tat, tatvina, trgovina Svet24.si

Otroci in odrasli skupaj kradli: v petek dopoldne ...

toča, uničen pridelek, škoda, Svet24.si

Zadnje neurje s točo bi lahko omilili, a je na ...

grad-poženik Necenzurirano

Bi kupili grad? Prodaja se tudi zaradi bivšega ...

tina gaber robert golob pl Reporter.si

Redek prizor: Robert in Tina, Janez in Urška so ...

nogomet slovenija - srbija Ekipa24.si

Dan D za Slovence! V Kölnu obračun z Anglijo za ...

Nikolina in Severina BestFM

Nikolina in Severina - spor, ki traja in traja …

oblak Ekipa24.si

Uau! Navijači so se pojavili na slovenskem ...

Slovenija

Boštjan M. Turk: Zakaj sem izstopil iz Akademije viktor

Deli na:

Potrebna bi bila ukinitev Viktorjev. Če do tega ne pride, pa vsaj temeljna prevetritev mehanizma podeljevanj, ki bi moral za vselej izločiti institut akademije, nominirance pa izbirati zgolj po gledanosti ter kriterijih, ki jih oblikujejo gledalci.

V petek, 16. marca sem odgovorne na reviji Stop obvestil, da nepreklicno izstopam iz Akademije viktor, organizacije, ki vsako leto odloča o podelitvi »največjega« medijskega priznanja, viktorjev. Članstvo Akademije se v letih ni bistveno spreminjalo, njegov temeljni problem pa so politični kriteriji pri dodeljevanju nagrad. Akademija tako skozi leta ohranjuje politični monopol tranzicijske levice na medijskem področju. Kar se odloči v zakulisnem lobiranju, je potem javnosti predstavljeno kot »vrhunski strokovni izbor«, ki naj bi bil zunaj vsakega dvoma.

A temu še zdaleč ni tako. Do včerajšnje razglasitve sem se sicer obotavljal napisati kritiko in analizo Akademije, vendar je moj dvom ob nastopu Gojmirja Lešnjaka-Gojca do konca izginil. Odločil sem se tako, da v celoti povem, koliko je pri tem »nagrajevanju« v resnici ura. Če začnemo pri začetku, to je pri koncu, lahko brez težave ugotovimo, da je bila včerajšnja podelitev spet zlorabljena za »politiko«. Gojmir Lešnjak Gojc je v tej smeri nastopil v prav groteskni vlogi. Temeljna nesproščenost, ki se igralcu tega ranga ne spodobi, je odražala kontroverznost vloge, v kateri se je pojavil. Čeprav bi politika ne smela imeti mesta na takšnih prireditvah, se je tukaj zgodilo prav to in samo to. Igralec je neženirano opljuval tako predsednika vlade kot ministre, še posebej pa se je ustavil pri ministrstvu za kulturo, (visoko) šolstvo in šport, ki nima prav nobene zveze z viktorji.

Na koncu je žalil še vse, ki se strinjajo z ukinitvijo proračunske pralnice denarja, kot se je ministrstvo za »kulturo« poimenovalo v času Majde Širca, to pa sta – po javnomnenjskih raziskavah sodeč – dve tretjini prebivalstva. V njegovem napadu so bili prisotni tudi elementi sovražnega govora, kar je stvar, ki na oder Cankarjevega doma po definiciji ne sodi.

Temu je v nadaljevanju sledil »spot z Urško Čepin«, kot bi lahko poimenovali promocijo družinskega zakonika prejšnje vlade s pomočjo montiranih posnetkov iz črno-belih časov televizije. Montaža na liniji homo- versus heteroseksualnost je spet vsebovala elemente sovražnega govora, da o njeni neokusnosti niti ne govorimo. Celo vrhunska komika, ki ju poznamo po imenu Slon in Sadež, se nista mogla v celoti izogniti politizaciji. Ker se je ta v tako kratkem času tolikokrat ponovila, smemo z največjo verjetnostjo domnevati, da je bila naročena s strani režiserjev oddaje: še več, da je bil to predpogoj, če so se določeni igralci sploh hoteli pojaviti. Odgovorni bi zato nemudoma morali ponuditi svoj odstop.

Prav enak problem opazimo na področju nominacije za viktorje in kasnejšega izbora. Več kot polovica viktorjev je pristala  na RTV SLO! Kako je to mogoče, če vemo, da vsem oddajam tam neprestano pada gledanost. To je povezano z vse večjo politično manipulacijo, ki jo izvaja prav politika: na delu je klan Šetinc, ki preko lobistov, predvsem pa preko prispevkov Mojce Šetinc-Pašek, nacionalno institucijo spreminja v tip nacionalne sramote (vsakodnevni prispevki, oddaja o Milanu Kučanu, npr.).

Politika je v medije pripeljala tudi družino Bergant in ne glede na silovito sporne finančne transakcije (Boris Bergant in astronomski honorarji za sumljivo opravljeno delo), politične manipulacije (čaščenje starosti sovjetskega novinarstva na RTV SLO, Jurija Gustinčiča) je bil za viktorja za voditelja informativne TV oddaje poleg Manice Ambrožič - simbola padca gledanosti TV dnevnika – nominiran in izbran prav Igor E. Bergant. Njegov prihod na Odmeve je spet zaznamoval padec gledanosti, ob tolikem številu uspešnejših voditeljev informativnih TV oddaj v državi, je njegova nominacija lahko zgolj posledica lobiranja v zakulisju. To je logičen sklep.

Nadalje: med dokumentarnimi oddajami smo močno pogrešali tisto, ki je dober mesec nazaj postavila rekord v gledanosti na sicer presihajoči RTV SLO, saj si jo je ogledalo blizu 300 000 ljudi. Gre za številko, o kateri lahko zgoraj omenjeni le sanjajo. Beseda je o filmu Jožeta Možine »Pedro Opeka«.  »Film o Pedru Opeki je mene in moje otroke v temelju spremenil. To je največ kar lahko stori človek in kar lahko naredi filmska umetnost" je po ogledu filma v kinotečni premieri decembra lani zapisala dr. Ignacija J. Fridl. Podoben odmev je film doživel tudi drugod, celo v tujini, koder se pripravlja priredba, ki bi ga širše približala svetovni javnosti. Pa delo Jožeta Možine ni bilo niti nominirano, kaj šele odlikovano!

Nominiranje, izbiranje in podeljevanje viktorjev se je spremenilo v (udbaško) burko, kakršno na liniji Mitja Meršol – Bojan Kranjc – Sašo Hribar (in drugi statisti) utrujeni opazujemo že dolgo vrsto let. Opravlja isto funkcijo kot tranzicijsko zakulisje v Sloveniji: skrbi, da monopoli države izpred osamosvojitve ostanejo nedotaknjeni.

Potrebna bi bila torej ukinitev viktorjev. Če do tega ne pride, pa vsaj temeljna prevetritev mehanizma podeljevanj, ki bi moral za vselej izločiti institut akademije, nominirance pa izbirati po številki gledanosti ter kriterijih, ki jih oblikujejo gledalci. Do takrat pa viktorji ostajajo žalosten primer, kako se v tej državi ne bi smelo delati. Žal niso edini.