Hrvaška akademija znanosti in umetnosti v diaspori je nastala desetletja nazaj spričo hude degradacije Hrvaške akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu, v kateri je pred znanstveno kvalifikacijo začel prednjačiti kriterij »moralno-političnega odličništva«, beri članstva v partiji oz. Udbi.
Spričo odsotnosti lustracije se je zadeva zavlekla v današnji čas: sinovi revolucionarjev so pač zasedli njihove sedeže. Situacija v Sloveniji je primerljiva:pogledati je potrebno samo seznam članov in njihovih "del". Npr., Antona Vratušo, ki ima že uvodoma v predstavitvi napisano: borec NOB in to zadostuje tudi za ostale "kvalifikacije".
Josip Miljak, predsednik HČSP se je za priložnost odličnega članka o titoistični dediščini na prostoru treh republik nekdanje SFRJ, Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine – le-tega je pripravil I. Delić – na takšen način izrazil o groteskni situaciji znotraj Hrvaške akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Zagrebu: Nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem izvedel, da je Josip Broz Tito častni član Hrvatske akademije znanosti in umetnosti s številko tri.
Za sodobno hrvaško družbo je to porazna situacija: Akademija bi morala biti prvi svetilnik na poti v prihodnost: biti bi morala organ, ki bi v družbi najbolj spodbujal razčiščevanje z zločinsko preteklostjo. Voditi bi morala očiščenje družbe spričo komunističnih zločinov, ki smo jih v nedavni preteklosti doživeli« (I. Delić, 7Dnevno).
Pri izvolitvi Boštjan M. Turka za rednega člana je bilo upoštevano njegovo več kot petnajstletno sodelovanje s Stéphanom Courtoisom. S tem je povezano razkrivanje titoističnih zločinov v najširših akademskih krogih v Franciji, začenši s Courtoisovo knjigo »Du Passé faisons table rase« (»Ta svet krivičnosti razdrimo«), (Pariz, 2002), za katero je Boštjan M. Turk pripravil material o nekdanji Jugoslaviji.
Upoštevani so bili tudi članki v revijah Catholica in Communisme, predvsem pa avtorjev vpliv na spremembo pojmovanja Slovenije (in Hrvaške) v odnosu do razčiščevanj s titoistično dediščino. Tako sta ena in druga v očeh sodobne zgodovinske vede pristali ob boku Romunije in Bolgarije, dežel z neuspelo tranzicijo.
Upoštevan je bil tudi prispevek k osvobajanju svetovnih pesnikov krščanskega navdiha, konkretno knjiga BMTurka »Paul Claudel et l'actualité de l'être« (Paul Claudel in večna aktualnost biti), ki je izšla pri pariški založbi Téqui. Knjiga razgrinja stranpoti ateistične eksegeze na primeru pesnika Paula Claudela.
Upoštevano pa je bilo tudi siceršnje avtorjevo znanstveno in publicistično delo v Sloveniji in na Hrvaškem (v zadnjem času še posebej teze o glagolici in Meštroviću).
Poročevalca za primer BMTurka sta bila najbolj renomirana strokovnjaka za vprašanja sodobne zgodovine in titoističnih zločinov na Hrvaškem, univerzitetni profesor Josip Jurčević ter raziskovalec Roman Leljak.
