Boštjan M. Turk: Milan Kučan ali kultura ovajanja

Vulgarnost jezika je v obvezni sorazmernosti z vulgarnostjo »kulturne« kaste, ki danes vlada. Še bolj zanimiv bo za misel širšega razgleda citat Daneta Zajca (na uvodni fotografiji), ki je leta 1974 o kulturnikih takega tipa (Veno Taufer, Boris A. Novak, Štefka Drolc, Matjaž Kmecl, in kar je še teh besed: Ivan Cankar), izjavil naslednje: »Razmere, zaradi katerih sem moral izdati »Požgano travo« v samozaložbi, so policijske narave. Mislim, da je bilo v tistih časih mnogo slovenskih umetnikov ovaduhov in da je vsak drugi slovenski umetnik izobraževal policijo o svojih umetniških pogledih, tako da je morala biti policija umetniško najbolj izobražena ustanova na slovenskem. Ivan Potrč je menil, da je pesem Veliki črni bik portret Borisa Ziherla. Cankarjeva založba je zahtevala, da to pesem izločim« Dane Zajc, V Belo, Beletrina, Ljubljana, 2008, str, 629).

»Požgana trava« je Zajčeva prva pesniška zbirka, ki jo je komunistični režim vulgarno izločil. Od Hude jame preko Jožeta Pučnika in Daneta Zajca sega linija ljudi, njihovih del in identitet, ki jih je partija izločila. Največ bi o tem vedel prav častilec Štefke Drolc, Milan Kučan. Vrednost besedil, ki jih je Kučanova partija brutalno sankcionirala, raste.

Zaprti in umrli ustvarjalci govorijo. Jože Pučnik, Dane Zajc, Lojze Kovačič, Rudi Šeligo, Marjan Rožanc in množica drugih, je izdala besedila, ki so bila prepovedana, a so še danes – v svoji usodnosti – javnosti dostopna. Ni prepozno, da glavnemu partijskemu cenzorju sodobnosti ob prazniku slovenske kulture zastavimo natančno vprašanje.