Z Borutom Pahorjem nama nikoli ni uspelo narediti daljšega intervjuja, pa je bil praktično na vseh najpomembnejših funkcijah v državi. Očitno je moralo miniti kar nekaj časa, da je prišel končno na vrsto politik, danes nekdanji predsednik države, ki tudi po formalnem umiku iz politike s svojimi dejanji in ravnanji dviguje precej prahu. Toda Pahorju bi delali krivico, če bi ga označevali kot površnega ali celo povprečnega; človek, ki je bil profesionalni politik praktično vso svojo kariero, je za slovensko družbeno okolje sam po sebi fenomen. Zato je po svoje škoda, da po letu 2022, ko je zaključil svoj drugi predsedniški mandat, ne nastopa več v širšem družbenem prostoru, ampak se dosledno distancira od notranjepolitičnih tem. O slovenski politiki ne bom govoril, je kategorično pribil že na začetku. Ali je tako prav ali ne, naj vsakdo presoja sam pri sebi. Vsekakor pa je bil pogovor z nekdanjim predsednikom dokaz, kako zelo nam v Sloveniji manjka ljudi, kot je Borut Pahor, ki se zdi kot staro vino – vsaj če imamo v mislih modrost in preudarnost.

Vas moti, če vas naslavljam s predsednikom?

Ne. To je tudi sicer običaj. Zlasti v tujini, toda tudi pri nas. 

Kaj počnete v zadnjem času, s čim se ukvarjate? Menda ste zelo zasedeni.

V mojem poslovnem portfelju so t. i. speaking eventi, javni nastopi, za katere skrbi London Speakers Bureau, mednarodno svetovanje, zlasti v tujini, vodenje katedre na Novi univerzi ter snemanje promocijskih materialov in oglaševanje na mojih družbenih omrežjih. Dela je veliko in je raznovrstno, toda vse delam rad in v tem uživam. Poleg tega imam svoj zasebni inštitut, Prijatelji Zahodnega Balkana, ki z letno konferenco z ugledno mednarodno udeležbo postaja eden referenčnih inštitutov za vprašanja Zahodnega Balkana.   

Primož Lavre

Torej nastopate in predavate po svetu?

Ja, seveda. Kot rečeno, zdaj večinoma delam v Aziji, zlasti na Kitajskem. Naslednjič odpotujem na Kitajsko za dva tedna v juliju, še pred tem pa me čaka nastop v Istanbulu. Na Kitajskem imam tudi uglednega delodajalca, s katerim imam sklenjeno triletno pogodbo za svetovanje. Presenetilo me je, da je vse več zanimanja za moje komercialne nastope tudi v Sloveniji. To je lepo in zanimivo delo, toda zahteva resne priprave, zlasti če vas povabijo na primer banke v Ljubljani, Ženevi ali Londonu.

Kaj v Sloveniji sploh lahko počne bivši predsednik, ki še ni zrel za pokoj? 

Poleg dela na Novi univerzi sem se naposled odločil, da sprejmem eno ponudbo za svetovanje tudi od slovenskega delodajalca. Oba sva z najinim sodelovanjem zelo zadovoljna. Pretirano pa te dejavnosti doma ne bi širil, ker mi svetovanje v tujini vzame veliko časa za priprave, delo in potovanja. Inštitut zahteva veliko nevidnega dela. Lahko si predstavljate, da ni enostavno finančno in organizacijsko pripraviti konferenco, na kateri se zbere 34 govornikov iz 25 držav, večinoma bivših predsednikov držav in vlad, evropskih komisarjev ter zunanjih ministrov.

Ne gre vam slabo …

Ko smo začeli monetizacijo družbenih omrežij, si še zdaleč nisem predstavljal, da bo obseg dela in prihodkov v profesionalnem portfelju začel dosegati tak volumen, da bi lahko ustregli naročnikom iz tujine in Slovenije. Pri tem projektu nas zdaj v mojem Pahormediateamu dela že osem. Počasi, počasi se želimo tudi tu osredotočiti, zanima me vse, kar je povezano z modo. To vključuje tudi manekenstvo, ki ni nujno vezano na oglaševanje na mojih družbenih omrežjih. Tudi tu gre večinoma za sodelovanje v tujini.

Z modo ste se nekoč, v študentskih letih, že ukvarjali.

Globalna modna industrija se vse bolj zaveda, da imajo uspešni moški v tretji puberteti dovolj sredstev, da si lahko privoščijo veliko več, kot so si prej zaradi osredotočanja na posel in uspeh, in se jim skuša približati na vse mogoče načine.

Primož Lavre

Je status bivšega predsednika pri nas sistemsko res ustrezno urejen? Enoletno financiranje pisarne in tajnice namreč res ni veliko, sploh po dveh mandatih, torej desetih letih funkcije, ki je najvišja v državi.

Status bivšega predsednika je sijajno urejen, v vzajemno korist države in njega. Njemu omogoča, da se ob izteku mandata ne ukvarja sam s sabo in s tem, kaj bo počel potem, temveč pusti te skrbi in vizije za enoletno tranzicijo, ki mu jo omogoča država.

Bi morali to urediti drugače, kaj spremeniti?

Menim, da bi to leto lahko skrajšali na polovico, če bi se le država želela s tem strinjati. Ko se namreč odločate za posle v tujini, je zelo pomembno, da jih čim prej sklenete in monetizirate. Mene je zlasti v drugi polovici tranzicijskega leta 2023 zelo motilo, da za svoje delo, ki sem ga že začenjal z vstopom na trg, nisem smel biti plačan, ker tako, kar je razumljivo in prav, določa zakon. Ne vem, ali bi se država strinjala z razpolovitvijo tega roka, ker je njen interes, da bivši predsednik akumuliranega vpliva in moči kmalu po zapustitvi funkcije ne unovči, saj bi grozila nevarnost morebitnega konflikta interesov.

Trenutno imamo tri bivše predsednike republike. Aktualna predsednica je ob nastopu mandata javno obljubila, da se bo posvetovala z dvema, vsaj tako je bilo razumeti. Imate tudi vi kak stik z njo, vas kdaj kaj vpraša?

Imam, občasno. Nazadnje je pozdravila goste konference mojega inštituta o svetovni geopolitiki in njenem vplivu na Zahodni Balkan konec aprila, za kar sem ji zelo hvaležen. Sicer pa nimava kakšnih rednih srečanj.

Kakšen odnos pa je med vami tremi »bivšimi«? Na eni od letošnjih državnih proslav, ko ste vsi sedeli v prvi vrsti, ni bilo moč spregledati, da med drugima dvema bivšima predsednikoma in vami nekega stika ali komunikacije ni. Je to pravilno opažanje?

Nikoli nihče od nas ni skrival, da se politično ne razumemo, človeško pa smo običajno spoštljivi.

Primož Lavre

Brez skrbi, ne bova zašla na polje notranje politike, saj sva dogovorjena, da vas o tem ne bom spraševal. Me pa zanima, ali ste formalno že upokojenec. Koliko vam še manjka?

Ne vem in me tudi ne briga. Rad bi delal čim dlje in čim več. Rad delam, rad ustvarjam, rad potujem, rad uživam. Nič mi ne manjka.

Če se lahko vrnem v leto 2022, ko ste zaključili svoj zadnji mandat, potem bom tvegal oceno, da vas je vse skupaj ne glede na vse ujelo nekako nepripravljenega, da se na to spremembo sprva v novi, običajni vlogi niste znašli.

To seveda še zdaleč ni res. Tistega dne, ko sem zapuščal predsedniško palačo, sem čutil zadoščenje nad opravljenim delom in se od tedaj z ambicijami nikoli nisem vračal nazaj, temveč vedno gledal naprej. Kot rečeno, me je motilo predolgo leto tranzicije in sem ga skušal čim prej zaključiti ter se pripraviti na življenje pred mano. V ničemer nisem želel biti odvisen od proračunskih ali davkoplačevalskih sredstev. Naposled sem želel delati za zasebne delodajalce, zase in za mojo ekipo. Imamo velike načrte za prihodnost. V tem pa, ne razumite me narobe, ni nobenega posebnega poslanstva, razen tega, da se poskusimo naučiti čim več, da spoznavamo novo, da se temu prilagajamo, tvegamo, pa tudi, da poskušamo kaj spremeniti.

Vse življenje, če posplošim, ste bili v politiki, praktično celotno delovno dobo. Ali je bil trenutek, ko je bilo tega konec, ko niste bili več predsednik države, težak? Kako ste se počutili?

Ne, nič mi ni bilo težko. Konec kariere sem sprejel z olajšanjem, ker sem že imel nove načrte. Toda na politično delo imam lepe spomine, tudi grenke, toda bilo je del mojega življenja in me bo za vedno določalo. Nisem pa muzej, da bi živel v tej preteklosti. Želim živeti naprej, aktivno in ambiciozno.

Primož Lavre

Sprašujem tudi zato, ker je znano, kako pogosto se dolgoletni politiki navadijo na svoj status, privilegije in določeno komoditeto, ki jo politične funkcije prinašajo. Bili ste predsednik vlade, parlamenta, države … bili ste vse, kar si lahko slovenski politik želi biti v sanjah. Verjetno se človek, potem ko je nekega dne vsega tega konec, počuti drugače? 

Ne potrebujem nobenih teh komoditet. Če si jih zaželim, si jih sam ustvarim s svojim denarjem. Res pa je, če sem pošten, da imate v veliko državah po svetu, ne glede na to, kako in zakaj pridete vanje, še vedno status bivšega predsednika in tako tudi v celoti poskrbijo za vas.

Ste imeli kdaj v karieri občutek, da vas je politika zasvojila, da brez nje ne boste mogli živeti?

Rad sem imel svoje delo, in dokler sem imel sanje in sanjarjenje v zvezi z njim, se mu nisem želel odreči. Da sem to dosegel, sem moral zmagati na deveterih različnih volitvah zapored za različne funkcije. Ko se je vse skupaj končalo, je bila v mojih stremljenjih in ambicijah povlečena rdeča črta.

Dajva, razjasniva še to, da bo bralcem jasno – koliko let ste bili aktivni politik? 35? Sem prav izračunal?

Politik, izvoljen na splošnih volitvah, sem bil 32 let.

Pred intervjujem ste postavili pogoj – ničesar o notranji, domači politiki. Vas lahko vseeno vprašam, ali jo sedaj, ko ste le še zunanji opazovalec, še vedno pozorno spremljate ali pa ste manj zainteresirani zanjo?

Zelo pozorno spremljam svetovno politiko, ker je to del mojega posla, slovensko pa le bežno in občasno. Zdaj je le toliko del mojega zanimanja, kot to velja za večino drugih ljudi. Ne pravim, da mi ni mar zanjo, le zanima me ne posebej, kot to sprašujete.

Primož Lavre

Domnevam, da imate več časa zdaj tudi za stvari, ki minula leta niso bila v središču vaše pozornosti. 

Ne, ni tako. Moj delovni urnik je daljši, tako čez teden kot čez vikende. Poleg tega moji delodajalci vedo, da sem jim na voljo 24 ur na dan. Elektronska pošta in klici sredi noči, na primer iz Kitajske, ko je treba vstati in opraviti delo, so sestavni del tega ritma. Toda to me ne moti. To hočem. Zame je pomembno edino to, da si ustvarim dovolj časa za športno rekreacijo. Moja konkurenčna prednost pred kolegi iz preostalega sveta je to, da sem mlajši od večine njih, večinoma bolj vitalen in lahko opravim z vidika napora težje naloge. Ko bom sredi julija v subtropskem pasu Kitajske, bodo dnevne temperature med 41 in 44 stopinjami, vlaga 90-odstotna, obveznosti pa raztegnjene čez cel dan. Toda vseeno bom, tako kot lani, med kratkim odmorom šel v bližnji mestni park in odtekel svojih deset kilometrov. Varnostniki in asistentka se bodo vozili zraven v vozičku za golf.

Imate še kaj časa za branje?

Berem pa zlasti na letalih in letališčih. Potovanj je veliko in časa za to tudi. Ko sem se prejšnji petek vrnil iz Istanbula, sem prebral še zadnjo stran knjige o Elonu Musku. Zdaj sem si na Netflix naložil deset novih dokumentarnih filmov.

Ste kdaj razmišljali, da bi kaj napisali?

Ena knjiga, Zmaga je začetek, je bila za zdaj dovolj. 

V Sloveniji ni pogosto, da bi politiki pisali avtobiografije, celo političnih biografij je manj kot prstov na eni roki. Zanimivo, kajne?

Niti ne. 

Kaj mislite, zakaj je tako?

Slovencev nas je malo in se vsi poznamo med seboj.

Malce bi se vrnil na uvodni del pogovora. Marsikdo se je zgražal, ker ste se po koncu predsednikovanja pojavili v več reklamnih oglasih. Veliko prahu je dvignil tisti za Svilanitovo pižamo. Vam je bilo kasneje žal, da ste se tega lotili?

Absolutno ne. Pižama ni iskala mene, jaz sem iskal pižamo. Poleg promocije, ki sem jo s tem dosegel doma in po svetu, sem želel s kontroverzno reklamo s pižamo javnosti dokončno sporočiti, da nisem več vezan na davkoplačevalski denar, da lahko počnem, kar hočem, in da njih to nič ne stane. In res, od tedaj naprej pod komentarji na mojih družbenih omrežjih praktično ni bilo več pikrih pripomb, da sem vezan na davkoplačevalski denar. Reklama je dosegla svoj namen. Poleg tega je izvršni direktor nekega globalnega modnega koncerna naročil svojim ljudem: »Najdite mi tega tipa.« Pred 14 dnevi smo podpisali pogodbo o sodelovanju.

Primož Lavre

Čestitam. Dovolite pa mi še osebno digresijo glede pojavljanja bivših predsednikov v kakršnihkoli komercialnih vlogah: mislim, da je funkcija bivšega predsednika republike, sploh če ni star 80 ali 90 let, v Sloveniji posebna zgodba. Kot da ne država oziroma sistem ne državljani ne vedo čisto natančno, kaj naj z bivšimi predsedniki. Ker za v muzej pač niso.

S tem se ne ukvarjam, država je z zakonom o bivših predsednikih to že uredila, jaz natančno vem, kaj hočem. Ne vem, zakaj se toliko ukvarjamo s statusnimi vprašanji, ko so pa vendar že urejena.

So drugod po svetu glede bivših predsednikov, sploh v primerljivih državah, kaj bolj benevolentni, če tako rečem? Kaj so vam povedali bivši predsedniški kolegi?

A seveda, v tujini je to drugače urejeno. Izjema je pravzaprav samo Avstrija, kjer je prišlo do družbenega dogovora, da je predsednik nadpovprečno plačan v času opravljanja funkcije, kasneje pa nima posebnih pravic, razen zagotavljanja varnosti, če tako določi država. Velika večina drugih držav pa ima za bivše predsednike držav urejene in zagotovljene številne pravice in koristi, jih pa seveda pri njihovem delu tudi delno omejujejo. Toda med našo in večino drugih ureditev sta dve pomembni razliki. Pri nas so pravice bivšega predsednika urejene za čas enega leta, v mnogih državah pa so vezane na število let, ki jih je opravil na funkciji predsednika, pri nekaterih pa celo dosmrtno. Druga pomembna razlika je, da v tujini lahko vodijo svojo poslovno politiko, torej pri njih ni, kot pri nas, prepovedano služiti s svojim delom. Toda največja neformalna razlika je ta, da so zaradi svoje vezanosti na proračunska sredstva dolžni prenašati kritike davkoplačevalcev o tem, kaj počnejo dobro in kaj ne. V Sloveniji nam tega, hvala bogu, ni treba.

Se strinjate z oceno, da je svet vse manj predvidljiv in vse nevarnejši, nasilnejši?

Seveda, za sedanjo geopolitiko sta značilni nepredvidljivost in nestabilnost. Zaključila se je doba, ki je zrasla na ruševinah druge svetovne vojne. Zdaj živimo v tranziciji iz te dobe v novo, ne vemo pa še, kam bomo prišli: ali je neizogibna globalna vojna, ki bo zaradi novih tehnologij drugačna od prve in druge, ali pa se nam bo uspelo izvleči v novi večpolarni svet po mirni poti. Mislim, da se zelo podcenjuje stanje geoekonomije, za katero je značilno, da ne grozi samo z novo finančno krizo, ampak tudi z novo monetarno krizo, kar bi lahko zelo zatreslo globalno ekonomijo in svet. 

Primož Lavre

Ne živimo v rožnatih časih.

Ta čas je kontroverzen čas. Poglejte samo ameriško borzo. V času konflikta na Bližnjem vzhodu, v katerega so vpletene ZDA, beležimo v tem letu več deset rekordnih ravni cen delnic. Če pomislite, da se to dogaja v času visokih cen nafte, je to še zlasti osupljivo. Ob tem zlato ohranja nadpovprečno ceno, kar ni običajno. In vse to se dogaja v času, ko je prišlo do zamenjave na vrhu FED-a, ameriške centralne banke, tudi zato, ker je tja Trump postavil svojega človeka, da bi ohranjal nizko obrestno mero, da bi vlada lahko servisirala javni dolg, ki je dosegel 39 trilijonov dolarjev. Ne morete vsega tega sprejeti za logično, ker ni vzdržno.

Poznali ste – in seveda še poznate – kar nekaj državnikov svetovnega formata. Srečevali ste se z njimi – nekateri med njimi so še vedno na oblasti in nič ne kaže, da se ji mislijo odreči: Erdogan, Ši, Putin … Zaupajte nam kakšno anekdoto.

Z večino državnikov, s katerimi sem sodeloval, ohranjam odlične odnose. Nekateri prihajajo na moje konference, na zadnji je bilo kar osem bivših predsednikov, med njimi Andrzej Duda, bivši predsednik Poljske. Moj prijatelj, italijanski predsednik Mattarella, pa mi je poslal prijazno pismo z željo za hitro okrevanje po mojem padcu s kolesom. Razen s Putinom, zaradi njegove agresije na Ukrajino. Srečevala sva se sicer pogosto, formalno in neformalno. Ko je prišel na uradni obisk, nama je bilo po banketu na Brdu pri Kranju dolgčas in sva jo, na presenečenje vseh, mahnila z njegovim avtom v znano ljubljansko restavracijo, kjer sva precej pila in se še več smejala. Nisem vedel, da znam v takšnih okoliščinah tudi nemško in rusko, on pa je odlično govoril angleško.
Ko sva s Prešernovega trga ob pol enih zjutraj hodila proti restavraciji As, je eden od dveh Ircev, ki sta srkala pivo v bližnjem lokalu, pripomnil, da tip zraven mene zgleda kot Putin. Ko sva šla neposredno mimo njiju, je odložil vrček piva in glasno rekel: »Fuck, he is Putin.«

S Putinom ste se med njegovim zadnjim obiskom Slovenije od Ruske kapelice do letališča peljali skupaj, sama sta bila v njegovi blindirani limuzini. Nikoli nismo izvedeli nič konkretnega o tem enournem pogovoru na štiri oči. Kakšen človek je bil Vladimir Putin pred desetimi leti?

O tem pogovoru ne boste tudi zdaj nič izvedeli. Pred rusko invazijo sva se zelo dobro razumela in sva poleti 2021 z izmenjavo pisem in po dolgem telefonskem pogovoru sklenila, da bo slovesnost pri kapelici hkrati tudi dan slovensko-ruskega prijateljstva. Bil je očarljiv sogovornik. Spomnim se najinega kosila v njegovi Beli hiši izven Moskve, kjer mi je podaril nogometno žogo. Ko sem jo prijel v roke, sem ugotovil, da je iz čokolade. Iz kuhinje je stopil njegov kuhar. Uganite, čigav je bil sicer – od najinega skupnega prijatelja Berlusconija.

Primož Lavre

Se strinjate, da se je Putin zelo spremenil, posebej po začetku vojne z Ukrajino? Vojne, ki je zdaj niti ne more ustaviti, ker bi ga to lahko stalo oblasti. Je to pravilna teza?

Deloma. Gotovo ni pričakoval takega razpleta ob začetku. Na varnostni konferenci v Münchnu nekaj dni pred začetkom invazije sva samo jaz in moj dragi finski prijatelj ter predsednik Sauli Niinistö trdila, da je ne bo. Američani so naju debelo gledali, ker jim je bilo jasno, da se bo zgodila, midva pa sva pravilno ocenila, da če se bo, to ne bo operacija, ampak dolgoletna vojna, in da zato to ne bi bilo v njegovem interesu. Oboji smo se žal motili in hkrati imeli prav. Invazija je bila in vojna je dolga.

Vas je kdaj strah, da svet postaja že tako zelo nestabilen, da bi lahko prišlo do naslednje velike, svetovne vojne?

Seveda ni dokazov, da je trajen mir možen. Politična civilizacija je zaporedje miru in vojn. V prejšnjem stoletju celo dveh globalnih, druga je terjala več kot 70 milijonov žrtev. Vendar ni razlogov, da bi zato trdili, da je globalna vojna neizogibna. Marca letos sem imel govor na mednarodni konferenci v Bakuju o Kitajski. Skoraj vsi, ki so mi postavili vprašanja, so menili, da bo Kitajska zdaj izrabila okoliščine, da bo vojaško napadla Tajvan. Vsaj do zdaj se je izkazalo, da sem imel jaz prav in se to ni zgodilo. V zameno za to, da bi to lahko storila, se je Kitajska odločila, da bo dosegla nekaj veliko večjega: postala center globalnega multilateralizma. Ne samo, da je trenutno največja plačnica v OZN, vendar si vsi svetovni politiki podajajo kljuko Ši Džinpinga – spomnite se samo dveh zadnjih obiskov, Trumpa in Putina. Ko sem bil nazadnje deset dni na Kitajskem, jo je obiskalo deset predsednikov držav ali vlad. To je za Kitajsko brez precedensa v mednarodni skupnosti. To je bila doslej vloga Združenih držav Amerike.

Kakšne so bile otroške sanje Boruta Pahorja? Kaj je hotel postati, »ko bo velik«?

Ob koncu osnovne šole sem se vpisal na dvoletno kuharsko šolo. Čez nekaj dni so klicali mamo na roditeljski sestanek in nazaj je prišla vsa besna, češ da mora zaradi tega hoditi na roditeljske sestanke in izgubljati čas. Rekla je, naj se vpišem na gimnazijo, tudi če se bom potem iz nje izpisal in šel na kuharsko šolo, samo da ji zdaj »ne bo treba hoditi na sestanke zaradi tega, ker ima drugo delo«. No, iz gimnazije se nisem izpisal.