Bojan Korsika: Matej Lahovnik, (ne)lepljivi deček vseh

Verjetno je malo junakov, ki si ne bi ob emancipiranih Slovenkah spekli v teflonski ponvi vsaj jajčka s šunko. V političnem miljeju pa se je izraz teflon udomačil za nekoga, ki se ga ne da ali ne more prijeti kljub političnim ali kakim drugim vijuganjem ali lumparijam, ki jih počenja. V tem smislu bi lahko rekli, da v teflonskosti v slovenski zgodovini nosi zmagovalno lovoriko naš in vaš Zoran Janković. Na Balkanu in tudi seveda širše je “transcendentalni“ prvak kakopak Zoranov politični oče Milan Kučan.

Lahovnik, Kučanov naslednik?

A ko se mi je do zdaj pred očmi pojavil Lahovnik, se mi zdi, da je prehitel  zakone narave, da je Lahovnik tista "temna snov", ki je lahko sočasno oboje, torej  superlepilo in teflon. Ali po domače, na vse se prime, prime pa se ga nič. Skratka, da bo dostojen naslednik Milana Kučana.

Da, Milan Kučan, o katerem sem že pisal, da je bog z dvojnim obrazom, Janus našega časa. Že več kot štirideset let kaže javnosti za domovino zaskrbljeni obraz,  drugi, veliko bolj temačen obraz, pa se pojavlja v sivini somraka, v katerem se Kučan politično na vse prijemlje. Toda tega obraza nikomur doslej ni uspelo  dovolj osvetliti z žarometi politične ali vsaj medijske javnosti. Predvsem zaradi nesposobnosti in razdrobljenosti njegovih političnih nasprotnikov.

Je Lahovnik lahko Kučanov naslednik?
 

Lahovnik, prvi komsomolec

Ko sem vsaj od leta 2000 naprej gledal Lahovnika in se mu seveda čudil, se mi je na prvi pogled oziroma po videzu vedno zdel, kot da je predstavnik kakega sovjetskega kolhoza “27. oktober “ iz Vladivostoka na zletu v Moskvi.

Seveda pa videz vara. Ko spregovori, je vedno znal zelo preprosto in doumljivo raztegniti pred poslušalstvom “pipeline” tistega političnega trenutka.

Ob političnih strelah in neurjih je prišlo kar v medijsko navado, da se v hrumu pojemajoče bitke pojavi še Matej Lahovnik in zelo všečno ter zgolj z nekaj stavki vsakomur jasno razloži sveže dogodke.

Med prvimi zazna politične premike

Z neverjetnim političnim občutkom napada tiste posameznike, ki se ne morejo ali ne znajo braniti, in tudi tiste ‒ kar je njegova neverjetna veščina in hkrati perverzija ‒ ki po politični orbiti letijo le še po inerciji, pa tega ne vedo. Ne vedo namreč, da gre njihova pot le navzdol in pri tem jim Matej Lahovnik rade volje pomaga. Njegovo ustoličenje za predsednika NS Mercatorja se je na neki način začelo že z njegovim spopadom z Gregorjem Golobičem. Da ne govorimo o njegovem pretanjenem političnem nagonu, ko je zares pravočasno zapustil potapljajočo se stranko Zares in ostal suhih nog.

Če dodamo še všečno retoriko, je to za naše razmere formula za uspeh. Formula za stremuškega demagoga, ki samo čaka, da se iztreli v bleščečo politična orbito doline šentflorjanske. In Lahovnik leti po tej orbiti že dobro desetletje.

Iz stranke LDS je presedlal kot soustanovitelj v Zares, jo pravočasno zapustil, zdaj pa je znova presedlal. Poznavalci so hitro zastrigli z ušesi, ko je postal predsednik NS Mercatorja, saj to brez trenutne stranke na oblasti ne bi bilo mogoče.

 “Dediščina” Mateja Lahovnika

Govoriti o  politični “dediščini” človeka, ki je v Kristusovih letih postal najmlajši slovenski minister, zdaj pa je na začetku štiridesetih, je seveda čisto ameriški pristop, kjer že najstniki pišejo “spomine”. Pa vendar je ta Lahovnikova “dediščina” očitna.

O Lahovniku nikakor ne moremo govoriti kot o nekom, ki si je ustvaril bleščečo znanstveno kariero, čeprav se nenehno sklicuje na svojo “znanstvenost” in profesuro v slogu: “To pa vedo že moji študentje v prvem letniku,” itd.  

Matej Lahovnik vis a vis Sergeje Slapničar

Če odtipkamo v Opero ime Mateja Lahovnika in na primer ime Sergeje Slapničar, njegove kolegice in vrstnice na ekonomski fakulteti v Ljubljani, dobimo pri Lahovniku same strani o političnih klobasarijah, pri Slapničarjevi pa, nasprotno, človek dobi vtis, da gre za resno znastveno in profesorsko delo. Saj drugače tudi ne more biti. Lahovnik je desetletno obdobje od svojega tridesetega do štiridesetega leta preživel večinoma pred kamerami POP TV in v drugih medijih ter na političnem parketu, namesto pri trdem znanstvenem delu.

In prav v tem je njegova “dediščina”. S pretanjeno, redko videno retoriko, celo všečno demagogijo gledalcem prišepetava: “Jaz sem vendar profesor in znanstvenik, torej morate absolutno verjeti tudi mojim političnim ocenam.” Enako ukano je uporabil in zlorabil Jože Mencinger, ki se je v uvodniku Jankovićevega trobila Ljubljana kot zvesti ovčar Runo ”zlizal z Jankovićem” (žal ne najdem bolj političnega izraza).

Politično pobalinsko izživljanje nad Kordežem

 Kdor si bo na spletu še enkrat zavrtel Lahovnikov “govor” po televiziji ob obsodbi Bineta Kordeža, mora imeti močan želodec. Da se da neki “profesor” slikati pred vhodom na ekonomsko fakulteto (še enkrat šepet: Meni morate verjeti, saj sem profesor in znanstvenik!) in se potem naslaja “pravno” in politično nad tem, da je končno nekdo obsojen, to je vsekakor osebnostno in politično globoko pod ravnijo. Resnično je podobno komsomolskemu navdušenju in ploskanju, ko je stalinski sistem zapiral njihove starše. Razumel bi navdušenje neukega strankarskega vojaka, toda ta posnetek Lahovnika je res za močne želodce.

Tu ni mesto, da bi podrobneje pogledali “pravno državo”, ki je Kordeža obsodila. Dovolj je, da rečemo, da tožilec Kozina s svojimi “diepetrovskimi“ izjavami v tem procesu  zasleduje politične interese in ne interese prava (za kar je plačan).

Za Lahovnika pa je Kordež idealna tarča, da se ga zbrca v prah in še politično obrca. Komu torej služi Lahovnik, če ne političnemu sistemu nasploh, konkretno pa vladajoči koaliciji, ki je končno “obsodila” nekoga, ki krade. Ob "medijskih zvezdah" a la Lahovnik in Kozina pa se ni našel junak, ki bi dejal, da je nekdo nedolžen, dokler ni pravnomočno obsojen. Res pritlehno.

Lahovnik ob brcanju Kordeža na koncu skromno pogleda v daljavo in deško pove, da ima “čisto vest” za čas, ko je bil minister v Pahorjevi vladi, za druge pa ne bo dajal roke v ogenj. Tako kar sam sebe obsodi na politično nedolžnost. Pa je res tako?

“Imam čisto vest”, na Cipru?

Naš pregovor pravi, da za vsako zadnjico palca raste in za Lahovnika je očitno zrasla na Cipru. Bojan Požar je namreč na svojem portalu  27. februarja 2010 edini objavil, da je Lahovnikovo ministrstvo “podarilo” dvema povsem neznanima podjetjema (anonimnima) s Cipra kar 750.000 evrov nepovratnih sredstev. Podjetji sta bili ustanovljeni na Cipru le tri mesece pred tem in postali solastnici ljubljanskega hotela Cubo. Proslula Senica in Pogačar sta zanikala, da sta resnična lastnika teh podjetij. Malokdo jima je verjel.

Si predstavljate v slovenski hermafroditski skupnosti, kjer je že investitor iz sosednje doline skrajno sumljiva kreatura, da minister Lahovnik nekima anonimnima podjetjema iz Cipra podari slab milijon eur. Res neverjetno.

Kjer se za vsak cent subvencij bije ne boj, ampak mesarsko klanje (Požar), je nemogoče, da Lahovnik tega ne bi osebno odobril. In tu imamo skorajda čist primer politične korupcije, ki pa ga komisija za preprečevanje korupcije do zdaj še ni “zmogla” vzeti v roke.

Seveda, takrat so bili še vsi "prjatli" ‒ Pahor, Kresalova, Golobič, Lahovnik ... Gorazd Klemenčič je bil sekretar pri Kresalovi.... Rok Praprotnik, takrat še novinar Dnevnika, je "beatiziral" Mira Senico s solzavim naslovom "Miro Senica: "Najmočnejši odvetnik v objemu nemoči"  in potem kar kmalu postal "2. človek" Klemenčičeve protikorupcijske komisije.  Klemenčičeva žena Nina Zidar je tudi odvetnica Mateja Lahovnika - kar lahko kaj pomeni ali pa nič..?

Ja, takrat je Milan Kučan Katarino Kresal slavil in slavil. Glavni mediji, naklonjeni političnemu trojčku, se na te malenkosti niso ozirali. Afera bulmastifi se je komaj začela ...V nekaj zgornjih vrsticah se  je kar zapeljala lepa spozljiva spominska hermafroditska kača, ki po slovenskih dolinah in ravnicah stalno nastajajo. Resnično ali pa še bolj resnično - to je  virtualno. Torej, koliko je možnosti, da kdaj, če sploh kdaj bo Protikorupcijska komisija vzela v "roke" Lahovnika?

Kot smo rekli, Lahovnik je teflon in superlepilo obenem, na vse se prime, prime pa se ga nič.

Lahovnik ni Kučan, ampak mali Blair

Lahovnik seveda ni Kučan, saj mu manjkata vztrajnost in neka politična zamisel, ob kateri bi zbral svoje politične somišljenike. Je le brezobziren politični predator, ki se je sposoben brez kakršne koli ideologije in za korist spajdašiti z vsakomer.  Tako kot nekdanji angleški premier Blair je vsebinsko popolnoma izpraznjen politični posameznik, ki je sposoben prodajati zgolj pološčeno zunanjost. Lahovnik je človek brez običajne karizme in prav zaradi svoje popolne izpraznjenosti naredi iz tega karizmo, katere edini cilj sta lastna korist ter pehanje za prostor pod medijskimi žarometi.

In to je človek, ki brez politične podpore (Gregorja Golobiča prav gotovo ne!) ne bi mogel postati prvi nadzornik največjega podjetja v Sloveniji, Mercatorja. In to je človek, ki bo Mercator očitno tudi prodajal?

Se ga bo kaj prijelo? Do zdaj se je prijel že na vse glavne stranke, prijelo pa se ga ni nič.