Za nekatere zdajšnje poslance ali politične funkcionarje lahko brez slabe vesti zapišem, da bi bil že skrajni čas, da si najdejo kakšen drug poklic ali se upokojijo. Drugi, ki se strankam in strančicam ponujajo, pa so vse prej kot zgled tistim, ki so nam državo vodili v zadnjem desetletju, če sem še bolj natančen, v času korone.
Vmes so se pojavila še nekatera imena iz novinarskih vrst z bolj ali manj uspešno kariero, nekaj kulturnikov, pa tistih, ki so se pasli v javnih zavodih, ustanovah in javnih neprofitnih organizacijah, ter nekaj upokojenih športnikov. Med njimi izstopa boksar Dejan Zavec, ki bo za Golobovo stranko Gibanje Svoboda tokrat brez boksarskih rokavic poskušal zadati Janševi SDS tudi kakšen volilni nokavt.
Boks z nokavti, se mi zdi, je vse bolj priljubljena veščina tudi na javni RTV. Če bi mene novinarska ekipa ne želela imeti na uredniškem mestu, pa sem to delo na lokalni televiziji opravljal skoraj 14 let, potem tega zahtevnega in odgovornega mesta, ki ti vzame ves prosti čas (in zdravje), zagotovo ne bi opravljal.
Vprašam se, kako lahko opravljaš delo direktorja ali odgovornega urednika, če veš, da te ne podpirajo tisti, s katerimi boš hočeš nočeš moral sodelovati, delati in ustvarjati.
Na RTV pa to že vrsto let ni niti najmanj pomembno. Načelo v smislu, le kaj bi se trudil za naklonjenost in podporo kolektiva, pomembno je le, kaj odloči politika, je postalo ustaljena praksa. Vprašam se, kako lahko opravljaš delo direktorja ali odgovornega urednika, če veš, da te ne podpirajo tisti, s katerimi boš hočeš nočeš moral sodelovati, delati in ustvarjati.
Drugi nokavt je javna RTV dobila že pred časom, ko je nova metla ukinila nekaj oddaj (Politično s Tanjo Gobec, Globus, Zvezdana ...) ali jih premaknila na drugi program (Utrip, Intervju, Zrcalo ...), tretjega pa, ko so se nespametno odločili, da bodo začasno (?) ukinili ponedeljkov Tednik in Studio City in četrtkovo Tarčo.
Menda zaradi volilnih oddaj. Kar ni nič drugega kot izgovor. Vsi voditelji omenjenih oddaj bi znali v svojih oddajah zelo privijati tako leve kot desne in pripraviti zraven še kakšne zanimive televizijske prispevke o napakah, ki jih delajo oboji. Sploh takrat, ko so na oblasti.
Prijaznega božanja v stilu Možine ali Pirkoviča si v predvolilnem času res ne želim. Je preveč dolgočasno, a lahko zanimivo za povolilni čas. To pa. Sicer pa, če bi jaz odločal, bi dal vodenje predvolilnih soočenj recimo nepopustljivi Eriki Žnidaršič, izkušeni Lidiji Hren ali pronicljivemu Igorju Bergantu.
Prijaznega božanja v stilu Možine ali Pirkoviča si v predvolilnem času res ne želim.
Zdaj sem govoril o nokavtih, ki se jih za dosego svojih medijskih ciljev uporabljajo vladajoči. Tudi sami pa kdaj prejmejo kakšnega. Recimo od ustavnega sodišča, od KPK ali računskega sodišča. A kaj, ko jih niti malo ne zmotijo, kaj šele zamajajo.
Ne preostane nam drugega, kot da se v čim večjem številu odpravimo na volitve in poskrbimo, da se bodo nekateri po volitvah počutili, kot se je pred leti kakšen Zavčev nasprotnik. Da vidimo, ali znajo športno prenesti poraz.
