Če bi bili leta 1945 in ne leta 2008, bi nekateri politični ekstremisti iz samozvanega levega trojčka zunanjega ministra Dimitrija Rupla, namesto da bi ga poslali na Dunaj za veleposlanika, zapečatili kar v živinski vagon in poslali v Teharje. Novi politični gonji proti Ruplu, ki so se ji tudi tokrat orkestrirano pridružili režimski mediji (komunikolog Slavko Splichal se bo moral pošteno ugrizniti v jezik, saj je pred volitvami izjavljal, da so mediji naravni zaveznik opozicije), ni videti konca. Nekateri politični aktivisti v novinarskih vrstah so šli celo tako daleč, da predsednika republike Danila Türka odkrito pozivajo, naj ne podpiše Ruplovega imenovanja za veleposlanika.
Za Ruplom, ki ima seveda tudi svoje muhe, se je vedno dvigal prah. Toda to, da ga poskušajo predstaviti kot neprimernega za opravljanje veleposlaniške funkcije ob vsej njegovi bogati diplomatski karieri, je pa res višek. Še zlasti, če isti politični in medijski gorečneži v isti sapi ne problematizirajo morebitne kandidature predsednice LDS Katarine Kresal za novo slovensko zunanjo ministrico. Kresalova je lahko ministrica za zunanje zadeve, Rupel pa ne more biti veleposlanik? Narobe svet! Kdo pa je Kresalova, da bi bila kar vodja slovenske diplomacije, potem ko ji je nekaj kratkih lekcij iz politike dal Jožef Školč in se je za volilna soočenja na pamet naučila nekaj političnih fraz? Koliko glasov pa je dobila na zadnjih volitvah – »astronomskih« pet odstotkov!
Gospa ima očitno zelo velik ego in se čuti sposobna za vse najvišje politične funkcije v državi. Brez zadrege bi bila danes predsednica državnega zbora, jutri pravosodna ministrica, pojutrišnjem pa bi prevzela zunanji resor. Blondinka s prtljago si diplomatski parket domišljavo predstavlja v stilu kakšne modne revije v Milanu ali Parizu. Sicer pa, če je bil tak »zelenec«, kot je Zoran Thaler, v devetdesetih minister za zunanje zadeve, se na tej funkciji lahko znajde kdorkoli.
Res je, da so ministrske funkcije politične in ne strokovne, pa vendarle bi lahko od kandidatov za posamezne resorje pričakovali, da se vsaj nekoliko spoznajo na to področje. S to hibo, ki je očitno kljub drugačnim obljubam ne bo odpravila niti nova, Pahorjeva, so se spopadale že skoraj vse njene predhodnice, tudi zadnja Janševa vlada. Vzemimo samo primer Janeza Podobnika, ki so ga pred štirimi leti kot tedanjega predsednika koalicijske SLS parkirali na ministrstvo za okolje in prostor. Če Kresalova danes že mora biti ministrica, naj bo brez listnice ali z debelo listnico in na voljo vsem ministrom, že krožijo precej šovinistično obarvane šale.
Poleg Kresalove imata probleme v Pahorjevi ekipi tudi predsednika strank Zares in DeSUS: Gregor Golobič in Karl Erjavec. Golobič formalno najraje ne bi bil nič, če pa že, pa nekakšen minister za koordiniranje, kadrovanje in spletkarjenje iz ozadja. Da bi kot nekakšen slovenski Robert Duvall igral Stalina, o katerem smo lahko na nacionalni televiziji zadnja dva tedna gledali odličen film v dveh dejanjih. Erjavec bi bil še naprej rad minister za obrambo, a so ga v petek izdali njegovi lastni poslanci (kakšno vrednost pa ima predsednik koalicijske stranke, ki nima na svoji strani poslancev?), ki so na podlagi nekakšne levičarske ideološke gorečnosti samovoljno prestopili na Pahorjevo stran. Golobič in Kresalova, nazadnje pa še Pahor, so Erjavcu postavili ultimat, naj si izbere drug resor. Drugače, grozijo, mu bodo razbili še stranko, poslanci DeSUS pa bodo družno prestopili v SD.
Da mandatar Pahor in nato njegova vlada v parlamentu ne bi dobila potrebne večine, je ob naklonjenosti poslancev DeSUS do levosredinske koalicije malo verjetno. Zato Pahor na svoji strani ne potrebuje SLS, ki je svojemu predsedniku Bojanu Šrotu z odločitvijo za opozicijo nepričakovano prekrižala načrte, da bi pristal na kakšnem ministrskem mestu v vladi. Glede na to, kako je v enem letu zavozil SLS, bo lahko srečen, če ga bodo v Celju čez dve leti še enkrat izvolili za župana. Njegove sanje, da bi leta 2012 postal mandatar, pa se čedalje bolj spreminjajo v nočno moro.
In kakšna je vloga nekdanjega predsednika Milana Kučana pri kadrovskem vrtiljaku nove vlade? Možakar je svoje politične potomce na ustanovni seji državnega zbora budno spremljal s parlamentarnega balkona. Kučan v teh dneh najbrž ne vozi samo svojega vnuka v glasbeno šolo …
Če bi bili leta 1945 in ne leta 2008, bi nekateri politični ekstremisti iz samozvanega levega trojčka zunanjega ministra Dimitrija Rupla, namesto da bi ga poslali na Dunaj za veleposlanika, zapečatili kar v živinski vagon in poslali v Teharje. Novi politični gonji proti Ruplu, ki so se ji tudi tokrat orkestrirano pridružili režimski mediji (komunikolog Slavko Splichal se bo moral pošteno ugrizniti v jezik, saj je pred volitvami izjavljal, da so mediji naravni zaveznik opozicije), ni videti konca. Nekateri politični aktivisti v novinarskih vrstah so šli celo tako daleč, da predsednika republike Danila Türka odkrito pozivajo, naj ne podpiše Ruplovega imenovanja za veleposlanika.
Za Ruplom, ki ima seveda tudi svoje muhe, se je vedno dvigal prah. Toda to, da ga poskušajo predstaviti kot neprimernega za opravljanje veleposlaniške funkcije ob vsej njegovi bogati diplomatski karieri, je pa res višek. Še zlasti, če isti politični in medijski gorečneži v isti sapi ne problematizirajo morebitne kandidature predsednice LDS Katarine Kresal za novo slovensko zunanjo ministrico. Kresalova je lahko ministrica za zunanje zadeve, Rupel pa ne more biti veleposlanik? Narobe svet! Kdo pa je Kresalova, da bi bila kar vodja slovenske diplomacije, potem ko ji je nekaj kratkih lekcij iz politike dal Jožef Školč in se je za volilna soočenja na pamet naučila nekaj političnih fraz? Koliko glasov pa je dobila na zadnjih volitvah – »astronomskih« pet odstotkov!
Gospa ima očitno zelo velik ego in se čuti sposobna za vse najvišje politične funkcije v državi. Brez zadrege bi bila danes predsednica državnega zbora, jutri pravosodna ministrica, pojutrišnjem pa bi prevzela zunanji resor. Blondinka s prtljago si diplomatski parket domišljavo predstavlja v stilu kakšne modne revije v Milanu ali Parizu. Sicer pa, če je bil tak »zelenec«, kot je Zoran Thaler, v devetdesetih minister za zunanje zadeve, se na tej funkciji lahko znajde kdorkoli.
Res je, da so ministrske funkcije politične in ne strokovne, pa vendarle bi lahko od kandidatov za posamezne resorje pričakovali, da se vsaj nekoliko spoznajo na to področje. S to hibo, ki je očitno kljub drugačnim obljubam ne bo odpravila niti nova, Pahorjeva, so se spopadale že skoraj vse njene predhodnice, tudi zadnja Janševa vlada. Vzemimo samo primer Janeza Podobnika, ki so ga pred štirimi leti kot tedanjega predsednika koalicijske SLS parkirali na ministrstvo za okolje in prostor. Če Kresalova danes že mora biti ministrica, naj bo brez listnice ali z debelo listnico in na voljo vsem ministrom, že krožijo precej šovinistično obarvane šale.
Poleg Kresalove imata probleme v Pahorjevi ekipi tudi predsednika strank Zares in DeSUS: Gregor Golobič in Karl Erjavec. Golobič formalno najraje ne bi bil nič, če pa že, pa nekakšen minister za koordiniranje, kadrovanje in spletkarjenje iz ozadja. Da bi kot nekakšen slovenski Robert Duvall igral Stalina, o katerem smo lahko na nacionalni televiziji zadnja dva tedna gledali odličen film v dveh dejanjih. Erjavec bi bil še naprej rad minister za obrambo, a so ga v petek izdali njegovi lastni poslanci (kakšno vrednost pa ima predsednik koalicijske stranke, ki nima na svoji strani poslancev?), ki so na podlagi nekakšne levičarske ideološke gorečnosti samovoljno prestopili na Pahorjevo stran. Golobič in Kresalova, nazadnje pa še Pahor, so Erjavcu postavili ultimat, naj si izbere drug resor. Drugače, grozijo, mu bodo razbili še stranko, poslanci DeSUS pa bodo družno prestopili v SD.
Da mandatar Pahor in nato njegova vlada v parlamentu ne bi dobila potrebne večine, je ob naklonjenosti poslancev DeSUS do levosredinske koalicije malo verjetno. Zato Pahor na svoji strani ne potrebuje SLS, ki je svojemu predsedniku Bojanu Šrotu z odločitvijo za opozicijo nepričakovano prekrižala načrte, da bi pristal na kakšnem ministrskem mestu v vladi. Glede na to, kako je v enem letu zavozil SLS, bo lahko srečen, če ga bodo v Celju čez dve leti še enkrat izvolili za župana. Njegove sanje, da bi leta 2012 postal mandatar, pa se čedalje bolj spreminjajo v nočno moro.
In kakšna je vloga nekdanjega predsednika Milana Kučana pri kadrovskem vrtiljaku nove vlade? Možakar je svoje politične potomce na ustanovni seji državnega zbora budno spremljal s parlamentarnega balkona. Kučan v teh dneh najbrž ne vozi samo svojega vnuka v glasbeno šolo …
