Šef največje slovenske banke je, kot resda še mnogi slovenski menedžerji, obseden z zniževanjem davkov v Sloveniji, ki jih vidijo kot glavno oviro gospodarski rasti. Ko gre za pozive k nižji obdavčitvi dela (in še česa), imajo ti poslovneži kar prav, a Brodnjakovega zadnjega poziva ne moremo sprejeti v dobri veri.

Brodnjakov predlog za popolno davčno razbremenitev športnikov je navijanje za privilegiranje najbogatejših. Res je, da večina slovenskih vrhunskih športnikov ni milijonarjev, takih je le peščica v mednarodno komercialno najbolj atraktivnih športih.

Vendar s trditvijo, da bi Dončić, Pogačar, Anže Kopitar, Primož Roglič in drugi športni bogataši z vlaganjem svojih milijonov v Sloveniji prispevali k dvigu BDP in obenem motivirali slovenske otroke, da sledijo njihovemu zgledu, šef NLB bodisi dokazuje svoje nepoznavanje investicijskih navad športnih milijonarjev bodisi pa mu je za te navade vseeno in skuša v debato o davkih populistično povleči še najbolj priljubljene Slovence – ene redkih, ki jim pregovorno zavistni rojaki bogastva ne zavidajo preveč.

Vrhunski slovenski športniki, ki si lahko privoščijo milijonske investicije, svojega denarja namreč ne vlagajo v razvojne projekte. Ne gradijo tovarn, ne financirajo zagonskih podjetij, ne spodbujajo podjetništva, temveč svoje milijone najraje vlagajo v kriptovalute ali v nepremičnine. Običajno v domovanja zase, se pravi v drage vile v Ljubljani, na Bledu in podobnih lokacijah, če pa že gradijo stanovanja za trg, tu ne gre za cenovno dostopne nepremičnine, marveč za razkošne novogradnje, v katerih so stanovanja naprodaj po povprečnim Slovencem nedostopnih cenah.

Za povrh niso samo ugodni davki tisto, kar slovenske športne milijonarje vleče v Monako, v Kalifornijo ali v svetovne metropole. Ko imaš pod palcem toliko kot najbogatejši slovenski športniki, od življenja želiš še kaj več kot zgolj privlačno okolje za vzgojo otrok. Ne gre prezreti niti primernejšega okolja za njihov šport – Dončić in Kopitar pač tekmujeta v Ameriki, Rogliča, Pogačarja in druge slovenske športnike pa je na Azurno obalo poleg davkov pripeljalo tudi podnebje, ki jim skozi vse leto ponuja izvrstne pogoje za trening.

Od uresničitve Brodnjakovega poziva povprečen Slovenec, kaj šele slovenski otrok, ne bi imel kaj veliko. Druga zgodba bi bili slovenski bankirji, pri katerih bi športniki najemali kredite za novo Rezidenco, Vilo ali Kvart, nepremičninske projekte z obveznim pridevnikom »prestižni«.