Bizarna praksa prodaje solate: ne na težo, prodaja se na kos (FOTO)

S prodajo »na kos« ne bi smelo biti nič narobe, če bi vsaka posamezna figa ali ledenka, endivja bolj ali manj isto tehtala, a kot smo se prepričali ni tako. V Lidlu denimo so bile fige, ki so jih prodajali na kos velikosti od nekaj večjega oreha do mandarine. Katero bi kupec izbral, če obe staneta enako? Pri najboljšem sosedu dobite ledenko in endivjo, pri katerih se teža razlikuje celo do 200 in več gramov pri čemer je cena povsem ista. Za kos. Če bi želeli pa dve manjši solati, ki tehtata isto kot ena velika bi morali plačati dvojno.

Na kos za dobro potrošnika

Trgovci se kot kaže ne ukvarjajo ali je tak način obračunavanja sadja in zelenjave pošten do kupcev. V Lidlu povedo: »V praksi, po kateri sprašujete, nismo edini, saj jo uporabljajo tudi nekateri drugi trgovci. Razlog za prodajo izdelkov, kot so avokado, mango, ananas, fige, nekatere solate in tudi nekateri drugi sezonski izdelki na Lidlovi tržnici, na kos, je predvsem v enostavnosti in preglednosti nakupa za kupca.« Ta logika mnogim ni najbolj jasna, a v Lidlu nadaljujejo pojasnilo: »Vse te izdelke namreč kupec kupi na kos – ne kupite 1 kg manga, pač pa denimo 3 kose. S ceno na kos ima kupec jasen pregled nad ceno posameznega izdelka - tako takoj ve, da bo za en mango plačal 1,59 EUR, za kos solate ledenke pa 0,99 EUR. Izdelke si lahko izbere sam glede na svoje preference – morda bolj ali manj zrelega itd. in toliko, kolikor jih želi oziroma potrebuje.« Torej, da ponovimo, kupec po prepričanju Lidla nima pregleda nad ceno, če ve, da je kila manga 1,59 evra, če pa stane toliko kos je pa druga pesem.

Tudi v Mercatorju najprej pojasnijo, da je prodaja na kos praksa pri več evropskih trgovcih in da tudi potrošniki vse več sadja kupujejo na kos (ker nekatere zelenjave in sadja drugače ni mogoče kupiti bi lahko tudi mi modrovali). V Mercatorju sicer prodaje na kos ne opravičujejo z boljšo preglednostjo za potrošnika, ki mu je po Lidlovo cena na kos veliko bolj jasna kot cena na kilogram, ampak menijo, da lahko kupec izbere tisti kos, ki mu najbolj ustreza. Se pravi nekdo si zaželi majhne glave ledenke in bo zanjo pripravljen plačati isti denar kot če bi vzel večjo glavo iste osvežilne solate. Pri najboljšem sosedu pa povejo še to, da so si kosi po teži načeloma podobni. No, glede na prakso ni povsem tako.

Dobavitelji morajo šteti fige in glave solate

Zanimivo pri vsem tem pa je, da oba trgovca dobaviteljem plačujeta po kosu in ne po teži. Kar pomeni, da je zagotovo tudi Lidlovim delavcem enostavneje prešteti fige, kot pa dati palete z gajbicami na tehtnico. In isto v Mercatorju. Endivje in ledenke ne plačujejo kmetom po teži, ampak po kosu.  Od Lidlove službe za odnose z javnostmi še izvemo, da so z dobavitelji »definirali kalibre, kar pomeni število kosov v škatli oziroma povprečno težo posameznega izdelka. Pri tem ne sme biti odstopanj oziroma so dovoljena le minimalna odstopanja, ki so jasno definirana, kar preverjamo takoj, ko izdelek prejmemo v skladišče.« A na policah imajo še vedno fige v velikosti večje mandarine in take, ki so po velikosti konkurenca malo večjemu orehu.