Nekateri naši sogovorniki iz diplomacije pravijo, da bi bilo res smešno, če bi Nato za generalnega sekretarja potrdil nekoga, ki je kot predsednik vlade drastično zmanjšal sredstva za vojsko, potem pa ji kot predsednik države sedemkrat dal negativno oceno. Poleg tega tudi ameriška administracija ne bi kar tako pozabila spodrsljajev slovenskega premierja Janeza Janše, ko je izvoljenega predsednika Josepha Bidna označil za najšibkejšega v zgodovini, poražencu Donaldu Trumpu pa preuranjeno čestital za zmago.
Kot pravi profesor obramboslovja Vladimir Prebilič, je nenapisano pravilo, da je poveljnik Nata iz ZDA, generalni sekretar pa iz Evrope: »Večinoma so prihajali iz ustanovnih članic, izjema je bil le nekdanji španski zunanji minister Javier Solana, ki je organizacijo vodil od 1995 do 1999. Iz nove članice, nekdanje Vzhodne Evrope še ni bil nikoli. Glavno besedo pri tem imajo ZDA, Velika Britanija in Francija. Pri izbiri se najbolj upošteva, kakšen doprinos ima neka država v Natu. Slovenija ima težavo, ker ne izpolnjuje obljub glede prispevkov za obrambo. Pomembno je tudi območje, s katerega prihaja: premikanje Nata na vzhod bi pomenilo nove napetosti z Rusijo, zato bi bilo težko pričakovati, da bi izbrali nekoga iz Poljske ali baltskih držav. Poleg tega generalni sekretarji prihajajo iz izvršilne veje oblasti, Pahor pa je bil dvakrat predsednik republike.«
V drugih mednarodnih organizacijah so vodilni položaji praktično že zasedeni. Pahor kot predsednik države ne more kandidirati za uradniško funkcijo, saj bi s tem degradiral Slovenijo, visoki položaji pa mu niso dosegljivi. Tudi njegova estonska kolegica Kersti Kaljulaid ni bila uspešna pri kandidaturi za generalno sekretarko OECD in se je morala umakniti nekdanjemu avstralskemu finančnemu ministru Mathiasu Cormannu. Za generalno sekretarko Sveta Evrope je bila leta 2019 izbrana nekdanja hrvaška zunanja ministrica Marija Pejčinović Burić. Za generalno sekretarko Ovseja pa je bila konec lanskega leta za triletno obdobje imenovana nemška diplomatka Helga Maria Schmid. Tudi na ravni EU so funkcije že razdeljene do leta 2024, ko bodo nove volitve v Evropski parlament. Slovenija ima komisarja Janeza Lenarčiča, Pahor bi tako lahko bil kvečjemu kakšen posebni odposlanec, morda za Zahodni Balkan, če se ne bi naivno vpletel v afero non-paper, ko je člane predsedstva BIH spraševal, ali se lahko Federacija BIH in Republika Srbska mirno razideta.
Pri evropskih zadevah imata ključno besedo Evropska ljudska stranka ter socialisti in demokrati. Glede na njegovo dobro sodelovanje s premierjem Janšo morda pričakuje, da mu ta lahko zagotovi podporo ELS, katere članica je SDS, vendar je po drugi strani znano, da v tej skupini Janša velja za »črnega račka«, zlasti zaradi povezav s suverenističnimi politiki, kot je madžarski premier Viktor Orban, ki je nedavno zapustil ELS. Tudi sicer je vprašanje, koliko bi mu Janša v resnici pomagal s svojimi zvezami.
Spomnimo se zadnjih predsedniških volitev leta 2017, ko mu je zabil nož v hrbet z očitki v zvezi s TEŠ 6, za katerega je glavni blagoslov dala prav Pahorjeva vlada. Večina volivcev SDS je glasovala za Marjana Šarca, Pahor je za las dobil drugi mandat. Bolj kot Janša mu lahko pomaga kvečjemu Tanja Fajon, če bo po naslednjih volitvah prevzela krmilo vlade. Predsednica SD je namreč Pahorjeva dolžnica za politično kariero, saj brez njega ne bi bila leta 2009 izvoljena za evropsko poslanko. Po drugi strani pa lahko pričakujemo, da ga bodo v naslednji vladi, če bo levosredinska, torpedirali Marjan Šarec, Luka Mesec in Alenka Bratušek. Tudi sicer je vprašanje, koliko ugleda Pahor sploh še uživa med evropskimi socialisti in liberalci glede na njegovo povsem nekritično podporo Janševi vladi, ki je v večini članic EU na zelo slabem glasu.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24