V nedeljo je zmagala preteklost, koalicija statusa quo. Očitno je, da si večinski del volilnega telesa ne želi sprememb. Še več, presenetljiv uspeh Združene levice kaže, da si pomemben del volivcev želi spet v preteklost, v čase jugosocializma. Ta recidiv jugonostalgije in socializma se Sloveniji dogaja v času, ko jedkost finančne krize zahteva korenit preobrat v vodenju ekonomske politike. 81-odstotni delež javnega dolga v BDP, petodstotni proračunski primanjkljaj, 1,2- milijardni izdatki za servisiranja javnega dolga, to so le nekateri izmed simptomov slovenske bolezni. 80 odstotkov volilnega telesa je mnenja, da lahko nadaljujemo po starem, in Miro Cerar je dobil mandat, da bo v Sloveniji vse tako, kot je bilo. Status quo. Upoštevajoč volilne izide bo sestava nove vlade lahka, vladanje pa težko. Zelo težko. Slejkoprej se bo moral soočiti z ekonomskimi in fizikalnimi zakonitostmi. Tudi če 80 odstotkov slovenskih volivcev meni, da je zemlja ploščata in da lahko dolgoročno porabimo več, kot ustvarimo, jih bo prav kmalu dohitela realnost. Zemlja je okrogla in porabimo lahko toliko, kot ustvarimo. V Sloveniji žal ustvarimo zelo malo, borih 36 milijard evrov bruto domačega proizvoda.
Teh ekonomskih omejitev ne more spremeniti niti »new-ageovska um'ba-ja« filozofija, ki je Cerarja druži s pokojnim Drnovškom. Ko bo tudi njega dohitela realnost, bo konec praznega leporečja, ki je tako blizu povprečnemu Janezu Novaku. Ključno vprašanje dolgoživosti vlade Mira Cerarja bo, kako dolgo bo razbrzdano fiskalno politiko, zaznamovano z dvemilijardnimi proračunskimi primanjkljaji, prenašala Evropska komisija in zlasti tuji kreditodajalci. Prepričan sem v eno, štiriletni mandat je s takšnim trendom proračunskih primanjkljajev nedosegljiv. Nove predčasne volitve po mojem sploh niso vprašanje, vprašanje je samo kdaj. Če upoštevam fiskalno sliko Slovenije, bi stavil kar na leto 2015.
Ob tokratnem porazu je nujen razmislek o napakah pomladnega tabora. Vključno z vprašanjem, kaj in kdo danes pomeni dediščino slovenske pomladi in koliko je pomladni narativ sploh še pomemben. Prepotreben je razmislek o identiteti slovenske desnice in hudih napakah v zadnjih letih. Zgolj mantranje o pravosodnem, medijskem, ekonomskem in izobraževalnem monopolu, ki ga uživa tranzicijska levica, ne pojasnjuje v celoti poraznega rezultata desnice na nedeljskih državnozborskih volitvah. Dejstvo je, da brez prave anamneze stanja in sprememb politične taktike in strategije desnica tvega popolno marginalizacijo. Tokratne volitve to dokazujejo.