Balažic je na novinarski konferenci zatrdil, da je po nalogu premierke Alenke Bratušek sodeloval v "tajni diplomatski dejavnosti", o kateri sta bila po njegovih besedah poleg premierke obveščena tudi zunanji minister Karl Erjavec in predsednik republike Borut Pahor.
Posrednik naj bi bil takratni predsednik koalicijskega SD Igor Lukšič, ki je Balažicu prvo elektronsko sporočilo na to temo posredoval junija lani.
Obsojeni pedofil in preprodajalec z orožjem Oman je bil, kot je dejal Balažic, pripravljen Sloveniji podariti zemljišče v Republiki srbski, kjer naj bi bila nafta. V zameno je želel dobiti nov slovenski potni list zase, za hčerko in sina ter možnost občasnega prebivanja v Sloveniji.
Balažic je povedal, da mu je Oman junija lani na veleposlaništvu v Canberri izročil dokumente, iz katerih je bilo razvidno, da je vladi Republike srbske posodil 60 milijonov ameriških dolarjev. Ta mu ni bila sposobna vrniti posojila in je dolg poplačala z zemljišči, kjer je nafta. Dokumenti so tudi potrjevali, da se na teh zemljiščih nahaja rafinerija nafte, ki je v ruski lasti.
Po Balažicevih besedah naj bi predsednica vlade angažirala Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo (Sova), ki naj bi dobila navodilo, naj preveri podatke o morebitnih naftnih nahajališčih v Republiki srbski in dejanskem stanju vpisa zemljišč Omanovega podjetja v zemljiško knjigo.
Lukšič je danes za STA potrdil, da se je pri njem maja ali junija lani oglasil Omanov brat, ki živi v Sloveniji, s ponudbo, da bi Oman Sloveniji podaril ozemlje v BiH, pod katerim naj bi bila nafta, in to kot darilo in naj ne bi ničesar želel v zameno.
Dejal je, da je pri Balažicu, s katerim sta kolega s fakultete, skušal neformalno preveriti, zakaj se je Omanov brat oglasil pri njem. Preveril je tudi, kdo je lastnik ozemlja v BiH, in ugotovil, da ga ne poseduje država, ampak zasebniki, iz česar je zaključil, da so Omana "v tej zadevi prevarali".
Kot je pojasnil, je zato ocenil, da vlade z zadevo nima smisla obremenjevati, in stvar je bila zanj končana.
V kabinetu premierke so trditve odpoklicanega veleposlanika odločno zavrnili. Potrdili so sicer, da je bila Bratuškova o domnevnih Omanovih željah seznanjena preko aktivnosti Balažica in "nekdanjega predsednika ene politične stranke", a se z Omanom ni želela sestati.
Bratuškova je tudi zatrdila, da Lukšič, ki niti ni bil član vlade, ni imel in ni mogel imeti nobenih ustnih pooblastil, da se v imenu vlade karkoli dogovarja.
Da se je Balažic nepooblaščeno dogovarjal z Omanom in s tem kršil zakon o zunanjih zadevah, je zatrdil tudi Erjavec. Poudaril je, da nekdanji veleposlanik ni imel nobenega pooblastila vlade.
Tudi v uradu predsednika republike so zanikali, da bi imel Pahor stike z Balažicem v času, ko je bil ta veleposlanik v Avstraliji.
Tajna pogajanja, o kakršnih je govoril Balažic, sicer po besedah profesorja Bojka Bučarja s katedre za mednarodne odnose na FDV v diplomaciji niso prav nič nenavadnega, res pa je, da javnost praviloma zanje ne izve.
Tudi v tem, da je bil Balažic odstavljen z veleposlaniškega mesta, ne vidi Bučar nobenih večjih težav. Kot pravi, so ga pač odstavili, ker je to terjal pritisk javnosti. "S svojo potezo je razburkal javnost in bilo jo je treba pomiriti. Zato se je politika pač odločila, da ga odstavi," je dejal za STA.
Balažic je položaj slovenskega veleposlanika v Avstraliji prevzel leta 2011, predsednik republike pa je ukaz o odpoklicu podpisal 9. junija. Razlog je bila Omanova udeležba na odprtju slovenskega konzulata v Melbournu marca letos, ki je sprožila ogorčenje med številnimi člani slovenske skupnosti v Avstraliji.
Ti so Erjavcu, Bratuškovi in Pahorju poslali protestna pisma, zunanje ministrstvo je nato uvedlo izredni nadzor in druge postopke, s katerimi naj bi razjasnili dogajanje. Erjavec je po koncu preiskave predlagal odpoklic Balažica.
Odpoklicani veleposlanik se je v Slovenijo vrnil minuli petek. Kot je danes še napovedal, se bo v prihodnjih dneh odločil, ali se bo zaradi odpoklica obrnil tudi na sodišče, "končno sodbo pa prepušča ljudstvu".
Je pa ocenil, da je "slovenska politika v primeru njegovega odpoklica dosegla najnižjo raven politične kulture in moralne integritete". "Moj odpoklic z mesta veleposlanika predstavlja eno največjih politizacij slovenske diplomacije v zgodovini samostojne Slovenije," je dejal.