Avgustovsko obilje, tržnice kipijo od ponudbe

Čas beži. Poletje se preveša v zadnjo tretjino. Tržnice kipijo od ponudbe. Še zadnja turistična lavina v znamenju leva rojenih avgustovskih turistov se vali ob Sredozemlju k ribam in kozarcu belega. Divjih rib kmalu ne bo več, za kozarec belega se ni bati, kmalu bo namreč stekla zgodnja trgatev. Moj »levji« rojstni dan pa je tudi mimo. In na ribji recept nisem pozabil.

Fantič mlad prisanka se, žžk izza ovinka, a za njim boječe se stiska mlada Zinka ..., nekako takole gre Avsenikova viža iz časov, ko še ni bilo »črnih avtobusov«. Danes bi moral rimar, kdor pač že je pisal besedila slovitim Gorenjcem, to posodobiti v tajkunčič mlad nori s terencem črne barve z zatemnjenimi stekli in z najmanj dvema auspuhoma po Vlačičevih cestah, in Kresalkini policaji ga ne ulovijo; če pa ga, se cvet slovenskih medijskih pisunov razburja zaradi visokih kazni. Jaz sem za še višje, a s pogojem, da policisti, kolikor jih je, prežijo noč in dan na cestah z župani na čelu, kot je to počel neki nemški župan in, lahko mi verjamete, vzpostavil red. Za širšo srenjo ni niti najmanj pomembno, da mi gredo na živce ljudje, ki vozijo terenske avtomobile po ravnih cestah in v slovenskih mestih – en sam samcat sedi v njem med vožnjo v službo. (Zanimivo bi bilo slišati, kaj bi odgovoril, če bi ga vprašali, zakaj ima terenski avto z visoko stopnico in visoko šasijo in obveznimi zatemnjenimi stekli sredi mesta. Noro bi pogledal na logično vprašanje.) Ti ljudje so zame zanimivi s kulinaričnega vidika.

Nikdar si ne bi mislil pred dvajsetimi leti, da bomo živeli v takem izobilju prehranske ponudbe in v klobčiču norosti (lizinških?) prenapihnjenih avtomobilov. Kamor pogledaš, rukola s parmezanom in povrh rakci. Tartufi, foi gras pozimi in za praznike. Potrošniško obnašanje domače nacije ni prav nič drugačno od sosednjih, čeprav morajo biti tam hudičevo trdoživi, ker imajo vse to že štiri desetletja dlje. Danes nihče več ne jadikuje zaradi pičle ponudbe. Povsod so moški, ki puhajo določeno znamko cigaret samo zato, ker je zanjo delal reklamo njihov nabildani idol, njihove gospice pa brskajo za cunjicami, da bi bile podobne »onim s televizije, po možnosti iz »Kmetije«. Matere zasipajo svojo mladež, ki čepi odtujena pred računalniki dan in noč, da sploh ne zna več hoditi po kamnih čez potok ali brez copatk v morje, s čokoladicami in »osvežilnimi sokovi«, da so otroci napihnjeno debeli kot kakšna žoga medicinka, če sploh še vedo, kaj je to. Debela nacija v napihnjenih avtomobilih. Črne barve so in veliki kot avtobus. Z zatemnjenimi stekli. Z dvojno dovoljeno hitrostjo drvijo skozi vas in dol.

Seveda podoba vesolja moje ljubke domovine ne bi bila popolna, če ne bi omenil onih, ki jedo zdravo. Malo sem ga polomil v prejšnjem stavku. Napihnjenci v napihnjenih avtomobilih so suhi kot trlice. Bojijo se zase. Ker so videli reklame, da pomeni biti suh to, da uživaš življenje dlje in da je lepše, če si tak. Najbrž hodijo na manikuro, pedikuro, na odstranjevanje sramnih dlak in na porjavenje v solarije. Poleti obvezno jadrajo. In so neverjetno dobro kulinarično informirani, kot se temu reče. Eden je pred kratkim zavzdihnil, da mu v »zbirki« manjka še samo Noma v Kopenhagenu (zvezdniški kuhar, ekscentrik ReÄ‘epi, Danec albanskega rodu), saj je zmetal za večerje po dve sto evrov brez vina že vsem restavracijam z Michelinovimi zvedicami v radiju tisoč kilometrov. Berejo kulinarične revije skupaj z gospicami. V njih so take eksotične jedi, da si mi milo stori. Včasih prelistam vse, kar ponujajo kioski. Nikjer moje poletne fižole s paradižnikom in česnom in pecorinom povrhu. Drugi, ki tudi kakor opisani jamrajo zaradi moralnega in gospodarskega stanja v državi, pa za svoje bio in domače izdelke, za »zdravje« na bio policah, ki se vsak teden povečajo za kak meter v »mojem supermarketu«, in za razna čudesa, kot so zelenjavni zrezki in brezmesne pečenice (ti moj ljubi Bog), zmečejo trikrat toliko denarja skozi okno kot jaz, navadni smrtnik za endivijo in fižol te dni.

A so še hujši od njih, ki tudi podlegajo reklamam. Srednji sloj. Ta drži pokonci potrošnjo in z njo gospodarstvo in je kot od heroina odvisen od reklam. To so tisti, ki jedo pripravljeno hrano, hrano z dodatki od omega 3 do cinka, železa, selena ... ne ljubi se mi naštevati vseh kovin iz Mendelejevega periodnega sistema, zraven pa seveda pojedo na tone ojačevalcev okusa, natrijevega glutamata, kvasa, deset in en (evropski) »E« in (to je zdravo!) morje antioksidantov.

Moji tuji kolegi so jim dokazali, da imajo popolnoma pokvarjen okus. Dali so jim pokusiti tri popolnoma različne (hamburger, pico itd.) pripravljene jedi. Ko so jih videli, je še šlo, ko so jim te jedi sesekljali, pa niso več ločili pice od lazanje itd. Vse ima enak okus, a nacija ima to rada. Ne tega, kar kuhamo nekateri nesrečniki doma iz svežih sestavin, to se ji ne zdi okusno. Iz vrečke, konzerve, lončka, plastenke. Obstaja še četrta podvrsta. To so napihnjenci v napihnjenih avtomobilih, ki drvijo enako brezobzirno in nikdar ne plačajo kazni, če pa jo, se tistim fičnikom za tisoč evrov smejijo, podvrsta torej, ki ne da za kosilo več kot devet evrov in osemdeset centov. »Dunajski s pomfritom, solata in sladica«, kakor piše na jedilnem listu pred vrtom »domače gostilne«. Pijejo seveda samo refošk. Posebno na Štajerskem.

Da se razumemo, nič nimam osebno proti njim, taka je pač naša družba. Hedonistična, zaskrbljena, nenasitna, lačna, prehitra – in predebela.

Morska spaka s česnom in slanino

Ta spaka je res spaka. Polovico njene teže je glava, ki je uporabna samo za fond (osnovo). Ampak v repu (drag je, to je res, zato ne bo zamere, če jed pripravite s kakšno drugo, bolj čvrsto in manj drago morsko ribo) nima kosti in meso je čvrsto kot telečje. Mora uspeti še takim amaterjem!

Sestavine:

ves ribji rep,

16 neolupljenih strokov česna,

surova prekajena slanina,

½ kg špinače,

2 sesekljani šalotki,

100 gr masla,

2 dl sladke smetane (bolje je crème fraîche),

2 dl rjavega fonda iz telečjih kosti (močno jih popecite, dodajte jušno zelenjavo, zalijte z vodo in kuhajte do onemoglosti in za prihodnjič zamrznite, saj je telečja osnova nepogrešljiv dodatek, če seveda ne uporabljate »umetnih« začimb),

izvrstno olivno olje,

nekaj žlic moke,

nekaj žlic balzamičnega kisa,

sol in poper.

 

Potek:

 

Ribji rep solite, poprajte, potresite z moko in v teflonki s čim manj olja hitro in krepko popecite na vseh straneh.

Potem dodajte česen in narezano slanino in deset do petnajst minut pecite v ogreti pečici (približno 200 stopinj).

Ribo dajte na ogret pladenj in »okrasite« s česnom in slanino, ki se je pekla z ribo. In hitro pripravite omako. V isto ponev dajte sesekljano šalotko. Ko bo začela rjaveti, zalijte s kisom in dodajte ribji fond. Naj zavre. Dodajte smetano, prevrite, odstavite in (zgostite na ta način!) dodajte zelo mrzle koščke masla. Ponudite s špinačo, ki ste jo samo nekaj sekund prevreli v slani vodi.

Štirje bodo veseli vaše umetnije. Česna seveda mnogi ne bodo jedli. Je za okras in vonj. Ampak pokusite ga. Odličen je, če je neolupljen; zunaj trd, znotraj kremast.

Moj vinski nasvet. Privoščite si kozarec, dva ali tri belega vina polnega telesa, donegovanega v bariku. Namig: sauvignon, tudi rebula, a še najboljši bi bil furlanski tokaj (v Sloveniji sauvignonase oziroma zeleni sauvignon).