Londonski The Economist se sprašuje, kako pristopiti k afganistanskim talibanom, ki so pred petimi leti, po odhodu ameriških vojakov, prevzeli oblast in kljub obljubam in zagotovilom svojih voditeljev, da bodo spoštovali človekove pravice, pahnili Afganistan v kameno dobo.

To, kar danes s svojimi ljudmi počnejo bradati fanatiki, ki zlorabljajo vero in boga za ohranjanje oblasti, je tako nepredstavljivo, da bi lahko govorili celo o odpravi moderne civilizacije. Prepoved glasbe, stroga pravila glede prehranjevanja, molitev in celo glede pravilno urejene brade pri moških pa niso nič v primerjavi z zasužnjenjem žensk.

Kajti Afganistankam so talibani prepovedali delo, izobraževanje (dovoljena je le osnovna šola), samostojno odhajanje od doma, sprehajanje po javnih površinah, javne športne aktivnosti in nakupovanje brez spremstva moškega. Feministična diplomacija Tanje Fajon je ob tem nemočno molčala.

Verski fanatizem, ki povsem izkrivlja islam, razširjajo polpismeni možje v natikačih in kalašnikovkah, za katere se je v nekem trenutku že zdelo, da jih je odplaknila zgodovina. Toda pred petimi leti, ko jih je iz Katarja domov pripeljalo ameriško (!) vojaško letalo, so skrajno konservativni talibani ponovno prevzeli oblast in uvedli tako brutalen režim, ki se ne more primerjati z nobenim drugim na tem planetu.

Določene vzporednice bi morda našli pri Rdečih Kmerih, ki so v drugi polovici sedemdesetih za nekaj let prevzeli oblast v Kambodži, pa še pri njih diktatura ni temeljila na segregaciji spolov ali moškem šovinizmu. Kmeri so bili ideološki fanatiki (komunizem), ki so ob prihodu v Phnom Pehn razstrelili centralno banko, da bi s tem dokazali svojo namero po odpravi denarja kot temelja človeške neenakosti in izvira vsega zla.

Družbeni eksperiment Rdečih Kmerov je propadel, ker je bil celo za komunistične države preveč radikalen. Za njim so ostali pogorišče, milijon mrtvih in na tisoče tako ali drugače pohabljenih. Evropska levica, ki je sprva z navdušenjem gledala, kaj se dogaja v »demokratični Kampučiji«, je sprevidela, da so šli Kmeri v napačno smer.

Brez denarja ni civilizacije. Levica bo sicer vedno zagovarjala socialno državo, enakost, delavske pravice itd., vendar je po drugi strani razvila tudi ambivalenten odnos do denarja: prezira bogataše in kapitaliste, hkrati pa brez kakršnihkoli moralnih zadržkov razdeljuje tuj (!) denar svojim podpornikom in tistim družbenim ali socialnim skupinam, ki jih imajo levičarji za svoje.

Slovenski eksperiment z Levico, kakršnega je omogočil liberalec Golob v minulih štirih letih, ne glede na vse dejanske ali namišljene dosežke vseeno ni bil poceni. Podrobnosti počasi prihajajo na plano.

Temeljni nesporazum se potrjuje s spoznanjem, da so ministri Levice – najbolj konkretno to leti na Asto Vrečko oziroma ministrstvo za kulturo – preveč zapravljali. Sploh proti koncu mandata in celo že v obdobju, ko bi morali opravljati zgolj t. i. tekoče posle.

Namesto tega je denar veselo tekel na vse strani in luknja, ki je zaradi tega nastala, bo milijonska. Ustanavljanje javnih kulturnih zavodov, kjer je kar 85 odstotkov delovnih mest predvidenih za administracijo, nima nič s podporo kulturi, temveč je čisto navadno klientelistično zaposlovanje prijateljev na proračunske stroške.

Za razliko od talibanov in Rdečih Kmerov, ki simbolizirajo nasilje nad drugače mislečimi, je naša Levica svoj razmeroma kratki pohod skozi kulturne institucije utemeljila na predpostavki, da je treba najprej poskrbeti za prijatelje, še posebej tiste iz kulturniških krogov, ki so se pred leti izkazali kot prvoborci proti »diktaturi janšizma«.

Če bi denar dejansko rasel na drevesih, kot menda sveto verjame kar nekaj visokih funkcionarjev Levice, potem za štiriletnim plesom tovarišice Aste ne bi ostal takšen finančni minus, da bo njeno naslednico še dolgo bolela glava, saj kulturnemu ministrstvu zmanjkuje denarja.

Denar namreč ne raste na drevesih in levičarsko razsipništvo, ko gre za skrb za tovariše v kulturi in umetnosti, je hvalevredno zgolj na ravni medčloveške solidarnosti. Toda dajati nekomu, kar ni tvoje, je moralno in v določenih primerih tudi pravno sporno. Zato bi bilo edino prav, da nova ministrica za kulturo kazensko ovadi tiste, ki so pri razdeljevanju proračunskega denarja, sklepanju pogodb z nedefiniranimi finančnimi posledicami ali na javnih razpisih, na katerih so zmagovali očitno privilegirani prijavitelji iz stranki naklonjene kulturniške srenje, morda ravnali nezakonito.

Velika hipokrizija naše salonske levice, v primeru ministrstva za kulturo je to kar stranka Levica, so tudi dvojna merila, ko gre za odnos do javnega denarja. Svojim političnim nasprotnikom na desnici, ki jih zdaj že kar vsepovprek zmerjajo s fašisti, namreč vedno očitajo, da znižujejo davke, ščitijo kapital, zanemarjajo socialo in t. i. javno zdravstvo, ker da ne znajo drugega kot varčevati pri javni porabi.

Levica dobi ošpice, če omenite znamenito misel Margaret Thatcher, da je uravnotežena javna poraba (fiskalna stabilnost) nekaj podobnega kot dobro gospodinjstvo, v katerem preudarna gospodinja nikoli ne zapravi več, kot ima na razpolago.

Pri talibanih gospodinja ne more zapravljati, saj brez spremstva moškega ne sme od doma. Rdeči Kmeri so ukinili denar in ljudi nagnali na riževa polja, da bi civilizacijo »resetirali« na leto nič in začeli znova. Levica pa ima hvalevreden odnos do ženske emancipacije in prisega na ločitev vere od posvetnega življenja, vendar je vedno zmanjka pri odnosu do javnega denarja, s katerim razmetava tako, kot da bo jutri konec sveta.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.