Potem ko ni bilo uspešno medsebojno dogovarjanje in Hrvaška leta 2001 ni sprejela že na ravni vlad usklajenega sporazum med Drnovškom in Račanom, doseženo pa tudi ni bilo soglasje o meddržavnem sodišču v Haagu (ICJ), ostane še politično posredovanje. To ima jasen časovni okvir: vstop Hrvaške v Evropsko unijo. Južna soseda se ne pridružuje haaškemu sodišču, temveč EU, zato njenega posredovanja ne more zavrniti. V primerjavi s Slovenijo, ki posredovanje podpira, Hrvaška uradna politika še molči.
Tiho je tudi na telefonskim liniji med premierjema Ivom Sanaderjem in Borutom Pahorjem. Ta ga je do petka nekaj dni vztrajno klical, a se mu je s sporočilom za javnost oglasilo le hrvaško zunanje ministrstvo. Napovedalo je srečanje, a ga je treba urediti po diplomatski poti. Pahor je dobil lekcijo, ki si jo od nečlanice EU »zasluži« članica. Hrvaška politika da veliko na to, da pokaže, kakšna krivica se ji je primerila, za naše članstvo v EU, ki smo ji pred letom predsedovali, se ne zmeni kaj dosti. Kot piše Večernji list: Sanadarjevo stališče je, da srečanje s Pahorjem ne bo možno, preden Slovenija ne bo pripravljena popustiti pri oviranju Hrvaške. Česa takšnega Sanader seveda ne bo rekel.Hrvaška bi se rada izognila rešitvi spora
Pri nas in na Hrvaškem se veliko razpreda o tem, kdo bo »stisnil« Slovenijo in jo primoral k popuščanju. Vodja hrvaške komisije pravnikov Davorin Rudolf se strinja s pobudo Ollija Rehna, če bi skupina uglednih pravnikov prisilila državi, da spor rešita pred sodiščem. Vprašanje vključevanje Evropske unije v spor se večinoma razume kot sredstvo prisile Slovenije. Pri tem se – velikokrat tudi hote – kaže veliko neznanja, pri nas celo nekaj mazohizma, in pozablja, da ni vse v lobiranju Hrvaške oziroma v domnevno odličnih lobistih, temveč so pomembne tudi precejšnje težave Hrvaške v dosedanjem pridruževanju. Hrvaška si ni ustvarila podobe vzorne pristopnice in ima resne težave pri nekaterih poglavjih, zaradi česar nismo preveč korektni, ko poročamo, da je Slovenija zaustavila Hrvaško na poti v EU.
Cilj hrvaške politike je čim prej nadaljevati pogajanja (začetek in konec poglavij) in si pustiti možnosti, da bi se izognili dejanski rešitvi spora. Nekako tako kot so se sporazumu med Janezom Drnovškom in Ivico Račanom. Ko bi bili že v EU, pa bi se spet sklicevali na edino zveličavno rešitev pred sodiščem. Od spretnosti slovenske zunanje politike bo odvisno, ali bo izrabila ta trenutek in enkrat za vselej uredila vprašanje, ki, če uporabimo besede Boruta Pahorja, že sedemnajst let obremenjuje državi.
VEČ V TISKANI IZDAJI