Napovedali ste, da bo preiskovalna komisija, ki jo vodite, kmalu izdala vmesno poročilo. Kdaj naj bi se to zgodilo?
Čaka nas še nekaj pomembnih zaslišanj odgovornih v Banki Slovenije ter zaslišanje nekdanjega finančnega ministra in nekdanje predsednice vlade Bratuškove. Zaslišanja bodo potekala do parlamentarnih počitnic, pozno jeseni pa predvidevamo pripravo vmesnega poročila o smotrnosti nadzorovane likvidacije ter o ustreznosti nadzora Banke Slovenije v letih pred likvidacijo obeh bank.
Po dosedanji preiskavi se najbrž že kažejo orisi krivde za bančno luknjo, ki so jo z dokapitalizacijami predvsem državnih bank sanirali davkoplačevalci. V katero smer gre krivda – proti Banki Slovenije, komercialnim bankam (uprave in nadzorni sveti) ali kreditojemalcem (menedžerjem podjetij)? Kaj naj bi vmesno poročilo vsebovalo?
Preden ne opravimo vseh zaslišanj, se s pomočjo strokovnih mnenj opredelimo do pridobljenega gradiva ter opravimo temeljite razprave v preiskovalni komisiji, bi se rad izognil izjavam o krivdi posameznikov oziroma skupin posameznikov. So pa med zaslišanjem nadzorniki obeh bank že priznali, da nadzor ni bil ravno skrben. Prav tako so nekateri nekdanji lastniki s prstom pokazali na uprave likvidiranih bank. Bivši vodilni v teh bankah poleg zunanjih okoliščin ključnega krivca vidijo v Banki Slovenije. Moja ocena? Vsi imajo po svoje prav, le da so pri določanju »odstotka« krivde preveč subjektivni za kakšno bolj tehtno oceno. Vsekakor pa škoda več kot 400 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja zahteva jasno in konkretno določitev krivcev. To je tudi ena od nalog te komisije.
Vaše delo, kot ste večkrat dejali, zavira sodnica Deša Cener, ker z odločbami blokira to, da bi vam banke izročile kreditne mape. Računate, da jih boste vendarle dobili, ali boste ukrepali drugače?
Sodnica Cenerjeva blokira delovanje preiskovalne komisije z različnimi manevri, ki podaljšujejo postopek zasega dokumentacije – od zahtev za dopolnitev, ustavne presoje do neodločitve o predmetni zadevi. Zazdaj ima na razpolago še nekaj procesnih manevrov, ki bodo zaseg zavlekli krepko v jesen, a na koncu bo preiskovalna komisija zagotovo dobila tako skrivane dokumente NLB. Če le ne bo prej volitev. So se pa na komisijo obrnili številni oškodovanci, ki so nam dali listinske dokaze, ki osvetljujejo vloge posameznikov na področju bančne kriminalitete. Precej vprašanj na zaslišanjih je imelo podlago v teh dokumentih.
Pri nekaterih zadevah je komisija naletela na očitna, tudi kazniva dejanja. Sodelujete z organi pregona? Bo komisija podala tudi kakšno ovadbo? Kdaj zastarajo ta kazniva dejanja?
Žalostno, a resnično – precej prič po skoraj štirih letih, ko je tedanji premier Janez Janša na NPU ter Specializirano državno tožilstvo poslal interni zapisnik Banke Slovenije, kjer so bili navedeni največji krivci za nastanek bančne luknje, kriminalisti še niso obiskali ali povabili na zaslišanje. Se vam ob skoraj pet milijard veliki bančni luknji to zdi sprejemljivo? Smo pa dobili dopis direktorja NPU Majheniča, ali jim lahko odstopimo magnetograme zaslišanj, ker jim bodo v pomoč pri njihovem preiskovanju bančne kriminalitete. Mi smo jim seveda to nemudoma poslali, a z grenkim priokusom. Ta zaslišanja bi moral NPU opraviti že jeseni 2013, ko so bili na voljo še vsi forenzični podatki, ki bi bistveno lažje skonstruirali primere notranje in zunanje bančne kriminalitete.
Do naslednjih rednih volitev sta še dobri dve leti. Ker imate okoli 60 tisoč listov dokumentov, je realno pričakovati, da bo delo komisija končala v tem mandatu?
Zazdaj imamo 60 tisoč strani dokumentov. Ko bomo dobili še podatke NLB, Abanke in Factor banke, bo teh dokumentov okoli četrt milijona. Vprašanje, ali bo komisija končala delo, je manj pomembno kot vprašanje, ali bo tematika bančne kriminalitete zbudila dovolj zanimanja medijev za javni pritisk na organe pregona in sodno vejo oblasti, da opravijo svoje delo. Kajti sodna oblast in organi pregona so tisti, ki so primarno odgovorni in tudi usposobljeni za to, da bančne lumpe postavijo na hladno. To, da se mora s tem vprašanjem ukvarjati parlamentarna preiskovalna komisija, je predvsem anomalija sistema – sistema, ki očitno ni sposoben pravočasno razkriti kršitve in jih tudi ustrezno sankcionirati. Oziroma tega ne želi storiti, kar je še huje.
Če v najkrajšem času ne bomo vzpostavili učinkovitega sistema ravnovesij in kontrol, smo na »dobri« poti do nove bančne luknje. Ključna dodana vrednost preiskovalne komisije je torej predvsem v tem, da ko bodo enkrat vsi ti dokumenti v arhivu DZ, jih nobena banka, noben nadzornik, noben sodnik in noben z omrežji povezan politik ne bo mogel več skriti pred javnostjo. Bo pač naslednji sklic parlamenta ustanovil novo komisijo za preiskovanje bančne luknje.