Potem ko smo lani preživeli novico, da več kot 30.000 ljudi v mestu nima svojega osebnega zdravnika, so tokrat novica postali majhni otroci. Torej tista najbolj ranljiva skupina prebivalstva, za katero bi morali vedno poskrbeti starši in država. Ob teh sramotnih podatkih se bomo spomnili zadnje predvolilne obljube stranke SD: »V 30 dneh do specialista!«

Z nekaj cinizma bi lahko rekli, da (nam) tovariši pač niso obljubljali splošnega zdravnika ali pediatra, pač pa – specialista. In če kdo slučajno pride do njega, je čakalna doba itak drugotnega pomena, saj je glede na porazno stanje v primarnem zdravstvu povsem možno, da pacient specialista sploh ne bo več potreboval. Ker bo prej umrl.

Naj o predvolilnih obljubah socialnih demokratov odločajo ljudje na volitvah. Tokrat gre res za otroke, zato si poglejmo nekaj statistik, ki Ljubljano uvrščajo med najlepša mesta globalnega juga. Saj veste, to so dežele, ker nima vsak prebivalec dostopa do pitne vode, elektrike, kanalizacije in osebnega zdravnika.

Ljubljana ima okoli 300.000 prebivalcev in če 30.000 njenih meščanov nima svojega osebnega zdravnika, je to okoli 10 odstotkov populacije. In če v to vključimo še otroke, namreč teh 3600, ki so brez pediatra, pridemo do 1,2 odstotka. Za evropsko državo bi bil takšen podatek sprejemljiv kvečjemu leta 1925.

Zato pa šteje upanje. Če starši teh 3600 otrok niso verni, bodo to kmalu postali, kajti če njihov otrok zboli, lahko samo molijo, da bo deležen ustrezne obravnave pri dežurnem pediatru, saj svojega nima. Tisti starši, ki verjamejo v Boga, pa bodo seveda molili, še preden bo otrok zbolel: molili, da bi ostal zdrav, saj nima svojega zdravnika.

Po objavi podatka, da več tisoč otrok nima svojega zdravnika, je med ljudmi završalo, da je nava-den kriminal, če so žrtve korupcije v zdravstvu zdaj postali nedolžni otroci. Da se v Ljubljani vlaga samo še v beton, saj da so tam največje provizije, medtem ko ljudje, sploh najmlajši, nikogar ne zanimajo. Koga zanima zdravje otrok, koga skrbijo vsi dojenčki, ki so ostali brez pediatra?

Koliko staršev, med njimi so tudi samohranilci, se je že znašlo v hudi stiski, ker ne vedo, na koga naj se obrnejo? Je sploh v skladu s Hipokratovo prisego, če zdravniki zavračajo novorojenčke in nekaj let stare otroke, ker so »polni« in ne morejo sprejeti nobenega mladega pacienta več?

V Ljubljani, prestolnici »balkanske Švice«, kjer se največ vlaga v beton, se z etiko nihče več ne obremenjuje. Morda je rešitev, da se Ljubljančani še bolj množično izseljujejo v manjše občine v bližini prestolnice, kjer naj bi bili lokalni zdravstveni domovi nekoliko manj obremenjeni, otroci pa menda v glavnem imajo svoje osebne zdravnike pediatre.

Ljubljanski župan je minuli teden, kot da živi v Indiji Koromandiji, za zavzeto delo spet nagradil vodstvo ljubljanskega zdravstvenega doma z razvpito direktorico Antonijo Poplas Susič na čelu. Brez komentarja.