Anton Stres: Škofija ni potopila Zvonov, ampak sta Zvonova potopila škofijo

Nadškof Anton Stres in nadškof Marjan Turnšek sta se odpovedala njunim cerkvenim službam glede na težko ekonomsko stanje, v katerem se nahaja Nadškofija Maribor, in v upanju, da bo njuna odpoved prispevala k obnovi življenja v Cerkvi na Slovenskem.

Da bi zagotovil redno vodenje obeh nadškofij, je sveti oče imenoval novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana za apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije in celjskega škofa msgr. Stanislava Lipovška za apostolskega administratorja mariborske nadškofije.

Papež Frančišek je ob sprejemu odpovedi službe ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. dr. Antona Stresa za apostolskega administratorja Nadškofije Ljubljana imenoval novomeškega škofa msgr. AndrejaGlavana. Službo administratorja Nadškofije Ljubljana bo opravljal do imenovanja novega nadškofa in njegovega prevzema nadškofije v posest.

Papež Frančišek je ob sprejemu odpovedi službe mariborskega nadškofa metropolita msgr. dr. Marjana Turnška za apostolskega administratorja Nadškofije Maribor imenoval celjskega škofa msgr. dr. Stanislava Lipovška. Službo administratorja Nadškofije Maribor bo opravljal do imenovanja novega nadškofa in njegovega prevzema nadškofije v posest.

Škofijski upravitelj ima dolžnosti in oblast krajevnega škofa oziroma ordinarija, razen v primerih, ki so po naravi stvari ali po pravu izvzeti. Tistim, ki upravljajo škofijo, je prepovedano storiti vse, kar bi moglo škofiji ali škofovskim pravicam škodovati (prim. kan. 428 Zakonik cerkvenega prava (ZCP)). Služba škofijskega upravitelja preneha, ko novi nadškof vzame nadškofijo v posest (prim. kan. 430 § 1 ZCP).

Izjava nadškofa Antona Stresa:

Finančni zlom družb, povezanih z mariborsko nadškofijo, meče že več kot dve leti svojo senco na velik del življenja Katoliške Cerkve v Sloveniji in otežuje njeno poslanstvo v slovenski družbi. Glede na to, da sem v mariborski škofiji in pozneje nadškofiji imel nekaj časa pomembno mesto in vlogo, je padel del odgovornosti za to nesrečo tudi name. Iz tega dejstva so izhajali tudi odgovorni pri Svetem sedežu v Rimu, ki so mi v osebnem pogovoru 29. aprila letos sporočili povabilo papeža Frančiška, naj se odpovem službi ljubljanskega nadškofa metropolita. Dogovorili smo se, da bom to storil, ko bodo opravljene pastoralne dejavnosti, ki so bile v teku. Tako je od danes sedež ljubljanskega nadškofa metropolita izpraznjen.

V tem trenutku se želim najprej iskreno zahvaliti vsem svojim sodelavcem na nadškofiji ter vsem duhovnikom in drugim pastoralnim delavcem za pomoč in velikodušno sodelovanje. Enako se zahvaljujem vsem vernikom za njihovo podporo in molitve ter vso prijaznost, ki sem je bil obilno deležen.

Na koncu vsem, ki so tako ali drugače prizadeti zaradi finančnega zloma mariborske nadškofije, izrekam iskreno obžalovanje in se ponovno opravičujem za svoj del odgovornosti pri tem. Nikoli nisem trdil, da nimam nikakršne odgovornosti, vendar skupaj z nadškofom Turnškom odločno zanikava, da bi bila midva glavna krivca za razmere, ki so pripeljale do tega finančnega zloma. Odločitve, ki smo jih sprejemali na gospodarskem svetu mariborske škofije, tega niso povzročile. Škofija ni potopila Zvonov, ampak sta Zvonova potopila škofijo. Pri upravljanju Zvonov nisem sodeloval in to tudi ni bila moja pristojnost.

Kljub temu me od vsega začetka kriza mariborske nadškofije močno teži. Zaradi tega bremena sem tudi sam čutil, da svoje službe ne morem izvrševati tako, kot je potrebno v teh zelo težkih časih za našo Cerkev in za celotno slovensko družbo. V pokorščini papežu sem zato sprejel njegovo povabilo in se odpovedal vodenju ljubljanske nadškofije. Želim in Boga prosim, da bi moj korak prispeval k temu, da bi Cerkev na Slovenskem spet začela uživati ugled, ki si ga zasluži.

Izjava nadškofa Marjana Turnška:

Kot sem ob imenovanju za mariborskega nadškofa metropolita v duhu pokorščine papežu sprejel to cerkveno službo, tako sem v istem duhu sprejel tudi povabilo papeža Frančiška, da se ji odpovem. V osebnem pogovoru mi ga je posredoval prefekt Kongregacije za škofe eminenca Marc kard. Ouellet 30. aprila 2013. To sem storil v iskrenem prepričanju, da lahko ta gesta pripomore k prečiščenju razmer v Cerkvi na Slovenskem in zagotovi njenim predstavnikom večjo oznanjevalno in pričevanjsko moč v procesu nove evangelizacije sredi težavnih slovenskih družbenih razmer.

Leta 1999 sem postal član zbora svetovalcev v mariborski škofiji; leta 2010 sem pričel v mariborski nadškofiji opravljati službo nadškofa pomočnika in leto kasneje sprejel polno odgovornost zanjo kot ordinarij. Vse to me neločljivo in soodgovorno povezuje z gospodarskim zlomom Nadškofije Maribor in reševanjem te težavne situacije. Po svojih najboljših močeh sem se trudil, da bi z domačimi in tujimi sodelavci kar najbolj omilili posledice; a, žal, iz različnih razlogov nismo bili uspešni. In prav v zavesti svoje soodgovornosti za nastalo situacijo in neusposobljenosti za učinkovito vodenje nadškofije v tej situaciji, verjamem, da bo moj odstop nasledniku omogočil neobremenjeno delovanje zaradi preteklih dogodkov in mu zagotovil večjo moralno avtoriteto znotraj in zunaj Katoliške Cerkve.

Vsem, ki so zaradi finančnega zloma mariborske nadškofije oškodovani ali prizadeti, morda pohujšani, duhovnikom in laikom, se osebno še enkrat opravičujem za svoj del odgovornosti.

Ko sklepam škofovsko služenje v mariborski nadškofiji in je sedež mariborske nadškofije in metropolije izpraznjen in prav tako vse službe, ki sem jih opravljal v okviru SŠK, se prisrčno zahvaljujem za prizadevno sodelovanje vsem škofom, sodelavcem na ordinariatu in v drugih nadškofijskih ustanovah, zlasti pa duhovnikom in pastoralnim delavcem, bogoslovcem ter redovnikom in redovnicam. Z vsemi je bilo prijetno sodelovati. Vernikom mariborske nadškofije sem iskreno hvaležen za vedno zelo tople in domače sprejeme po župnijah, za izraženo vsestransko podporo in pomoč, najbolj pa za vse molitve in žrtve.

Boga še enkrat prosim, da bi današnje dejanje pomagalo Katoliški Cerkvi na Slovenskem z večjo verodostojnostjo oznanjati evangelij in zato lažje približati Kristusa najbolj oddaljenim in ubogim.