O politični vročici pred nedeljskimi referendumi sta se v novi epizodi Reporter podkasta pogovarjala odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla in novinar Igor Kršinar.

Sogovornika sta pogledala v zakulisje sobotnih kongresov treh političnih strank: Nove Slovenije, SD in Ljubljana smo vsi.

V novi epizodi Reporterjevega podkasta o tem, zakaj je za Antona Ropa in Urško Klakočar Zupančič politična avantura na lokalnih volitvah le "začasna rešitev".

Se bo Rop v primeru izvolitve za župana Ljubljane nato na parlamentarnih volitvah pomeril še z Janezom Janšo?

Bomo doživeli reprizo političnega spopada iz leta 2004, ko ga je Rop proti Janši prvič izgubil?

Zakaj Urška Klakočar Zupančič v slovenski politiki še ni rekla zadnje besede?

Bo prihodnje leto kandidirala proti Nataši Pirc Musar?

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

V novi epizodi Reporterjevega podkasta tudi o položaju NSI v četrti Janševi vladi in o razpadanju Demokratov Anžeta Logarja.

Na koncu pa tudi o pristnosti fotografije Janeza Janše z Donaldom Trumpom v New Yorku.

V nadaljevanju prepis pogovora za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki. Sem Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja. V moji družbi je danes kolega novinar Igor Kršinar. Lep pozdrav.

Dober dan.

Igor je specialist za politiko na Reporterju. Zadnje dni se veliko dogaja. Med vikendom so bili trije strankarski kongresi, ampak midva bova začela s prvim kongresom nove stranke Ljubljana smo vsi. To je bil programski kongres, ne volilni. Drži?

Da, ker so stranko ustanovili za zaprtimi vrati in imenovali člane organov, za katere javno ni znano, kdo so. Že večkrat sem jih prosil za ta seznam, vendar ga za zdaj še nisem dobil. Mogoče ga bom.

Vemo le, kdo sta predsednik in sopredsednica stranke.

Vemo, da sta to nekdanji premier Tone Rop in prejšnja predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Vemo tudi, da je glavni tajnik oziroma generalni sekretar Jani Möderndorfer. Za preostale člane ne vemo, kdo so.

V kateri stranki po vrsti pa je že Jani Möderndorfer?

Zanimivo vprašanje. Bil je v LDS, potem v Pozitivni Sloveniji. Zanimivo, v Zares ni bil. Iz Pozitivne Slovenije je šel v SMC, iz SMC pa v LMŠ. Meni je povedal, da v Svobodo ni šel, tako da je to njegova peta stranka.

Zanimivo Poslušal sem govor Antona Ropa, ki ga je zaključil z naslednjim stavkom: »Če parafraziram Jožeta Pučnika: Zorana Jankovića ni več, gre za Ljubljano.« Jože Pučnik je ob plebiscitu dejal tisti znameniti stavek: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo.« Tone Rop pa zdaj pravi: »Zorana Jankovića ni več, gre za Ljubljano.«

Mislim, da je ta njegova izjava namenjena pridobivanju desnih volivcev. O tem, kaj je v ozadju, se marsikaj govori. Kot veva, se je Senko Pličanič ponujal za skupnega kandidata desnice na ljubljanskih volitvah, pa so ga v SDS zavrnili, češ da bodo imeli svojega kandidata.

Ali ni Aleš Primc kandidat SDS?

Ne, to ni kandidat SDS, ampak kandidat svoje lastne stranke. Koga bo predlagala SDS, ne vemo. Špekulira se o nekem arhitektu. Opravičujem se, njegovega imena se zdaj ne morem spomniti. Že to kaže na premislek: če ne nastopijo z močnim kandidatom, pravzaprav omogočijo Ropu, da pride v drugi krog. Razen če v drugi krog pride Luka Mesec ali pa celo Janković zmaga že v prvem krogu, kar tudi ni izključeno.

Zakaj je Tone Rop parafraziral Jožeta Pučnika? Razloži to podrobneje.

Ravno zato: če pride v drugi krog, se bo s tem približal volivcem desnice, ki ga bodo podprli kot alternativo proti Zoranu Jankoviću. Z drugimi besedami: »Zoran Janković je Jugoslavija, jaz sem Slovenija.« Nekako v tem smislu.

Ko sva že omenila kongres, bi rad povedal še nekaj. Spomniva se, kako je Vladimir Prebilič ustanovil svojo stranko.

V Kočevju.

V Kočevju je imel ustanovitveni kongres. Izvoljeni so bili člani izvršilnega odbora, vodstva in tako naprej. Vedelo se je, kdo bo prišel, tam so bili tudi nekateri znani ljudje. Pri tem kongresu pa ne vemo; videli smo nekaj ljudi.

Katere ljudi si opazil v prvih vrstah na kongresu? Jaz sem gledal posnetek po televiziji. Presenetilo me je, da ni bilo ravno veliko ljudi in tudi ne veliko znanih obrazov.

Presenečen sem bil, da tam ni bilo Pavla Gantarja, ki je nastopal na njihovih okroglih mizah. Bila pa je tudi Mojca Pašek Šetinc

Ona je zdaj celo izstopila iz SD.

Iz SD in šla v to stranko.

Torej je to že njena tretja stranka.

Recimo tako. Začela je seveda v Svobodi. Tam je bil tudi Lobnik, zagovornik načela enakosti. Potem Jani Sever in nekdanji novinar Borut Hočevar, ljubljanski aktivist. Proti parkiriščem oziroma za parkirišča v Štepanjskem naselju.

Za kakšne druge ljudi ne vem. Menda je bila tudi Metka Paragi. V glavnem, zelo sem bil razočaran, ko sem to videl. Pričakoval sem, da bo to stranka, kot je denimo Prerod.

Na tem programskem kongresu pa je bil tudi tvoj intervjuvanec, ki je napovedal ves ta »master plan«, Uroš Jaušovec, nekdanji generalni tajnik SD.

Tako je.

Kakšno vlogo ima zdaj v Ropovi stranki Ljubljana smo vsi?

Pravzaprav je mož iz ozadja. Ne vem, ali je član ali se bo včlanil, ampak bo nastopil.

Lahko obnoviš, kaj je takrat v intervjuju povedal o načrtu ustanovitve Ropove stranke? Kakšen je načrt?

Načrt je tak, da stranka zmaga oziroma pride v ljubljanski mestni svet in da je izvoljen njihov kandidat Tone Rop. Potem bi se naslednje leto že aktivirali na državni ravni in se preimenovali. Namesto Ljubljana smo vsi bi bili mogoče Slovenija smo vsi ali pa bi izbrali kakšno drugo ime. Nato bi nastopili na državnozborskih volitvah.

Jaušovec namreč pričakuje, da bo Svoboda propadla ali razpadla na različne frakcije oziroma manjše stranke in da bo nastal prostor, ki bi ga oni zapolnili. Ampak dvomim, da ga bodo zapolnili s temi ljudmi, ki smo jih videli v soboto.

Zanimivo je, da je Ljubljana po tem načrtu le začasna rešitev. Če bi bil Tone Rop izvoljen za ljubljanskega župana, bi bil to zgolj začasen župan za leto, dve ali tri. Potem bi se stranka preimenovala za nacionalno raven, v Slovenija smo vsi, in na volitvah leta 2030 kandidirala proti Janezu Janši. Tone Rop bi se spet potegoval za predsednika vlade, Ljubljančani pa bi po dveh ali treh letih spet iskali novega župana.

Da, če bi se to zgodilo. Državnozborske volitve bodo, če bodo redne, spomladi 2030, lokalne pa jeseni 2030, tako kot so letos jeseni. Potem bi res iskali drugega župana, razen če bi on ostal, nosilka liste pa bi bila Urška Klakočar Zupančič.

Ampak ali ni to nekoliko neresno? Greš v župansko tekmo, prebivalcem Ljubljane obljubljaš vse mogoče, kaj boš naredil, v žepu pa imaš skrivni načrt, kako boš čez nekaj let spet postal predsednik vlade. Urška Klakočar Zupančič je sopredsednica, tako kot imamo pri Levici sokoordinatorja Luko Mesca in Asto Vrečko. Urška Klakočar Zupančič bo nosilka liste za mestni svet.

Tako je.

Vprašali so jo, zakaj ne kandidira za županjo, pa je po pravici povedala, da ni sposobna opravljati takšne izvršilne funkcije. Če bo Tone Rop izvoljen za župana in bo potem ostal župan, bo ona kandidirala proti Janezu Janši? Bo potem ona, ki ni sposobna opravljati županske funkcije, sposobna opravljati funkcijo predsednice vlade?

Če ne bo že prej kandidirala za predsednico republike. Mogoče se pa za to čuti sposobno. Konec koncev, če gledava povsem odkrito, Borut Pahor ni ravno blestel kot predsednik vlade, je bil pa zelo dober predsednik republike.

Ampak predsedniške volitve bodo že naslednje leto.

Naslednje leto. In sprašujemo se, kdo bo kandidat.

Torej ne samo Anton Rop, tudi Urška Klakočar Zupančič gre na te volitve, če rečeva malo bolj grobo, s figo v žepu.

Lahko, razen če ne bo kandidirala.

Urška Klakočar Zupančič ni bila izvoljena v državni zbor. Vemo, zakaj, o tem sva že govorila. Dobila je določen okraj, ni bila pozorna in ni bila izvoljena. Zdaj nima službe in išče novo priložnost. V enem od intervjujev je tudi rekla, da v slovenski politiki še ni rekla zadnje besede.

Tako je. Sicer se je vpisala v odvetniško zbornico in se bo ukvarjala z odvetništvom, hkrati pa bo mestna svetnica. Glede na to, da bo nosilka liste, bo verjetno izvoljena. Toliko glasov bodo že dobili, tudi če lista oziroma stranka ne bo zmagala.

Z razvpitim intervjujem Dušana Smodeja pred dvema ali tremi tedni se je gotovo povečala možnost Antona Ropa za uvrstitev v drugi krog. Smodej, ki mu zdaj sodijo in ga tožilstvo obtožuje hudih primerov spolnega nasilja, je obremenil Luko Mesca, češ da naj bi skupaj jemala kokain. Pred tremi ali štirimi leti je govoril ravno nasprotno. S tem je na neki način pomagal Tonetu Ropu, da bi prišel v drugi krog.

Tako je. Zelo zanimiva je ta vloga intervjuja, ki se je pojavil v desnem mediju. To kaže na neko sprego dela desnice z Ropovo listo proti Mescu in Jankoviću.

Ta medij, ki ga ne bova imenovala, lastniško pa ga obvladuje razvpiti podjetnik Aleš Štrancar, je bil na neki način politično instrumentaliziran. O samem intervjuju, ki je bil predstavljen kot vrhunec novinarstva, raje ne bi izgubljal besed. Že pogled na to, kako novinarka na kavču dela intervju s človekom, ki je obtožen hudih oblik spolnega nasilja, pove vse. Tukaj najbrž nimava kaj dodati.

Midva govoriva o političnem kontekstu in politični instrumentalizaciji. Intervju je bil narejen z namenom, da škodi Luki Mescu v volilni tekmi in posredno pomaga Tonetu Ropu priti v drugi krog. Prejšnji teden sva imela podkast s Primožem Cirmanom, ki pravi, da je v drugem krogu vse odprto, še posebej pri županih mestnih občin, ki so na oblasti več mandatov. Tak primer se je zgodil pred štirimi leti v Celju, ko je celjskega župana Bojana Šrota premagal Matija Kovač.

Tako je. Takrat je bilo zanimivo, da je Šrot v prvem krogu dobil, mislim, okoli 45 odstotkov ali celo več, potem pa ga je premagal Kovač, čeprav je imel Šrot več kot deset odstotnih točk prednosti. Računajo, da bi se nekaj podobnega lahko zgodilo v Ljubljani, če bi v drugi krog prišel Rop. Predvidevajo, da bi ga podprla desnica.

Rop vsaj v zadnjih letih ni v slabih odnosih z desnico. Ko je bil predsednik vlade, je seveda bil, ampak ljudje so to že pozabili. Mogoče so si ga zapomnili kot neke vrste žrtev, kot človeka, ki je želel kandidirati za guvernerja banke, pa ga je Golob vrgel čez ramo, ker ga niso podprli. Ne vedo pa, da je ta isti Golob njegovi ženi Meliti Župevc uredil mesto veleposlanice na stalnem predstavništvu na Dunaju.

Čez vikend si o Ropu napisal zanimiv članek. Bil si pri Metki Tekavčič, profesorici z ekonomske fakultete, ki je bila vrsto let v ljubljanski mestni politiki. Kako se ona spominja Antona Ropa?

Dejansko gre za intervju, ki sem ga z njo imel že pred nekaj leti, mislim, da leta 2021. Takrat mi je razlagala, kako je v osemdesetih letih kot predsednica mladinske organizacije organizirala konferenco oziroma okroglo mizo z vprašanjem, ali je ZSMS v krizi. Zaradi tega jo je hotel iz partije vreči Tone Rop, ki je bil predsednik študentske partijske organizacije na isti ekonomski fakulteti. To je zelo zanimiva zgodovina. Bila sta neke vrste sošolca oziroma vrstnika na fakulteti.

Tekavčičeva je potrdila tudi besede Vike Potočnik iz intervjuja, ki sem ga z njo imel leta 2007 ali 2006 za revijo Mag, o značaju Toneta Ropa. Vika Potočnik ga opisuje nekoliko drugače, kot ga zdaj Urška Klakočar Zupančič.

Da, ker je takrat vpil na Viko Potočnik. On je kolerik. Če se spomniva …

Kot novinar si imel veliko stikov s Tonetom Ropom.

Tako kot z drugimi predsedniki strank oziroma vodji.

Tudi osebnostno ga poznaš. Spomnim se, da sem bil nekoč, ko je bil finančni minister, na tiskovni konferenci, pa je hitro izgubil živce.

Tako je, to je bilo še takrat, ko je bil finančni minister. Jaz ga od blizu bolj poznam iz časa, ko je bil predsednik stranke.

Zanimivo pa je, da je šel Rop izzvat Zorana Jankovića. Poznamo tisti posnetek iz gospodarske zbornice izpred dvajsetih ali petindvajsetih let, ko mu Tone Rop reče: »Jaz sem te nastavil. Politika te je nastavila na vrh Mercatorja.«

Tako je.

Kako to, da zdaj izziva Zorana Jankovića?

Ne vem. Mogoče je razlog tudi maščevanje Golobu, ker ga je pustil na cedilu. To je eno. Drugo pa je, da si želi imeti neko funkcijo, saj je zato kandidiral za guvernerja. Ni mu dovolj. V pokoju se dolgočasi, čeprav njegova pokojnina ni tako majhna, saj je bil podpredsednik Evropske investicijske banke.

Zoran Janković pa ne želi v pokoj. V zadnjem intervjuju so ga novinarji vprašali, ali razmišlja o upokojitvi ali odhodu v Srbijo. Dejal je, da o tem sploh ne razmišlja, da je županovanje preprosto njegovo življenje in da v tem uživa. Njegov delovni dan se začne ob 7.30, domov pa pride ob 22.30.

Deloholik, kaj naj rečem?

Ampak Zoran Janković je že dvajset let župan. Nekateri so se ga naveličali.

Seveda, zato pravim, da je premagljiv. Če je kdaj premagljiv, je to na teh volitvah. Bomo pa videli, kaj se bo zgodilo.

Glede sobotnega kongresa stranke Ljubljana smo vsi sva bila oba precej razočarana, ne le nekoliko. Že prej je bila moja ocena, da Zorana Jankovića ne gre kar tako odpisati in da bo tekma do zadnjega trenutka zelo zanimiva. Lahko pričakujemo drugi krog, ker se bodo v prvem zaradi velikega števila kandidatov, predvsem levo od sredine, glasovi najbrž razpršili med več kandidatov. To bo najbolj zanimiva tekma lokalnih volitev.

Nekdanji predsednik Milan Kučan je podprl Zorana Jankovića. Šel je na upravno enoto in mu dal svoj overjeni podpis. Hkrati se je aktiviral tudi pred nedeljskim štirikratnim referendumom in pozval h glasovanju proti politični policiji. O referendumski nedelji bova govorila v nadaljevanju.

Med vikendom sta bila še dva kongresa: programski kongres Nove Slovenije in statutarni kongres Socialnih demokratov. Nova Slovenija je imela kongres v Ljubljani, Socialni demokrati pa so se odpravili v Mursko Soboto. Nova Slovenija ima te kongrese pogosto, mislim, da vsako leto.

Nova Slovenija ima kongres vsako leto. Vsako drugo leto je volilni, vmes pa programski. Tako se bolj predstavljajo javnosti, opozarjajo nase in pritegnejo ljudi.

Pri tem kongresu je zanimivo, da je bila glavna tema izjava Jerneja Vrtovca, da bodo prepovedali burke in nikabe. Ne vem, ali imamo s tem težavo. Mogoče je bolje preprečevati kot pozneje odpravljati posledice, ampak mislim, da to trenutno ni glavni problem Slovenije.

Glede na to, da je Vrtovec minister za infrastrukturo in energetiko, je glavni problem zdaj mogoče energetska oskrba oziroma draginja, ki nas čaka in bo vplivala na vse. Od njega bi pričakoval, da na kongresu pove, kaj bodo storili, da bomo čim bolje preživeli zimo.

Jernej Vrtovec je že takoj po volitvah obljubil pospešeno gradnjo in obnovo avtocestnega omrežja ter uvedbo nočnega dela. Kaj se je zgodilo?

Ni se veliko zgodilo. Zdaj se sklicuje oziroma izgovarja na administrativne ovire.

Pa na to, da je v Sloveniji veliko gradbišč.

Da je veliko gradbišč in da ljudi moti hrup, ne vem kje.

Jernej Vrtovec kot minister za infrastrukturo bedi tudi nad državno družbo 2TDK, pristojno za gradnjo drugega tira. Prav poiskal sem si podatke. Drugi tir gradi gradbeno podjetje Stojana Petriča. V teh nekaj mesecih Vrtovčevega ministrovanja sta bila podpisana dva aneksa v skupni višini 25,9 milijona evrov. Zanimivo, kajne?

Zanimivo. To pomeni, da se nekateri gospodarstveniki zelo dobro znajdejo v kateri koli vladi.

Veva, v katero politično sfero bi lahko uvrstila Stojana Petriča.

Član Foruma 21.

Veva tudi, da je do posla gradnje drugega tira prišel v času tretje Janševe vlade.

Tako je.

Janez Janša se je takrat izgovarjal, da kot predsednik vlade ni mogel poseči v neodvisnost državne družbe 2TDK. Zanimivo pa je, da je isti Janša oziroma SDS prek aktivista Vilija Kovačiča ravno zaradi drugega tira sklical referendum in leta 2018 ali 2017 rušil vlado Mira Cerarja.

Tako je.

Hočem povedati, kako dvolična je lahko politika.

Drži O referendumih bova sicer govorila pozneje, ampak ko je bil v opoziciji, jih je sprožil cel kup. Na začetku jih ni dobil, na koncu pa jih je. Zdaj podobno proti njemu počne tudi sedanja opozicija. Kakor se obnašaš, tako potem žanješ, ko si v vladi.

Pogovorno rečejo: »Milo za žajfo.«

Tako, milo za žajfo.

Nova Slovenija zdaj v četrti Janševi vladi obvladuje področje infrastrukture, kjer se pretakajo velike količine državnega denarja, in tudi energetike. Premier jim je prepustil ta prostor, čeprav je sam pred leti večkrat javno opozarjal na določene stvari.

Ob preiskavah pri Valentinu Hajdinjaku, prejšnjem direktorju Darsa, je Janša na svojem profilu na Twitterju objavil, da so našli zlate palice. Hajdinjak je to takrat zanikal. Zdaj, ko so v javnost prišli tožilski dokumenti, se je izkazalo, da sicer niso bile zlate palice, bila pa je zlata plošča oziroma kos zlata. Aleksander Reberšek, to je Žan Mahnič Nove Slovenije, je v oddaji Tarča na nacionalni televiziji govoril, da to ni kilogram, ampak tisoč gramov. Kako ti poslanci podcenjujejo gledalce in volivce!

V slogu Radia Erevan. Hajdinjak pa je zdaj obrambni minister v Janševi vladi. Časi se spreminjajo. Včasih se malo zbadamo med sabo, potem smo pa spet prijatelji.

Zanimivo je, da je Valentin Hajdinjak, o čemer smo že večkrat pisali, vrsto let živel kot podnajemnik v stanovanjih v lasti Marka Pogorevca. To je nekdanji direktor policije, pozneje uslužbenec Telekoma oziroma Mobitela, ki se je v zadnjih letih ukvarjal z lobiranjem. Na fotografijah je bil opažen tudi s Stojanom Petričem.

Pogorevcu se je pripisovala velika vloga. Celo Janez Janša mu je pripisoval vpliv na vodilne ljudi iz Nove Slovenije: Vrtovca, Roberta Ilca in Hajdinjaka. Kljub vsem tem pomislekom in napadom glede te naveze, vemo, kaj vse je Janša tvital, je na koncu spet imenoval Jerneja Vrtovca na infrastrukturni resor, Valentina Hajdinjaka pa za ministra za obrambo.

Zdaj bodo rekli, da je politična konstelacija pač takšna in da za oblast narediš vse. Če za predsednika državnega zbora postaviš tako sporno osebo, kot je Zoran Stevanović, je to še najmanjši problem.

Z Novo Slovenijo, navsezadnje.

To je desnosredinska stranka in njihov naravni zaveznik. Kakšno vlogo pa igra Nova Slovenija v četrti Janševi vladi?

Do otoplitve odnosov med SDS in Novo Slovenijo je prišlo že takrat, ko je Tonin odstopil in je stranko prevzel edini možni človek, Jernej Vrtovec. Janša ga je promoviral že prej, ko je bil Tonin še trdno v sedlu, kot človeka, ki bo prevzel stranko.

Tudi usmeritev Nove Slovenije se je spremenila. Prej se je nekako distancirala od SDS, nato pa je postala precej bolj zavezniška in bolj napadalna do takratne vladne koalicije na čelu s Svobodo. Zato ni bilo presenečenje, da je Nova Slovenija na neki način celo omogočila desno vlado.

Spomniva se pogovorov po volitvah. Golob je želel Novo Slovenijo v “čez blokovski” vladi, Vrtovec pa ga je ves čas vztrajno zavračal.

Sploh ni hotel na pogovore.

Da, ni hotel na pogovore. Logar je hodil, resda s figo v žepu, Vrtovec pa ne. Razmerje sil je bilo takšno: Logar ni hotel v vlado, v kateri bi bil Luka Mesec, brez Luke Mesca pa niso imeli dovolj glasov in so nujno potrebovali Novo Slovenijo. Tako je bila edina možna koalicija desna.

Nova Slovenija ima že zaradi tega določene zasluge za četrto Janševo vlado. Potem je bila bogato nagrajena z resorji: s štirimi in še enim, ki pripada ministrici iz vrst Fokusa, pred tem dolgoletni članici SLS. Gre za močne resorje, ki jih je Nova Slovenija dobila nekako za nagrado. Zato me imenovanje vseh teh ljudi ne preseneča.

Močan resor so dobili tudi Demokrati Anžeta Logarja. Ministrstvo za zdravje je prevzel Tadej Osterc. Janez Janša je v intervjuju za Reporter tik pred volitvami dejal, da se mu takšen človek ne zdi primeren za ministra za zdravje, pa ga je potem imenoval.

Osterc je bil državni sekretar pri Bešiču Loredanu, ko sta krajšanje čakalnih vrst poskušala doseči z milijoni in milijoni evrov, iz česar ni bilo nič. Vrste so se podaljšale. Kljub temu ga je Janez Janša imenoval na ta položaj. Zdaj pa ministrstvo po nekaj mesecih dobesedno razpada. Veliko ljudi je dalo odpoved, med njimi tudi nekdanja poslanka Demokratov.

Ali pa bodoča.

Ali pa bodoča, še ne veva. Mislim, da se piše Teja Košir.

Tako

Se Teja Košir vrača v državni zbor ali ne? Demokrati imajo nekaj mesecev po volitvah kar precej težav. Iz stranke je izstopil tudi Mirko Požar, eden od ustanovnih članov. Šele zdaj je prišlo v javnost, da je nasprotoval vstopu v Janševo vlado. Kaj se dogaja pri Demokratih Anžeta Logarja?

Ta stranka je zajela precej ljudi, ki so spadali bolj med Janševe nasprotnike ali pa so bližje levemu kot desnemu polu. Tudi sestava poslanske skupine kaže na to. Na volitvah so očitno pridobivali volivce, ki niso zgolj desni. Potem se dogaja tako kot v vsaki stranki. Če bi šli v Golobovo vlado, bi po mojem stranka prav tako razpadla. Kaj se je zgodilo z Virantovo stranko? Isto.

Pri Demokratih pogrešam več odločnosti, vsaj toliko, kot je je imel Virant. Spomnim se, da je bil zelo odločen v primeru poslanca Vogrina, ki je bil dolžnik, podobno kot je zdaj Boris Mijič iz Resnice.

Ki je povedal, da ne bo odstopil.

Da, povedal je, da ne bo odstopil.

Zoran Stevanović pa je dejal, da je Boris Mijič žrtev globoke države.

Vogrina so takrat izključili iz stranke oziroma je odšel in postal samostojni poslanec. Kot samostojni poslanec je podprl drugo Janševo vlado, ni pa bil več del Državljanske liste, čeprav je pozneje v vseh sodnih postopkih zmagal.

V Logarjevem primeru pa sem pogrešal naslednje: poslanci Demokratov niso bili podpisani pod zahtevo za razrešitev podpredsednice državnega zbora iz vrst opozicije, Nataše Avšič Bogovič. Ko so glasovali, pa so rekli, da so glasovali enotno. Bilo je 45 glasov, kar pomeni, da so tudi Demokrati podprli njeno razrešitev. Rešili sta jo le dve neveljavni glasovnici.

Tu so imeli priložnost potegniti zavoro in reči: »Čakajte, to je pa vendarle malo preveč.« Pa niso. To pomeni, da lahko pričakujemo, da bo četrta Janševa vlada podobna tretji: delali bodo, kakor bodo hoteli, nihče pa ne bo stopil na zavoro.

Pozabila sva še na statutarni kongres Socialnih demokratov v Murski Soboti. Nič bistvenega niso odločili. Zasledil sem izjavo Matjaža Hana, ki je rekel, da je še vedno najbolj priljubljen slovenski politik in da SD ni stranka enega človeka. Ampak tudi v SD prihaja volilni kongres.

Po njihovem statutu, ki to določa že od prej, morajo imeti volilni kongres najpozneje leto dni po volitvah. To pomeni do marca prihodnje leto.

V SD se je po odhodu Boruta Pahorja zamenjalo že veliko predsednikov. Bo Matjaž Han preživel naslednji kongres? Evropskega poslanca Matjaža Nemca so že vprašali, ali bo kandidiral proti njemu, pa odgovor ni bil povsem jasen.

Kakor kaže trenutno, mislim, da bo Matjaž Han še naprej predsednik. Če bo kandidiral, verjetno ne bo imel protikandidata. Vse pa je odvisno od tega, kaj se bo zgodilo do marca prihodnje leto. Če bo prišlo do kakšnih pretresov ali afer, bo kot alternativa Hanu verjetno nastopil Matjaž Nemec. Po mojih informacijah ne skriva ambicij po prevzemu stranke; vprašanje je le, kdaj. Kaj drugega težko rečeva.

Zanimiva pa je pot Socialnih demokratov v opoziciji, ki je nekoliko drugačna od poti Svobode. Iščejo dialog tudi z vlado. Han zdaj denimo predlaga sestanek predsednikov vseh parlamentarnih strank, da bi se pogovorili, kako rešiti energetsko krizo, ki je pred vrati, oziroma vprašanje oskrbe z energijo v Sloveniji in podobne stvari.

Zdaj želijo biti partnerji. Ko jim je to ponujal Janša oziroma njegova vlada, pa so zavrnili, ker si niso mogli privoščiti, da bi izpadli kot del koalicije. Še posebej zato, ker tudi Resnica formalno ni del koalicije, je pa zelo globoko v vladajoči koaliciji in glasuje enako.

Ampak SD se ta konstruktivnost na volitvah ni obrestovala. Njihov predvolilni slogan je bil »Dogovor«.

Dogovor, da.

Pogledal sem njihove rezultate in jih primerjal z letom 2022. Stranka je dobila približno enak delež glasov: 6,71 odstotka oziroma 79.175 glasov, kar je 534 glasov manj kot pred štirimi leti.

Za malenkost manj.

Kakšnega preboja Matjaž Han ni naredil. Vidimo, kakšno je neskladje med volilnimi rezultati in lestvicami priljubljenosti ter kako problematične so te lestvice. Od prometne nesreče Nataše Pirc Musar je Matjaž Han na prvem mestu, ampak njemu oziroma stranki se to ne obrestuje.

Zato je rekel, da bi raje videl, da bi bilo obratno. Tudi Borut Pahor je bil kot predsednik stranke vedno visoko na lestvici.

Ljudmila Novak prav tako. Levi volivci so imeli o njej pozitivno mnenje, volili pa je niso. Isto velja za Hana: desni volivci imajo o njem pozitivno mnenje, ne volijo pa SD.

SD ne volijo zaradi stranke. Če bi imel Matjaž Han svojo listo, je vprašanje, ali bi jo volili. Ti isti ljudje namreč volijo Janšo, dveh glasov pa ne morejo oddati.

V nedeljo bo štirikratni referendum: štirikrat za, štirikrat proti. Še en referendum o tem, ali smo za Janeza Janšo ali proti njemu. Midva ne bova ugibala o rezultatu. Vse je odvisno od volilne udeležbe in mobilizacije. To poznamo. Na referendumih je udeležba navadno nekoliko nižja kot na volitvah. Dobra udeležba je okoli 40 odstotkov.

Zadnji referendumi v prejšnjem mandatu so vsi imeli več kot 40-odstotno udeležbo, razen tistega o kulturnikih, ker ga je takratna opozicija oziroma Golob bojkotiral.

Ampak to niso zadnji referendumi. Najbrž novembra oziroma decembra sledi še referendum o interventnem zakonu. Vlada mu bo dodala še posvetovalni referendum o zmanjšanju birokracije, kot je predsednik vlade napovedal v nedeljo, ko so imeli proračunsko sejo in sprejeli predloga proračunov za naslednji dve leti.

Janša je sicer napovedal, da bodo 50 tisoč ljudi v javnem sektorju odpustili oziroma premestili v gospodarstvo. Zdaj se umika in govori, naj se nihče ne boji, da bo izgubil službo, ter da so ga mediji napačno interpretirali. V nekaterih dokumentih je pisalo, da se bo število zaposlenih v javnem sektorju vsako leto zmanjšalo za deset odstotkov.

V času prejšnje, Golobove vlade smo imeli evropske volitve, ki jim je vlada dodala posvetovalne referendume, da bi povečala udeležbo. Zdaj torej isto počne vlada Janeza Janše?

Natanko isto. Podobno kot imamo zdaj tri posvetovalne referendume, ki so jih dodali zakonodajnemu referendumu, ki bi tako ali tako moral biti, da bi s tem omilili njegove posledice. Podobno bodo naredili pri interventnem zakonu. Ne vem, ali bo en referendum ali jih bo več. Bomo videli, kaj se bo do takrat zgodilo.

To je piarovski oziroma propagandni trik, ki se ga je posluževala že prejšnja Golobova vlada. S posvetovalnimi referendumi, kakor jih zdaj uporablja Janševa vlada, mobiliziraš ljudi. Vemo pa, da nimajo velikega učinka in da oblast oziroma tisti, ki jih predlaga, potem odločitve volilnega telesa niti ne uresniči.

Imeli smo denimo referendum o preferenčnem glasu. Sedemdeset odstotkov ljudi je podprlo spremembo volilnega zakona, ki bi omogočila izbiro med različnimi kandidati iste stranke v volilni enoti oziroma volilnem okraju. Te volje ljudstva niso spoštovali, ker imajo zlasti v SDS drugačne načrte. Zato se tudi jaz sprašujem, kakšen smisel imajo posvetovalni referendumi, če potem volje ljudstva ne upoštevajo.

Ampak v nedeljo bo nekdo zmagal. Ena stran bo štirikratni referendum dobila, druga ga bo izgubila. Kakšne bodo politične posledice? Če bo več glasov proti kot za, kaj bo to pomenilo za opozicijo? In kakšne posledice bo imel takšen ali drugačen rezultat za stranke koalicije oziroma za vladno stran?

Mislim, da se tudi v primeru, če bi vlada izgubila vse štiri referendume, ne bo zgodilo nič. Nobenega pretresa ne bo.

Kaj pa, če jih bo dobila?

Če jih bo dobila, bo to predstavljala kot potrditev, da so ji volivci izrekli zaupanje za njeno delo. Z vsebino se ne bo ukvarjala. Po drugi strani pa mislim, da bi bil večji problem za opozicijo oziroma za največjo opozicijsko stranko, če bi izgubila referendum o tako imenovani politični policiji.

To poimenovanje je nekoliko propagandno. Ne gre za politično policijo, ampak za nekaj drugega. Če pa izgubi ta referendum, bi rekel, da bo prej padla vlada v senci kot tista, ki je na soncu.

Če opozicija izgubi štirikratni referendum, bo to najbrž vplivalo tudi na najpomembnejšega, tistega o interventnem zakonu, ki se obeta decembra. Po zdaj znanih informacijah najbrž ne bo sočasno z lokalnimi volitvami.

Do takrat se lahko še marsikaj zgodi. Ni nujno, da bo vlada, če zdaj dobi vse štiri referendume, dobila tudi tistega o interventnem zakonu. Bomo videli. Takrat lahko ljudje glasujejo drugače.

Pred nami je zelo burna politična jesen. V Sloveniji smo že več kot leto dni v stanju nenehne volilne kampanje. Naelektreno ozračje se bo najbrž nadaljevalo, hkrati pa ni pričakovati, da bi vlada Janeza Janše kar tako razpadla, tudi če bi izgubila vseh pet oziroma šest referendumov, ki bodo do konca leta.

Seveda Vlada je odvisna od podpore v parlamentu, od poslancev. Vsaj poslanci dveh strank, Demokratov in Resnice, si ne želijo predčasnih volitev. Mislim, da bodo ne glede na to, kaj se bo zgodilo, vladali do leta 2030.

Za konec: ali se je Janez Janša v New Yorku fotografiral z Donaldom Trumpom? Po družbenih omrežjih je kar nekaj polemik, da naj bi se voditelji balkanskih držav fotografirali s kartonasto maketo Donalda Trumpa. Ti si to raziskoval. Kaj si ugotovil?

Tako od ameriškega veleposlaništva kot od kabineta predsednika vlade sem dobil odgovor, da je fotografija nastala ob dejanskem srečanju Janše in Trumpa. Posnel jo je fotograf Bele hiše, ki jo je nato poslal ameriškemu veleposlaništvu, to pa jo je objavilo na omrežju X.

Odkrito povedano, ne predstavljam si, da bi Bela hiša posredovala fotografijo, na kateri bi se Janša fotografiral s kartonastim Trumpom. Res pa je, da ima Trump povsod zelo podobno držo. Navsezadnje je že prej sprejel slovenske voditelje: lani Natašo Pirc Musar, v svojem prvem mandatu pa najprej Cerarja, potem Šarca, vmes seveda še Pahorja.

Z njim se je fotografiralo že veliko slovenskih politikov. Zakaj se ne bi tudi Janša?

Tu ne bi dvomil o tem, da se je srečal s Trumpom. Če je drugim uspelo ob istih dogodkih, zakaj ne bi njemu?

Povabil ga je tudi na obisk v Slovenijo.

Tudi papeža je povabil v Slovenijo. Če na obisk prideta tako Trump kot papež, bo šel Janša res v zgodovino kot človek, ki je v Slovenijo pripeljal ameriškega predsednika in papeža. Ampak pustimo se presenetiti.

Res se bova pustila presenetiti. Za danes je dovolj. Hvala, Igor Kršinar, za zelo zanimivo debato. Vam, spoštovani gledalci, pa hvala za pozornost. Berite Reporter, naročite se na reporter.si in kupujte revijo Reporter. Se vidimo naslednji teden.