Nakopal mu je še dodatne preglavice, zato bi mu padec zakona na referendumu lahko prišel še kako prav. No, najbrž pa je bil zakon prav zato parlamentarni in ne vladni projekt.

Vsak ukrep, napisan v koalicijski pogodbi, bo presojal z javnofinančnega vidika. Vemo, da interventni zakon ni predvidel kompenzacijskih ukrepov, ki bi zapolnili luknjo v proračunu; kako zmanjšati odhodke proračuna, pa na zaslišanju ni razložil niti Šircelj, počakati bo treba na napovedani rebalans proračuna.

Dejal je le, da bodo varčevanje izvedli po ministrstvih. Davke bodo napovedali vnaprej, ne bodo veljali takoj, sistem bo torej predvidljiv in bo šel postopno proti čim večji konkurenčnosti. Tudi ta napoved je blagodejno drugačna od ravnanja poslanske večine, ki je prevzela oblast pred vlado.

Šircelj je priznal, da ga od vsega v tem zakonu še najbolj moti znižanje davka na dodano vrednost za osnovna živila. Nižjih cen zaradi tega ne bo, je bil stvaren. Njegove besede o razmisleku glede sistema plač v javnem sektorju bi morali artikulirati že poslanci, ki so delali na interventnem zakonu.

Da so stroški plačne reforme šli prek napovedane meje, je že ob prvih podatkih opozarjal predsednik fiskalnega sveta. Gre za premislek o zamrznitvi plačne reforme, ki se bo sklenila leta 2028.

Ali je mogoče, da bi bila ta zamrznitev selektivna, ko bi za ene, ki jih bolj potrebujemo, ne veljala? Pravi odgovori bodo prišli kmalu z rebalansom proračuna. Izvedeli bomo, kako preteča in za koga je njegova napoved »optimiziranja nekaterih javnih ustanov«.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.