Andrej Bajuk (in memoriam)

»Črne te zemlje pokriva odeja, v grobu tihotnem naš bratec Andrej.« (V spomin Andreja Smoleta) Te besede je enemu najbližjih prijateljev v slovo namenil France Prešeren. Središče elegije najdemo v verzih: »Videl si Nemško, Francosko, Britansko, videl si Švice visoke gore, videl si sinje nebo italijansko, sreče ni ranjeno našlo srce.«

Poleti leta 1995 sem v Franciji, natančneje v Parizu, prvič srečal Andreja Bajuka. Bilo je to v domu slovenskih izseljencev, ob priložnosti maše za domovino. Živo se mi je vtisnil v spomin: bil je živahen, pogumen, retorično razgiban in je utelešal nekaj, kar je bilo meni tedaj še dokaj tuje: svetovljanskega duha velikega prostora in nekakšno poudarjeno sproščenost, s katero si je prisvajal pozornost, simpatije in občudovanje okolice.

V domovino sem s tistega študijskega obiska odnesel tudi spoznanje, da smo Slovenci lahko drugačni, lahko uspemo v svetu, smo na to ponosni in nase gledamo v tej luči. V tem smislu je postal Andrej Bajuk oseba, h kateri so se vračale moje misli in ob katerem sem ostril svoj kriterij, kako gledati na svet.

V takšnem razpoloženju sem tudi pozdravil njegov prihod v domovino in skorajšnji politični angažma. Že tedaj pa se je dalo slutiti, da odstopa od svoje okolice. Andrej Bajuk je bil namreč človek, ki ni sprejemal formule »pluralizma samoupravnih interesov«, kot so z nekaj izjemami ljudje tedaj označevali ravnanje demokristjanov in njim pridružene ljudske stranke. To ravnanje pomeni, da boš za vselej ostal na obrobju, da bo tvoja javna funkcija zgolj lažni alibi za demokratičnost družbe, ki se od Kardeljevih časov naprej ni bistveno spreminjala. Andrej Bajuk ni bil »mosto-graditelj« ali ustvarjalec velikih koalicij, ker se je preprosto zavedal, da je takšno dejanje nepošteno, brez moralne teže in v perspektivi obsojeno na propad.

Tako je enajst let od tega zavrnil kompromis med Francetom Zagožnom in Miranom Potrčem glede volilnega sistema, kar ga je pripeljalo do ustanovitve nove demokrščanske stranke, katere predsednik je postal. To dejanje je poleg praktične imelo tudi veliko simbolično težo. Andrej Bajuk je na to mesto stopil kot prvi človek, ki ni bil omadeževan z zgodovinskim fiaskom demokrščanske ideje. Tej sta botrovala greh pogoltnosti in slepo prepričanje, da je zaradi lastnih koristi »dobro biti zraven« (velike koalicije med nekdanjimi krščanskimi demokrati in ljudsko stranko ter Drnovškovo LDS v devetdesetih letih).

Pokojni je s svojo držo novo stranko očistil nekdanje krivde: v javnem pojmovanju se namreč NSi iz novega stoletja ni v ničemer identificirala s predhodnico iz začetkov slovenske demokracije. To je lahko storil samo človek, ki je bil v resnici plemenit, a tudi oster in strog, ko je bilo treba stvari postavljati na moralni temelj.

Njegovo delovanje je tako segalo v širši prostor, in to v opaznih zamahih. Ko je leta 2000 postal prvi minister, je najprej opazil, kako usodno je Slovenija zaostala v implementacijah pravnega in gospodarskega reda Evropske zveze. Razlog je bil očiten: reform-komunisti so v Evropo vstopali boječe in zelo obotavljivo. Kako bi tudi ne, ko pa so celotno politiko petdesetih let vladavine zgradili prav na zanikanju tistega, kar je zahodni svet vzpostavljalo. Andrej Bajuk je to razumel pred drugimi in hitel ukrepati. Njegova vlada se javno ni proslavila: v svoji delovni agendi pa je premostila vrzel, ki bi sicer udušila slovensko približevanje Zvezi. To je bil zgodovinski dosežek.

Drugi zamah je bilo razumevanje gospodarstva, ki ga je kot finančni minister (2004–2008) reševal iz smrtnega krča socialistične recidive. Osvobajal ga je davčnih primežev, kar so mu v dneh slovesa priznali vsi mediji. Ob vsem tem je postajal nepogrešljiv del slovenske politike: besedo moramo razumeti v smislu tega, da je utelešal tisto, kar ji je toliko časa manjkalo. Provincialnim razmeram je prinašal širino, preprodajalcem prepričanj, drobnjakarskim sebičnežem in manipulantom te in one baže pa kazal ogledalo njihove pokveke. Koliko ljudi je prav živo čutilo, kako dragoceno in naravnost gigantsko delo opravlja!

»Sreče ni ranjeno našlo srce!« je vzkliknil že pesnik. Na tem mestu ne moremo in ne smemo ugibati, kako se je počutil kot človek, ki mu je bila kot otroku najprej naložena kazen izgnanstva na drugo celino, ob vrnitvi domov – čez mnogo desetletij – pa kletev emigranta, tujca, skratka nezaželene osebe. Številni mediji, ki so danes polni velikih besed slovesa, se tedaj niso obotavljali tekmovati, kdo bo Andreju Bajuku zalučal večji kamen v čelo. Na tem mestu tudi ne moremo ugibati, ali ga niso morda bolj skelela zrna peska, s katerimi so ga – da bi javnost ne videla – na skrivaj obsipali tisti, za katere se je najbolj trudil (krščansko občestvo v svoji politični in institucionalni obliki).

»Težka človeku ni zemlje odeja, vzamejo v sebe ga njene moči.« S temi verzi je veliki pesnik končal svoje slovo od prijatelja Andreja. Slovenska zemlja ga je vzela vase, z njim pa tudi zgodovina. Tako je danes Andrej Bajuk še bolj živ, kot je bil v času, ki ga je prebil z nami.