dakota johnson Dobra karma

Ganljivo priznanje slavne igralke: na terapijah ...

Severina in Nikolina Pišek Svet24.si

Nikolina Pišek odkrila, zakaj sta se s Severino ...

cigler kralj Reporter.si

Zdaj še minister za delo Janez Cigler Kralj (NSi)...

igor zorčič Svet24.si

Poslanci še ne bodo odločali o Zorčičevi ...

DOG342X7R5156 Necenzurirano

Kako je Janša uredil cepivo za zdravnika blizu ...

bil neda2 Odkrito.si

Neda Ukraden Billu Gatesu: "Pridi, starajva se ...

sanjski moški-nove tekmovalke Njena.si

Razkrili nove tekmovalke šova Sanjski moški

Slovenija

Andraž Teršek: Ob odločitvi Vrhovnega sodišča v sodnem sporu med premierjem in novinarko: (ustavno)pravni kontekst in temelj (KOMENTAR)

Deli na:
Andraž Teršek: Ob odločitvi Vrhovnega sodišča v sodnem sporu med premierjem in novinarko: (ustavno)pravni kontekst in temelj (KOMENTAR)

Mojca Pašek in Eugenia Carl - Foto: Bobo

Kot pravoslovec, ki se veliko ukvarja s svobodo izražanja (pred dnevi je izšla moja četrta knjiga o tej človekovi in ustavni pravici), sem bil – pričakovano – danes, v četrtek, 7. maja 2020, od več ljudi in predstavnikov novinarskega poklica naslovljen z vprašanjem, če me je odločitev Vrhovnega sodišča v primeru »J. Janša proti M. Šetinc Pašek« presenetila. Tudi sodne odločitve so lahko presenečenja. A zame to ni vprašanje »presenečenja« v pravnem smislu.

Vprašanje »nelagodja« pa je drugačna zadeva. Javno govorjenje in pisanje o temah, ki imajo močan dnevno-politični, strankarski naboj, ki polarizirajo javnost, vznemirjajo ljudi in vzbujajo močne, nemalokdaj »navijaške« strasti, je vselej tvegano početje. Sploh v teh časih. Prepogosto izjavljanje – če tudi izključno strokovno, kot pojasnjevanja prava - o takšnih zadevah splošnega pomena za javnost pomeni dejanje, podobno – v prispodobi – nameščanju tarče na lastni hrbet. In tarča je predmet, v katerega se cilja; s predmeti, ki imajo ostro konjico. Takšen učinek imajo lahko tudi izgovorjene ali zapisane besede.

Ponovim: to velja tudi za pravnika, ali se zgodi in se dogaja tudi pravniku, ki želi le pojasniti pravne temelje, pravni okvir in pravni kontekst določenega sodnega primera ali pravnega vprašanja. Govorec ali pisec je – to je za Slovenijo postalo značilno – nemudoma popredalčkan, etiketiran, dnevno-politično pobarvan… Temu se v Sloveniji enostavno ni več mogoče izogniti, pa če se človek še tako trudi, da bi se temu vsaj deloma izognil. Pripiše se mu navijaštvo, simpatizerstvo, ideološkost, agitacija… Levost ali desnost. Ali pa pragmatično koristoljubje in ciljno usmerjeno ravnanje. Za eno ali drugo stran; eno ali drugo od dveh možnosti. Kajti v Sloveniji (in o tem sem že večkrat pisal) tretje možnosti ni več. Kot da človek nima več pravice, da v ideološkem, svetovno-nazorskem in strankarskem smislu ni ne eno, ne drugo. Da nikomur ne pripada in ni od nikogar, predvsem ne nikogaršnja last ali kupljivo blago.

Ne dopušča se mu načelnost, strokovna neomajnost, etična odgovornost, mišljenjska pristnost, moralna nepreračunljivost, ki nebi imela nobene od dveh možnih barv; da je le misleči človek, le predstavnik določenega poklica, le nosilec določene družbene vloge, ki nima prav ničesar opraviti s političnim strankarstvom. Da je javni komunikator pravne vede (nelagodno mi je uporabljati sicer uporabljani izraz »pravna znanost«). Da le opravlja svoj poklic, ki zaradi narave tega poklica terja tudi javno delovanje.

Zgodi se celo, in se dogaja, da se mu za isto izjavo o nekem pravnem problemu, ali za isti zapis o nekem pravnem vprašanju, hkrati nadene etiketa navijaštva, celo pripadnosti eni od obeh od dveh možnih strani. To sprejemam kot posebej zanimiv paradoks, ko se zgodi. In zgodi se vse pogosteje. Ta paradoks (če sploh gre za paradoks) bi lahko izzvenel v prostoru in času kot nepomemben in docela neposrečen poskus razmišljanja ljudi, ki »ne mislijo« (ker razmišljanje in mišljenje nista sopomenki) in raje, predvsem pa lažje komentirajo. Veliko raje in lažje, kot pa, da bi se »podučili«, res »razmislili«, hoteli vedeti in želeli znati. In razumeti.

Človek se lahko trudi, in se mora truditi, da takšna početja drugih ljudi (ki jih je veliko in znatno preveč) poskuša sprejemati neprizadeto. Znatno težje pa ostane do njih povsem ravnodušen. Zanje nedotakljiv. V vmesnem prostoru med možno prizadetostjo in neravnodušnostjo človek poskuša pač sprejeti to početje kot družbeno realnost, kot način uresničevanja pravice do javnega komentiranja javnih zadev in oseb, ki javno komentirajo javne zadeve. Kot pravico drugih ljudi. V psihološkem smislu pa kot osebno potrebo tistih ljudi, ki to počnejo predvsem kot prostočasno samozadovoljevanje v obliki pisanja kratkih komentarjev o vsem in vseh: na forumih, na spletiščih... Posledica tehnološkega razvoja brez družbenega napredka.

Človekovi doživljaji in občutenja so v takšnih družbenih okoliščinah posebno breme predvsem takrat, ko pravnemu izjavljanju o pravnih vprašanjih sledijo hude žalitve, psovanje, grožnje, prostaško govorjenje… Celo nasilništvo, v eni od možnih oblik. In vendarle človek to stori: izjavi ali zapiše pravno pojasnilo, razlago, ker gre za pravno vprašanje in ker je predstavnik pravniškega poklica, pravoslovec. Predvsem pa, ker sam to razume kot svojo etično dolžnost, kot sestavni del svoje javne družbene vloge.

In ker izjave in zapise o pravnih vprašanjih, ki zadevajo svobodo izražanja, razumem kot svojo poklicno in družbeno dolžnost, bom zapisal pojasnilo tudi o pravnem kontekstu tega konkretnega primera. In brez javnega odziva sprejel tisto, kar bo temu sledilo.   

Ustavnopravno izhodišče

Bilo je leta 2000, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) odločalo o sodnem primeru Wabl proti Avstriji. ESČP je odločalo o meji dopustnega »protinapada« politika na tisk, na novinarja. Politik je zatrjeval, da je bil »razžaljen« z navedbami na njegov račun, objavljenimi v tisku. Ta politik je bil pripadnik »zelenih« in član avstrijskega parlamenta. Nekega dne je sodeloval pri javnem protestu proti odločitvi o namestitvi bojnih letal v bližini letališča v Gradcu. Policist je kasneje obtožil tega politika, da ga je med protestom »opraskal po roki.«

Obtožba je bila kasneje umaknjena, časopis pa je vseeno objavil članek z naslovom »Policist zatrjuje: AIDS-testiranje za Wabla«. V objavljenem časopisnem prispevku je policist zatrjeval, da bi moral g. Wabl opraviti test okuženosti z aidsom, domnevno zaradi policistovega strahu, da mu je Wabl s svojim dotikom prenesel to bolezen. Wabl je od časnika, v katerem je bilo to objavljeno, zahteval objavo opravičila. Časnik je to tudi storil, pri tem pa dodal zapis, da se opravičuje za žaljive navedbe, ki niso bile primerne glede na standarde poštenja pri novinarskem delu.

Težava, če se tako izrazim, je bila beseda »prostitutki«. Sodišče je vedelo, da uporaba te besede ni bila ne mišljena, ne v javnosti razumljena kot očitek o »spolnem občevanju proti plačilu.« Vrhovno sodišče je moralo presoditi, ali je uporaba te besede, s katero se politik brani pred napadom in sam preide v napad, že »pretirano žaljiva.« Odločilo je, da ne. Zdaj bo o tem, ali je ta beseda, v danem kontekstu, pretirano žaljiva, moralo odločiti še Ustavno sodišče. In ko bo odločilo, kot bo odločilo, bo o tem lahko odločalo še ESČP.

V isti izdaji tega časnika je bil objavljen tudi članek predstavnika medicinske stroke, ki je pojasnil, da se ta bolezen ne prenaša z opraskanjem roke druge osebe. Istega dne je politik Wabl vseeno sklical tiskovno konferenco, na kateri je ravnanje časnika opredelil kot »nacinovinarstvo«. Časnik je zaradi te izjave vložil tožbo zoper politika. Avstrijska sodišča so glede tega vprašanja odločila v prid časniku in so politiku prepovedala ponavljanje takšnih izjav. Menila so, da njegova svoboda izražanja ni namenjena »tako hudim napadom na ugled časnika.« Je pa ta politik v sodnem sporu iztožil od časnika odškodnino zaradi obrekovanja. Končno je o vprašanju javnih izjav politika na račun časnika odločilo ustavno sodišče, v prid časniku: politikove izjave so bile pretirano žaljive.

Zadeva je prišla pred ESČP, ki je odločilo, da je avstrijsko ustavno sodišče pravilno ocenilo prepoved ponavljanja politikovih očitkov o »nacinovinarstvu« kot »nujno v demokratični družbi«. Menilo je, da v tem primeru ni šlo »le za polemično izražanje«, temveč dejansko za »posebej žaljivo naravo politikovih izjav.«

Ta odločitev ESČP je bila v knjižnem komentarju pojasnjena kot »opozorilo« politikom, naj se vzdržijo »pretiranih« napadov na medije in naj »ne dopustijo«, da bi jih drugi »izzvali« do tolikšne mere, da bi se posluževali »prenagljenih protinapadov« na novinarje, kadar jih ti napadejo, užalijo, oklevetajo, škodijo njihovi časti in imenu ipd. Kasneje so sledile še druge sodbe ESČP s podobno tematiko.

Tisto, kar je bistveno za te vrste sodnih primerov (navsezadnje pa tudi za splošno razumevanje dometa svobode izražanja), tvori doktrinarno podlago in standard za pravno presojo in oceno sodnih sporov med politiki in novinarji. Torej: (1) novinarji so do politikov lahko zelo ostri, ko naslavljajo njihovo delo, držo ali osebnost. Uporabiti smejo tudi besede, ki imajo v objektivnem smislu slabšalni ali žaljivi pomen, če imajo za to stvarno utemeljeni razlog; (2) politiki se smejo odzvati in pri tem lahko tudi sami uporabijo podoben način izražanja; (3) ne eni, ne drugi pa pri tem ne smejo pretiravati; (4) politiki naj se izogibajo posebej žaljivemu izražanju, četudi so bili sami napadeni in/ali razžaljeni; (5) vselej je treba ocenjevati in presojati konkretne okoliščine, konkretni kontekst in konkretna dejstva v konkretnem primeru – vsak element posebej in skrbno.

Osrednje vprašanje slovenskega primera

Največji problem sodnega spora med sedanjim premierjem in novinarko je vprašanje četrte točke zgoraj. Razlog je očiten: pravno ni mogoče vnaprej dokončno in povsem natančno opredeliti, kaj je to »posebej žaljivo izražanje«. Tudi zato ne, ker je vsak primer vsaj malo drugačen od drugega primera, četudi mi je lahko dokaj podoben. V pravu pa velja, da se vsak primer pravno ocenjuje in sodno presoja posebej, z upoštevanjem vseh dejstev in okoliščin, ki ga delajo za drugačnega od drugih primerov, za posebnega, enkratnega ipd.

In še en razlog je pomemben, ki kaže na pravno izmuzljivost sintagme »posebej žaljivo izražanje«: pri presoji, kdaj je izražanje »posebej žaljivo«, vedno igra vlogo tudi osebno mnenje, občutek, stališče, prepričanje… tistega, ki ocenjuje in presoja – sodi. A vseeno sodnik ali sodnica nikoli ne sme na prvo mesto postaviti svojega lastnega mnenja, ampak mora izhajati iz preteklih sodnih odločitev najvišjih sodišč in iz pravne literature. Ni pa nanje absolutno vezan. Lahko je prepričan, in sme biti prepričan, da ima za drugačno stališče in odločitev boljši argument, prepričljivejše razloge. A ti morajo vselej biti pravni.

V obravnavanem sodnem sporu med sedanjim premierjem in novinarko so sodišča vse to morala upoštevati. Vse to je moralo upoštevati tudi Vrhovno sodišče. In posebnih težav s kontekstom ni imelo. Politik se je počutil napaden in razžaljen – tudi ali predvsem zaradi uporabe točno določene besede (»janšizem«). Odzval se je, ker se sme odzvati. Sodišče tudi ni imelo posebnih težav z besedno zvezo »javna hiša«; tako RTV Slovenija pogovorno imenujejo novinarji sami.

Težava, če se tako izrazim, je bila beseda »prostitutki«. Sodišče je vedelo, da uporaba te besede ni bila ne mišljena, ne v javnosti razumljena kot očitek o »spolnem občevanju proti plačilu.« Vrhovno sodišče je moralo presoditi, ali je uporaba te besede, s katero se politik brani pred napadom in sam preide v napad, že »pretirano žaljiva.« Odločilo je, da ne. Zdaj bo o tem, ali je ta beseda, v danem kontekstu, pretirano žaljiva, moralo odločiti še Ustavno sodišče. In ko bo odločilo, kot bo odločilo, bo o tem lahko odločalo še ESČP.

Sklepno

V tem pogledu ta sodni spor ni nič posebnega. Je le eden od možnih in pogostih sporov med novinarji in politiki, kadar eni in drugi v javnosti uporabljajo ostre in objektivno žaljive besede, namenjene drug drugemu. Končna sodna odločitev bo le ena od mnogih glede meje javnega uresničevanja pravice do svobodnega izražanja: posredno novinarjev (v smislu, kaj morajo vzeti v račun in kaj morajo sprejeti, če so ostro kritični na račun politikov) in neposredno politikov (kaj in koliko si smejo privoščiti pri svojem javnem izražanju, ko se odzivajo na ostre kritike novinarjev). Bo pa to pomembna sodna odločitev, pomemben precedens.

Loading...