Reporterjev kolumnist Boštjan M. Turk je opravil poglobljeno analizo kulture besede v slovenskih dnevnih medijih, v štirih časopisnih hišah, v Delu, Dnevniku, Večeru in Financah. Uvodoma ugotavlja zasnovanost prvih treh v izročilu revolucionarnega proletkulta: časopisi (bolje glasila) so nastali v času prevzema oblasti (konec štiridesetih let) in so ohranili genetično povezavo s svojo matriko.
S tem stopajo v opozicijo s principom zahodnega mišljenja, kakršnega je formuliral Rene Descartes ob zori novega veka. Časopisi v odnosu do stvarnosti niso objektivni, spoznavni realizem jim je tuj, ubrani so v ideološki diktat, katerega vsebinski stržen pa je izrazito predmoderen. Predmoderni sentiment pa ni difuzen, temveč organiziran po politični potrebi restavracije in kontinuiranosti nekdanje totalitarne oblasti. V takšnih razmerah abnormalno prepušča prostor patološkemu, zato je drugi stožer, okrog katerega je organiziran pričujoči tekst, Cankarjeva drama Hlapci. Ker gre za zgodovinsko središče slovenske dramatike, prav v njihovi luči eksploatiramo uredniško politiko teh časopisov, tako pa se dotaknemo tudi nekaterih oseb. Zapis vselej ostaja v liniji kontrastivne analize s Kartezijevim izročilom. Članek v tej zvezi ugotavlja absolutno insuficenco domačega dnevnega tiska, na tej osnovi pa potegne tudi nekaj paralel s stanjem duha v domovini.
Celotno analizo si lahko preberete na spletni strani Združenja novinarjev in publicistov na spodnji povezavi:
http://www.znp.si/index.php/Strokovne-razprave/kartezij-in-cankar-v-domacem-tisku.html