Po besedah Makaroviča, sicer docenta na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, je bila Pahorjeva vloga v času slovenske pomladi v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih še razmeroma obrobna. "Kolikor mi je znano, je sodil v reformni del Zveze komunistov," je pojasnil.
Na vprašanje, kako ocenjuje dejstvo, da Pahor najprej ni zagovarjal večstrankarstva, ampak, recimo na okrogli mizi decembra 1988, t.i. nestrankarski pluralizem v okviru SZDL oz. nestrankarsko demokracijo, je odgovoril, da to ni nič nenavadnega, "saj se je tu le ujemal s takrat prevladujočo partijsko linijo, ki je na večstrankarski sistem pristala šele kakšno leto kasneje".
Ob tem je poudaril, da Pahor takrat še ni bil nosilec kakšne posebne lastne politike, temveč je bolj ali manj sledil reformni struji znotraj partije, kot jo je vodil tedanji predsednik Zveze komunistov Slovenije (ZKS) Milan Kučan.
Glede tez, da predsednik SD v svoji stranki nima avtoritete oz. da niti v stranki vleče "trša" struja, je Makarovič zatrdil, da je znaten del ZLSD leta 1997 Pahorja, ko je postal predsednik Združene liste socialnih demokratov (ZLSD), "vsekakor sprejel kot nekakšno nujno zlo, potrebno za razširitev strankine volilne baze".
"V zadnjih desetih letih si je Pahor avtoriteto v stranki vsekakor relativno okrepil in se utrdil s pomočjo določenega kroga privržencev," je poudaril. A je obenem dodal, da je kljub temu treba opozoriti, "da je Pahorjeva avtoriteta v stranki še vedno precej omejena in večkrat smo imeli opravka s situacijami, ko je bolj stranka vodila njega kot pa on stranko". Po njegovo bo zanimivo videti, ali se bo s prevzemom položaja predsednika vlade to spremenilo.
Makarovič meni, da določena vsebinska razlika med Pahorjem in "jastrebi", kot so Miran Potrč, Milan M. Cvikl in Anton Rop, v njegovi stranki vsekakor obstaja. "Res pa je, da je to lahko tudi koristno za stranko, ki lahko s tem pridobiva tako bolj sredinske kot tudi bolj radikalne volivce," je ocenil.
Po besedah sociologa je bila kandidatura Pahorja v Evropski parlament leta 2004 politično res nenavadna poteza, "ki je v resnici vzbujala vtis, da je to oblika, s katero naj bi ga postavili na stranski tir". Ob tem je pojasnil, da je imel Pahor kot predsednik DZ nominalno drugi položaj v državi in kandidatura v Evropski parlament je bila v tem smislu očitna degradacija.
"Po drugi strani pa je prav Pahorjev rezultat na evropskih volitvah demonstriral strankarski trši liniji, da je Pahor za stranko vendarle zelo dragocen in da se mu ne bi bilo pametno odreči," je dodal.
Na vprašanje, zakaj Pahor leta 2000 ni prevzel kakšnega ministrstva, ampak se je odločil za vodenje DZ, je Makarovič odgovoril, da je bila odločitev, da kot predsednik koalicijske stranke namesto ministrskega mesta prevzame vodenje DZ, nekoliko nenavadna, vendar se je izkazala za zelo dobro.
"Kot predsednik državnega zbora se je Pahor odlično izkazal in je bil po moji oceni najboljši predsednik državnega zbora v zgodovini slovenske demokracije," je poudaril in pojasnil, da bi Pahor s prevzemom ministrske funkcije tvegal veliko več. Vodenje državnega zbora je po Makarovičevih besedah za osebno popularnost veliko manj tvegano od položajev v izvršilni oblasti.
Kot je zatrdil, ta položaj ni zahteval izrazitega vsebinskega opredeljevanja oziroma je bil poudarek na formi pred vsebino celo zaželen. "V zvezi s tem je seveda zelo zanimivo vprašanje, kako se bo Pahor obnašal kot predsednik vlade: bo znal premagati skušnjavo, da bi bil v vsakem trenutku vsesplošno všečen, in vleči tudi poteze, ki so lahko manj popularne, a za državo nujne, še posebno v kriznih gospodarskih razmerah," se je vprašal in dodal, da v tem trenutku ne moremo presojati, koliko je Pahor sposoben za operativne funkcije v izvršilni oblasti, saj tovrstnih funkcij doslej še ni opravljal.
O Pahorjevem omahovanju pred predsedniškimi volitvami leta 2007 je Makarovič poudaril, da se Pahorjeva takratna želja, da bi bil predsednik republike, zelo ujema s prejšnjo odločitvijo, da je postal predsednik državnega zbora. "Prepričan sem, da je bil ravno pritisk lastne stranke tisti, ki ga je odvrnil od želje, da bi kandidiral za predsednika republike," je dodal.
Po Makarovičevem mnenju je zasluga za zmago SD na državnozborskih volitvah predvsem Pahorjeva, "vendar ne toliko v smislu konkretnih Pahorjevih potez, ampak bolj s pomočjo do takrat že vzpostavljene Pahorjeve podobe". Medijsko ustvarjena Pahorjeva podoba je bila tista, ki je omogočila koncentracijo volivcev pri SD, potem ko se je LDS znašla v krizi, je prepričan sociolog.
"Res pa je, da so pri tem močno pomagali tudi tisti krogi, vezani na LDS, ki so presodili, da je treba LDS sistematično in načrtno uničiti in tako ustvariti nov center politične moči pri SD. Drugače rečeno, načrtno so žrtvovali lastno stranko, da bi SD pomagali do relativne večine, kar jim je nazadnje tudi uspelo," je sklenil Makarovič.
Balažic je prepričan, da je bila Pahorjeva vloga v času slovenske pomladi, tj. v poznih osemdesetih, zelo pomembna. Pahor je tedaj direktno s študija prišel na Centralni komite Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS), kjer je dobil prvo službo, je povedal, in dodal, da sta skupaj s Pahorjem vodila frakcijo znotraj ZKS.
"To frakcijo bi lahko imenoval socialno-liberalna. In ta se je znotraj ZK spopadala z drugima dvema frakcijama, sredinsko-prenoviteljsko, ki jo je vodil tedanji predsednik CK ZKS Milan Kučan, in tisto bolj starokomunistično-boljševiško," je poudaril Balažic in pojasnil, da je bila njuna frakcija zelo blizu opozicijskim skupinam, "ker smo skupaj z njimi zahtevali konfederalni položaj Slovenije in večstrankarske volitve".
Po besedah politologa je Pahor s tem, ko je leta 1997 postal predsednik Združene liste socialnih demokratov (ZLSD), tj. sedanje SD, "pravzaprav rešil to stranko, ki je bila takrat zelo na obrobju in z zelo majhno podporo v javnosti". Z njegovim prihodom je ta stranka dobila nov, mlad in svež obraz ter nove ideje, je ocenil Balažic.
Po njegovem mnenju je Pahor že od samega začetka resno jemal socialdemokratsko idejo. Glede tez o omejeni Pahorjevi avtoriteti v SD oz. vplivu "trše" struje oz. Kučana na stranko, je odgovoril, da je bil "morda videz tak, da ni vodil stranke oz. da je preveč poslušal Kučana, ampak on se je osvobodil Kučanovega vpliva in se osamosvojil".
Balažic tudi meni, da je Pahor dejansko vodil stranko, "čeprav je videz nekoliko drugačen zaradi njegovega načina vodenja politike. Bil je vedno bolj odprt in povezovalen ter je deloval v smislu, da je poslušal razne strani. Mislim, da je vodil stranko v smer, ki jo sama brez njega ne bi znala ubrati".
Na vprašanje, kaj meni o tezah, da so se s kandidaturo Pahorja za evropskega poslanca leta 2004 nekateri krogi v SD skušali svojega predsednika "znebiti", je Balažic odgovoril, da je "morda v stranki kdo celo pričakoval, da bi tako zmanjšal njegov vpliv, ampak v tem času ni bilo nobenega resnega kandidata, ki bi ga nadomestil na tem položaju, zato se mi zdi, da je to spet bolj vprašanje videza".
Balažic je prepričan, da je imel Pahor dejansko "zadeve dosti trdno v rokah". Meni tudi, da se je Pahor za kandidaturo za evropskega poslanca odločil zato, da je pomagal stranki. "Ta brez njegove kandidature ne bi dobila poslanca v evropskem parlamentu," je dodal.
Na vprašanje, kako ocenjuje Pahorjevo predsedovanje državnemu zboru v letih 2000-2004, je Balažic odgovoril, da je bil Pahor korekten in soliden predsednik DZ. "V primerjavi z drugimi predsedniki je bil veliko bolj odprt za predloge opozicije," je dejal in dodal, da se ne spomni kakšnih večjih konfliktov, "ki bi šli kot očitki na račun, da Pahor DZ ne vodi demokratično".
Na dodatno vprašanje, zakaj se Pahor leta 2000 ni odločil za prevzem kakšne ministrske funkcije, čeprav naj bi mu jo ponujali, je Balažic odvrnil, da je bil tukaj "cel niz naključij". "Vem, da je Pahor vsaj dvakrat resno razmišljal tudi o tej stvari, a se je nekako v tistih Drnovškovih vladah razpletlo tako, da zase ni našel oz. ni imel od mandatarja ponujenega položaja, ki bi ga zasedel".
Pojasnil je, da bi sam Pahorja tedaj "videl na položaju ministra za zunanje zadeve, ampak takrat ga očitno ni imel na voljo, ker je imel tedanji premier Janez Drnovšek druge načrte". "Iz tega potem izhajajo neke opazke, da se ne upa spustiti v 'vročo kuhinjo' izvršne oblasti, kar pa je očitno s temi zadnjimi potezami zanikal," je poudaril in dodal, da je Pahor sedaj "zagrabil bika za roge".
O Pahorjevem omahovanju glede kandidature za predsednika države je Balažic dejal, da je bila v začetku verjetno res njegova osebna želja, da bi kandidiral za predsednika države. "Vendar je potem tehtal čisto neko osebno korist v primerjavi s koristjo stranke in se je že nekje na sredini tega obdobja odločil, da ne kandidira," je pojasnil.
Kot je poudaril, je sedaj jasno, da je bila to koristna zadeva za samo stranko, "ker je bila piarovsko zelo dobro izkoriščena, saj je vsa slovenska javnost dolgo časa pričakovala, kako se bo Pahor odločil". Luči javnosti so bile uperjene nanj, zato je stranka s tem pridobivala pozornost, je prepričan analitik.
Balažic tudi meni, da je Pahor že takrat delal bolj za stranko kot zase. "V tem primeru se je na koncu odločil tako, da je postavil stranko pred sebe, čeprav bi mu stranka, če bi sam močno vztrajal na tem, morala pustiti, da kandidira za predsednika države," je ocenil.
Glede zmage SD na državnozborskih volitvah je Balažic poudaril, da je to zasluga tako Pahorja kot stranke, "ampak vsekakor pod Pahorjevo taktirko". Dodal je, da je na uspeh SD vplival tudi splet okoliščin, "namreč razpad LDS, ko je Pahor potem v nekem trenutku začel delovati kot edini trden, stabilen in zaupanja vreden voditelj leve sredine na Slovenskem".
