Verjetno ni človeka v slovenskem žurnalizmu, ki bi ga po zapletenosti lahko primerjal z osebnostjo Ane Jud. Zato mi gre »In memoriam« stežka od rok, saj pri tem pisanju velja pravilo, da o mrtvih napišemo vse dobro. Ampak Ana, vsaj takšna, kakršna je bila, ko sem jo spoznal pred dobrimi dvajsetimi leti, se s tem verjetno ne bi strinjala. O človeku je treba napisati vse. Tudi tisto, kar morda ni videti najlepše, a je vseeno del njegove osebnosti, njegove življenjske zgodbe.

Ana Jud je bila kljub vsem svojim težkim značajskim lastnostim, kljub nespornemu talentu za pisanje in navzlic vse hujši duševni motnji, ki je nepopravljivo zaznamovala zlasti zadnje desetletje njenega življenja, dober človek.

Njena začetna novinarska kariera bi se lahko obrnila drugače, če bi jo posrkal vase medijski establishment, novinarski mainstream. Če bi jo »sistem« sprejel, ji dal več kot le eno priložnost. Če bi …

Koliko je teh »če«, mar ne? Če bi Ana ostala na popularni komercialni televiziji, kjer je začela delati po študiju. Če bi jo zadržali na Delu, kjer si jo bodo zapomnili po intervjuju z nemškim zunanjim ministrom Joschko Fischerjem, ki ga je med obiskom Ljubljane spomnila na njegova revolucionarna leta in ga mirno vprašala, če kdaj kaj obžaluje, ker je kot protestnik metal granitne kocke v policiste. To vprašanje je tako vznemirilo nekdanjega levičarja, ki je postal zeleni liberalec, da je dosegel celo umik intervjuja, Ane pa se je prijel sloves neobvladljive, težke novinarke.

Toda ravno tisto, kar je nekdanja novinarska kolegica takrat počela, je bistvo žurnalizma: biti neusmiljen, kritičen in nepopustljiv do nosilcev oblasti, do politikov. Ne glede na to, kakšne strankarske barve so. Koga to sploh briga. Za Ano je bilo seveda od nekdaj samoumevno, da tolče po enih in drugih, levih in desnih. Za nas, ki še nismo obupali, je to vsak dan težje. Od novinarjev namreč pričakujejo, da bomo postali politični propagandisti. Ampak očitno jim bomo morali pokazati sredinca in jim vsakič znova v obraz povedati, naj se je*** s takšnimi idejami.

Ana Jud je bila kljub vsem svojim težkim značajskim lastnostim, kljub nespornemu talentu za pisanje in navzlic vse hujši duševni motnji, ki je nepopravljivo zaznamovala zlasti zadnje desetletje njenega življenja, dober človek.

Da, če bomo Ano po čem za vedno ohranil v spominu, potem sta to njen novinarski pogum in načelna pravičnost, ko je šlo za razkrivanje političnih afer in intrig. Ni bilo pomembno, za koga je šlo, kakšna je bila njegova strankarska izkaznica; skorumpirance je treba pribiti na pranger zato, ker si to zaslužijo in ker ima javnost pravico izvedeti za njihova nezakonita ali nemoralna dejanja.

Kljub nespornim vrlinam in novinarskemu talentu Ana Jud ni dolgo zdržala v tem poklicu. Nekaj je bilo v njej, kar jo je neusmiljeno preganjalo in kar ji dalo miru. Iz preteklosti jo je lovila zver, ki jo je nekoč že ranila do te mere, da bi bila potrebna dolgotrajna psihoterapija, če bi se želela rešiti travme. Iz drobcev Anine osebne zgodbe, ki sem jih kasneje uspel sestaviti, sem razbral, da je v bistvu zbežala od svoje družine, pobegnila iz Prekmurja v Ljubljano in da z družino nikoli več ni imela stikov. 

O tem nikoli ni rada govorila. Podobno se je izogibala pogovoru o svojih duševnih motnjah, ki jih je očitno podcenjevala, zanikala in posledično vse bolj padala v stanje dolgotrajnih depresij, zaradi katerih se je umikala pred svetom, si lajšala bolečine s tabletami in postopoma izgubljala prijatelje.

Ana Jud, ki nas je v teh dneh zapustila, ni nikoli zares začela procesa zdravljenja, pač pa se je zatekala k antidepresivom, pomirjevalom in celo analgetikom. Tisto, kar se nam je sprva zdela nekoliko pretirana nagnjenost k jemanju tablet, se je sčasoma sprevrglo v hudo odvisnost in zlorabo zdravil. Leto za letom se je bolj pogrezala v svojo psihozo.

Prijatelji smo eden za drugem odpadali, kajti Ana nas je enostavno odgnala s svojo odvisnostjo in vsem, kar ta tragedija prinese s sabo. Pred leti sem tudi jaz kot urednik Portala Plus zaključil sodelovanje z njo, saj v stanju, v kakršnem je bila, ni mogla več pisati. Podobno se je kasneje zgodilo tudi na Reporterju. 

Ana ni dala več ničesar od sebe. Ni zmogla. Bolezen jo je spravila v stanje, ko je na okolico gledala kot sovražnika, ko je od prijateljev potrebovala le še denar in ko je zaradi odvisnosti do dobrih ljudi obnašala tako, kot se lahko samo tisti, ki preživljajo pekel odvisnosti…

Nihče je ne obsoja, nihče je ne more obsojati. Ana Jud je za kratek čas zažarela na nebu in potem počasi ugašala. Njeno življenje, ki ga je zaznamovala nikoli zaceljena travma iz mladosti, je izgubljalo smisel in postajalo vse bolj nevzdržno. Anino življenje je bilo več let na robu, saj je želja po samomoru vztrajno kljuvala nekje v podzavesti. V nekem trenutku se je pretrgala tista nevidna nit, ki je njeno življenje ločevala od smrti. In mladoletni hčerki sta zato ostali brez matere. 

Naj ju v življenju spremljajo angeli in obvarujejo vsega hudega.