V Sloveniji ne vlada pojmovna zmeda le na političnem, ampak tudi na ekonomskem področju. Zanjo so zaslužni številni politiki, direktorji in »strokovnjaki«. Predvsem Milan Kučan, t. i. rdeči direktorji in Jože Mencinger so s svojim javnim delovanjem dosegli, da se Slovenija namesto z realno ukvarja samo z amoralno ekonomijo. V zadnjih dvajsetih letih jim je namreč uspelo uresničiti moto »pokvarjeni bogati, pošteni revni«. Ljudje so izgubili zaupanje v demokracijo in kapitalizem, proti katerim se našteti nenehno borijo, saj bi jih demokracija in pravi tržni kapitalizem že zdavnaj odplavila na smetišče zgodovine, kamor spadajo.
Našteti so bili za moje lansko raziskovanje ekonomske komedije še posebno zanimivi. Ekonomska komedija si prizadeva za ukinitev krivične porazdelitve bogastva, za utopični svet, v katerem so vsi bogati ali pa vsaj revni ne. Kaj takega je možno samo v fantastičnem svetu komedije. Podobno sranje so nam prodajali v propadlem socializmu, le da njihova ekonomija ni imela komičnih, ampak tragične izide. Sistem je ustvaril neštete krivice, na koncu pa je bankrotiral zaradi neskončne amoralnosti, sebičnosti, pohlepa in pokvarjenosti vladajoče komunistične elite, ki je kradla in razlaščevala zase, ljudstvu pa metala pomije za svinje. Ker je sistem lažje spremeniti kot mentaliteto, so Kučan, rdeči direktorji in Mencinger amoralno ekonomsko vojno s podobnimi amoralnimi sredstvi nadaljevali tudi v novi državi.
Stvari so jim lepo tekle, dokler ni izbruhnila svetovna gospodarska kriza jeseni 2008 in povzročila množično histerijo. Še bolj kot ekonomska je bila histerija moralistična. Ker se rdeči direktorji ne morejo več prosto kopati v denarju, so se začeli prepirati, vrh ledene gore pa lahko vidimo v klanju na slovenski levici. Ko zmanjka denarja, zmanjka tudi prijateljstva. Zato je Kučan stopil v prve vrste in nam začel s svojim amoralnim moraliziranjem svedrati v možgane. Hitel je razlagati, da so razlogi za gospodarsko krizo moralni. Problem se pojavi v trenutku, ko za glavnega krivca za moralni bankrot slovenskega gospodarstva ne pokaže nase in na svojo direktorsko-oligarhično četico, ampak krivdo vedno znova prevali na nekoga drugega, praviloma svojega ideološkega sovražnika. Pri tem deluje po stari totalitarni metodi iskanja zunanjega in notranjega sovražnika, s čimer odvrača pozornost od sebe. Medtem pa za sprostitev s tajkunom, pardon, oligarhom Mermalom z jahto naredi nekaj krogov po Jadranu.
Kučan se je ob prehodu v demokracijo in v kapitalizem takoj obdal s svojo nekdanjo »elito«, rdečimi direktorji, v resnici antidemokratičnimi oligarhi, ki jih neustrezno imenujejo tajkuni. Nabijali so o socialni pravičnosti, tj. da bomo lahko jedli travo, če ne drugega, medtem ko so poskrbeli, da so divje sprivatizirali družbeno lastnino in potem začeli vse prevzemati. Sprva so bili potuhnjeni, potem pa jim je od nagrabljenega bogastva zrasel greben. Leta 2004 so s Kučanom ustanovili oligarhični klub Forum 21. Naj se vidi, da so pomembni! Kaj jim pa moremo, zdaj so tako bogati, da jim bodo morali vsi lesti v rit.
Famozni rdeči direktorji so v propadli Jugoslaviji na direktorski stolček prilezli zaradi lezenja v rdeče politične riti, to prakso pa so nadaljevali tudi v novi državi. Ja, na riti se res spoznajo: sedijo na veliko stolih, vedno najdejo rit, v katero se splača zlesti. Žal se je za vodenje podjetja treba spoznati na ekonomijo, ne na ritologijo, zato so svoja podjetja neskončno zadolžili in jih pripeljali v rit. Zdaj pa nas žalijo in zahtevajo, da jih mi davkoplačevalci rešujemo iz riti!
Če natančneje pogledamo, vidimo, da Kučan o realni ekonomiji ne ve kaj dosti. Sicer ne bi od nekdaj podpiral zgolj nesposobnih direktorjev, »nacionalnih šampionov«, ki ob minimalni krizi zdrvijo proti bankrotu in jih moramo reševati davkoplačevalci. No, odlično se spozna na amoralno ekonomijo. Prepričan je namreč, da imajo tisti, ki so njemu po godu in služijo njegovim interesom, večje pravice do bogastva. Kakšna realna ekonomija, sposobnost, prodornost, pomembno je, da njemu lezejo v rit. Potem so jim odprta vsa vrata, predvsem do astronomskih kreditov, ki jih ne bodo nikoli vrnili, ampak jih bomo morali odplačati davkoplačevalci. Nekdaj je nabijal »mi smo Titovi, Tito je naš«, danes pa kot molitev žebra Mencingerjevo hinavsko skovanko »kazino kapitalizem«. Glavno je, da hiša, tj. Kučanovi direktorji, v tem kazinoju vedno zmagajo, a ne?
Jože Mencinger je največji groupie rdečih direktorjev in amoralni ekonomist številka ena. Že od začetka tranzicije si je prizadeval, da bi oni vse dobili, ljudje pa naj si certifikate vtaknemo rit kot ničvredni papir (tudi mene je skoraj zavedel)! Pri njem je problem še toliko večji, saj se v nasprotju s Kučanom zelo dobro spozna na realno ekonomijo, vendar se raje ukvarja z njeno amoralno različico. Danes objokuje rdeče direktorje (ki so) in zliva gnojnico po neoliberalcih (ki jih seveda ni). Proktointelektualni telebani za antiko Mencingerja blodno enačijo s Kasandro. A daj no? On je kvečjemu hudobni amoralni Tejrezias iz Antigone Dominika Smoleta.
Amoralna ekonomija nas je po dvajsetih letih namesto v prihodnost pripeljala v preteklost. Drugod se kažejo znaki izhoda iz najhujše krize, pred nami pa zaradi Kučana, rdečih direktorjev in Mencingerja ni rožnate prihodnosti na obzorju. Namesto tega smo deležni driske moraliziranja in zahtev, naj spoštujemo »elite«, ki so obogatele na naš račun. Res smo nizko padli.