Aleš Štrancar: Niso samo strici iz ozadja, so tudi nečaki in vnuki

Kje je danes Slovenija?

Kot država bi lahko bili zelo uspešni, če bi se znali pametno organizirati in uspešno voditi gospodarsko politiko. Uspeti bi morali tisti, ki so delavni, inovativni in vztrajni. Naša politika pa uspešne in delovne posameznike kvečjemu zatira. Slovenija je doživela prvi šok leta 1945, takoj po vojni: takrat je nova oblast popolnoma uničila celotno podjetništvo. In nikakor nočemo razumeti, da je komunistični sistem ekonomsko neučinkovit in je zato propadel. Zadnjih dvajset let je bilo v Sloveniji nekaterim dovoljeno izčrpati in uničiti še tisto, kar je dobrega ostalo iz prejšnjega obdobja. Zato smo danes tam, kjer smo.

V hudi krizi, ki ji ne vidimo konca.

Prav nič na tem svetu ni črno-belo. Ta kriza je za Slovenijo nujna katarza in bo trajala še kar nekaj let. To pa bo dovolj, da bo potolkla in spravila daleč stran od odločanja tiste, ki so do denarja, bogastva in moči prišli po stranskih poteh.

Katero napako smo naredili ob osamosvojiti, da smo v zadnjih dvajsetih letih namesto tržnega gospodarstva dobili izčrpavanje za zasebne interese?

Po obdobju komunizma smo dobili konglomerat socialistične miselnosti, ki vzdržuje nekatere privilegije. Ti privilegiji pa delujejo po logiki najbolj krutega kapitalizma. To je najslabša mešanica, kar jih lahko nastane. Katera je bila napaka? Morali bi izvesti lustracijo takoj po osamosvojitvi. Pa je nismo, in to bomo še dolgo drago plačevali. Lustracija bi vsaj nekatere zadeve takoj in radikalno presekala.

Z lustracijo bi posegli na politično področje, spornih posameznikov v gospodarstvu pa ne bi spodneslo?

V Sloveniji sta politika in gospodarstvo eno in isto. Leta 1939 je bila Slovenija za 30 odstotkov bolj razvita od avstrijske Koroške, če upoštevamo kazalce BDP na prebivalca. Kje smo danes v primerjavi z avstrijsko Koroško, pa lahko sami vidimo, saj ne dosegamo niti polovice BDP. Kako uspešen je bil komunizem? Mislim, da se odgovor ponuja kar sam. Slovenija mora pravo katarzo še doživeti. Slovenci se moramo zavedati, da obstajajo etična pravila in moralne norme, in to prav za vse enako. Če nam to ni jasno, ne izključujem, da bomo v naslednjih petdesetih letih pristali v kakem novem tragičnem balkanskem kotlu.

Krivi smo torej Slovenci sami?

Politiki, ki jih volimo, so odsev nas samih. Dokler se ne bomo mi spremenili, ne moremo pričakovati, da se bo spremenila politika, predvsem pa ne moremo pričakovati, da nam bo šlo na bolje.

Kaj bi bilo potrebno, da preprečimo najhujše napovedi in da se izognemo najbolj tragičnim možnostim?

Mogoče nas bo šok terapija, ki se zdaj dogaja in ki je bila potrebna, kaj izučila. Pa ne samo nas Slovence, ampak ves svet. Želja po kapitalih, dobičkih in bogastvu je prerasla vse mere dobrega okusa – razlika med bogatimi in revnimi ni bila še nikoli tako izrazita. Kapitalizem v svetovnem merilu je postal brutalen. Poglejte, vsi danes opevamo Rooseveltov New Deal. Marsikdo pa pozablja, da so takrat sprejeli tudi zakon, ki je prepovedoval bankam, da se pri špekulativnih investicijah poslužujejo denarja varčevalcev. Ta zakon je predsednik Clinton na pritisk bank, ki so v svojih špekulacijah že globo zabredle, leta 1999 razveljavil. In namesto da bi špekulativne banke propadle, so se polastile denarja varčevalcev. To je bila usodna napaka politike, saj je s tem postala talec bankirjev in finančnikov. Začelo se je enormno zadolževanje držav, s katerim se prikriva resnične probleme. Le kateri politik bi si upal priti pred varčevalce in povedati, da je njihov denar zakockan. A svet je še vedno v hudi krizi, sprožil pa jo je demokratski predsednik.

Kako so sploh na Zahodu, ki je pred tem veljal za zgodbo o gospodarskem uspehu, lahko nastale možnosti za tako krizo?

Zahod se mora za svoj razvoj pravzaprav zahvaliti komunizmu: dokler je obstajala komunistična grožnja, je moral Zahod nujno biti čim bolj učinkovit in je takrat tehnološko bolj napredoval, finančno pa bil bolj stabilen. S tem je omogočal vsem prebivalcem dovolj dobro življenje, da jih komunistična propaganda niti približno ni zanimala. Šele kasneje, po padcu berlinskega zidu, ko se je Zahod počutil popolnoma suveren, so na površje začeli prihajati ljudje z brezmejnim pohlepom, brez kančka etike in morale. Pošteno delo in trud nima več skoraj nobene vrednosti, vse, kar velja in je dobro plačano, je obračanje denarja. V času, ko smo še imeli dva bloka, je navaden človek na Zahodu živel bistveno bolje kot sedaj: danes se vrstijo številni upravičeni protesti, ki pa jih največkrat ne vodijo prave ideje.

Kako ocenjujete Obamov mandat? Koliko je bil Obama uspešen pri omejevanju krize?

Težko ocenjujem, ker nisem pozorno spremljal ameriške stvarnosti. Lahko pa povem svoje mnenje glede tistih stvari, ki so imele zelo velik vpliv na nadaljnje delovanje v svetovnem merilu. Že omenjena Clintonova poteza je bila zelo slaba in je pripeljala politike pred strelski vod. Banke so potrošile denar davkoplačevalcev, ker so svojega porabile. Nato so pritisnile na politiko, dobile nova sredstva, denar varčevalcev, seveda tudi ta denar, pa veselo požrle. Država oz. politiki so se znašli v položaju, ko bi morali povedati državljanom, da njihovega denarja, za katerega naj bi jamčila država, ni več. Odločili so se za drugačno različico, začeli so zadolževati državo in tako zadolžili ne samo generacijo sinov, ampak tudi vnukov. Države se danes dejansko zadolžujejo v korist nekaterih zakulisnih lobijev, ki denar masovno kumulirajo. Razlika med bogatimi in revnimi se še povečuje. Pri tem moramo poudariti osnovno razliko med državo in multinacionalko: država je podvržena preglednosti vsaj na volitvah, za multinacionalke pa nihče ne ve, kakšna razmerja moči jih obvladujejo in kakšne so njihove dejanske strategije. Skratka multinacionalke so zelo nepregledne in so podrejene zelo ozkemu številu ljudi, zato je veliko možnosti, da ti ljudje ne delujejo v prid globalne skupnosti, ampak za lastni interes.

Kako v ta kontekst postavljate Kitajsko?

Na Kitajskem so zelo močne multinacionalke, težko bi rekel, kdo tam odloča. Dejstvo pa je, da je finančni svet danes zelo prepleten in Kitajska je del tega. Pa ne samo Kitajska, tudi Rusija in še katera država. Pogosto so celo posamezni spori med državami prirejeni zato, da imajo od tega korist multinacionalke.

Kakšno alternativo vidite vi za sistem multinacionalk?

Vzpostaviti bi bilo treba alternativni sistem. Ekonomija ne more sloneti na logiki vedno več in več in več in še več. Svet je omejen, omejene so njegove zmogljivosti. BDP ne bo rastel v neskončno: danes bi se morali preusmeriti iz iskanja neprestane rasti v bolj enakomerno prerazporeditev sredstev za ves svet. Lakota ni posledica tega, da ne bi bili sposobni proizvesti dovolj hrane, ampak predvsem napačne in krivične prerazporeditve. Politika, ki je povezana z interesi finančnih lobijev, to onemogoča.

Gospodarstvu manjka avtonomija glede politike in narobe. V splošnem pa čutimo pomanjkanje morale in etike.

Ne želim govoriti o morali in etiki. Čas pokaže, kako kdo dela. Posel je vojna z drugimi sredstvi. In v vojni je težko postaviti jasno ločnico za to, kaj je moralno in etičeno. Nikakor pa podjetniki ne smejo razmišljati v smislu, da cilj posvečuje sredstva. Pri tem je treba postaviti standarde.

Med večjimi problemi slovenskega gospodarstva so slovenske banke, ki so velikanske kredite dajale na lepe oči in brez potrebnih garancij. Kaj vi mislite o tem?

A se tak sistem, kot ga imamo danes, sploh da spremeniti? Vsekakor, nič ni večno. Dejstvo, da država daje bankam denar davkoplačevalcev, je državni kriminal. Banke lobirajo in izsiljujejo, politiki pa bi morali delati v dobro davkoplačevalcev. Če gre za državne ali poldržavne banke, je njihova odgovornost še večja. Preganjamo kurje tatove, tistih, ki so dejansko odgovorni za nastale razmere, pa se roka pravice ne dotakne. In ravno ti, ki spodkopavajo slovensko finančno trdnost, so največji nacionalni sovražniki. Kdor je s tako lahkoto delil denar varčevalcev in davkoplačevalcev, bi moral enostavno pristati v zaporu.

V bančnem sistemu moramo opozoriti tudi veliko pomanjkljivosti pri delovanju nadzornih mehanizmov, ki bi morali preprečevati tako neracionalno potrato denarja.

Kreditiranje zato, da nekdo poveča lastniški delež v podjetju, ki ga vodi, je kriminal. Je kriminal do države, do državljanov in predvsem do podjetja. Menedžerji prevzemniki bodo vse morebitne dobičke podjetja namenili prevzemanju namesto razvoju, delati pa bi morali prav nasprotno. Če podjetje nima dovolj denarja za razvoj, bi morali lastniki del deleža »odprodati« novim lastnikom v zameno za dokapitalizacijo. V Sloveniji pa velja logika grabljenja za vsako ceno. Logika, po kateri se dobiček razdeli med menedžerji, da se povečajo individualna lastništva, je sprta z zdravim razumom. To nujno pripelje do izčrpavanja podjetja. Podjetje mora večji del dobička investirati v rast, inovacijo, posodobitev. Trg je namreč bliskovit: če pet let ne vlagaš dobička v razvoj, si na trgu mrtev.

To se danes dogaja. Eno od podjetij, ki bo verjetno kmalu propadlo, je Mercator, kriv pa ne bo zadnji direktor, ampak tisti, ki so ta sistem ustvarili. Naš Mercator nima možnosti konkurirati Lidlu, Hoferju in podobnim velikanom. Trgovinice, ki bi zaradi fleksibilnosti lahko bile taka konkurenca, so bile prisiljene zapreti »štacuno« zaradi Mercatorja. Ta je pritiskal na slovensko predelovalno industrijo, da ni smela po isti ceni prodajati proizvodov tem majhnim podjetjem, ki so bila bolj inovativna in prilagodljiva. Danes smo priča številnim socialnim bombam. Rešujemo podjetja, ki so pred propadom, a si tega ne priznamo – poslovni rezultati Mercatorja so vse bolj vznemirljivi.

Kje je razlika med Mercatorjem in Lidlom ali Hoferjem? Obe nemški podjetji sta precej večji, a za vsa tri lahko rečemo, da so pomembna tam, kjer poslujejo. V čem je bil Mercator slabši?

Pri Hoferju in Lidlu velja dolgoročna tržna logika, imata tudi dolgoročno tradicijo premišljenih in pametnih investicij. Pri Mercatorju pa so številne investicije niso bile v optiki rasti, ampak klientelističnih povezav. Očitno je to Slovencem všeč, ker tako ravnanje nagrajujejo.

Mislite na politiko?

Slovenska politika je odsev nas samih: vedno pričakujemo, da bo denar od nekod pritekel. Tudi komunizem je živel 60 let, a je potem propadel zaradi ekonomskih in finančnih zadev. Nihče ni napadel ali okupiral komunističnih držav, sesule so se zaradi finančne nevzdržnosti.

Tudi danes je sistem težko vzdržen zaradi številnih anomalij.

Strinjam se. Izrazit primer tega je razlika v plačah na posameznih področjih. Tukaj niso samo menedžerji, danes so izrazito visoke plače tudi v pravnih vodah in finančnem svetu. Naravoslovno- tehnični je v zelo podrejenem položaju. Na našem področju se po zaslužkih težko prebijemo v nizki razred finančnikov, kaj šele odvetnikov. Nastaja veliko nesorazmerje med tistimi, ki nekaj konkretnega ustvarjajo, in tistimi, ki obračajo denar ali jezik. Najbolj preprosto je krivdo za vse zvrniti na državo. Zavedati pa se moramo, da smo država mi sami. Nekoč bo moral nekdo izposojeni denar vračati, in to se dogaja ljudem in državljanom v teh časih. To se dogaja tudi nam v Sloveniji, kjer še vedno plačujemo za zadolževanje iz komunističnega časa.

Ekonomska politika sedanje vlade izhaja iz nauka nemško-francoskega vlaka, ki sta ga postavila Merklova in Sarkozy. Je pot varčevanja res edina pot iz krize?

Vedno velja načelo, da ne moremo pojesti več, kot pridelamo. Še eno modrost poznam o tem: čisti računi, dobri prijatelji. Zato podpiram to, da se vse nejasne zadeve iz preteklosti razčistijo. Če bomo porabili več, kot smo ustvarili, bo moral to nekdo plačati. Morda mi čez pet ali deset let, sicer pa naši otroci ali morda celo vnuki. Slovenija zadnjih 50 let več porabi, kot zasluži.

Porazne ekonomske razmere v Sloveniji po vašem mnenju ni samo posledica zadnjih dvajsetih let, ampak gre za dediščino socialistične Jugoslavije?

To je dediščina zadnjih 50 let. Ne 70, ampak 50. Prva povojna generacija, ki se je naučila delati v kapitalističnem sistemu, je bila v veliki večini pozitivistična, moralna in etična. Še 20 let po vojni so bili ljudje zanesenjaški. Bili so revni in trpeli lakoto, a ustvarili so več, kot so porabili. Potem pa smo dobili generacijo iz Kumrovca, ki nam večinoma še vedno vlada. Uničili so številne pozitivne plati socializma. Socializem namreč ne pomeni, da nekdo lahko brezskrbno porablja to, kar so drugi ustvarili. Ne, njegov namen, če ga prav razumem, je ta, da morajo biti profiti, ki so ustvarjeni v družbi, enakomerno porazdeljeni. Socializem kot ideja ne pozna lobijev, ki so priročni in dobičkonosni samo za nekatere. Lobiji, ki so nastali v komunizmu, pa delujejo danes po pravilih divjega kapitalizma in zaslužek grabijo izključno zase in, to je najhuje, le kratkoročno. Zapleni, kar se da zapleniti, potem pa drugam.

Generacijo iz Kumrovca lahko danes z nekoliko drugače imenujemo strice in tete iz ozadja?

Niso samo strici in tete iz ozadja, so tudi nečaki in vnuki. Mnogi še danes hodijo v Kumrovec. Seveda parafraziram. Gre za tiste ljudi, ki mislijo, da jim Slovenija pripada in da imajo nad njo lastninsko pravico. Oni so nam ugrabili državo. Gre za tiste ljudi, ki bi morali podleči lustraciji. Ker smo se med osamosvojitvijo morali soočiti celo z vojno, morda takrat res ni bilo časa pripraviti natančne lustracijske zakonodaje. A to danes plačujemo, kriza je le uvod v dokončno katarzo. Če krize ne bi bilo, bi bili mi ujetniki nekaj desetin lobijev oziroma družin iz prejšnjega sistema, ki bi nas lahko pripeljala do južnoameriškega, fašističnega tipa diktature.

A preti Sloveniji res taka nevarnost?

Ti lobiji drugače misleče ozmerjajo s psovko fašisti, a prav njihovo ravnanje in obnašanje je najbolj značilno za fašistične prijeme. To so ljudje, ki vedno sedijo na dveh stolčkih. Primer tega je »oče naroda«, ki je bil krščanski socialist do leta 1944, v partijo pa je bil tajno vpisan že od leta 1942. Na plano je kot komunist prišel šele leta 1944, ko je bilo že jasno, da bodo komunisti zmagali. Skratka dva stolčka, takih ljudi, ki bodo danes zagovarjali eno stališče, jutri pa drugačno, je zelo veliko. Taki ljudje nikoli ne gledajo na to, kaj je etično in kaj bo dolgoročno koristilo narodu. Zanje je pomembno le, da pospravijo denarce v svoj žep. Ti ljudje nikakor niso državniki, ampak navadni politikanti. Narod mora presoditi, ali bo takim ljudem verjel ali se bo odločil za kako spremembo.

V tem kontekstu vi razumete tudi ideološko radikalizacijo v slovenskem narodu, ki še danes prevladuje. Drži?

Da, tako. Danes se levo in desno v Sloveniji še vedno opredeljujeta na podlagi sintagme domobranci in partizani. A to je povsem zgrešeno: domobranci in partizani so bili v veliki večini navadni ljudje, ki so bili mobilizirani in so morali iti v vojsko ali so to storili prostovoljno. Kako lahko danes govorimo o tem, kdo je kaj delal za Slovenijo pozitivno in kdo negativno. Pa da nekaj pojasnim: izhajam iz partizanske družine. Moj stari oče je bil blagajnik OF na Primorskem. Naši stari starši so se tukaj borili proti fašizmu, na glavo pa so dobili komunizem. Vem, da tudi s tem niso bili zadovoljni. Kdor je bil na vrhu v času komunizma, bi ob drugačnem razpletu medvojnih dogajanj prav lahko bil na čelu fašistov.

Kriza je torej pri tem odločilna, da odplakne ostanke preteklosti. A pravilno interpretiram vaše razmišljanje?

Da, to povsem drži. Kriza bo morala odpraviti to nadlogo, ker drugače ne bomo preživeli. Po naravi sem optimist, zato pravim, da se stvari s krizo spreminjajo in da bomo Slovenci preživeli. Saj veste, ko pride šiba k riti, se stvari lahko zelo spremenijo. Prisililo nas bo k bolj treznemu razmišljanju, k zdravi pameti, da lahko porabimo samo toliko, kolikor proizvedemo. Država bo morala tudi pravilno ovrednotiti podjetja in jim ne nalagati previsokih davščin, ker bodo v nasprotnem primeru ta podjetja odšla v tujino. V avstrijski Koroški že obstajajo tehnološki parki, v katerih je veliko naših podjetnikov. Tudi podjetje, ki ga vodim, ima sedež v Avstriji.

Ste morda že razmišljali o selitvi proizvodnje, ki je danes v Ajdovščini, za italijansko mejo? Tudi to so nekateri že storili.

Mi smo na to pripravljeni. V dveh mesecih lahko naš obrat preselimo drugam, kljub temu sem optimist. Ljudje počasi zorijo in kriza nas bo prisilila, da bomo začeli prav razmišljati. Morda še ne na teh volitvah, ampak čez nekaj let pa že.

Iz povedanega lahko sklepam, da ste precej kritični tudi do zdajšnjega predsednika republike Danila Türka. Je tako?

Vse ima svoje meje. Vsakdo mora spoštovati funkcijo, na katero je bil izvoljen, državljani pa svoje zakonito izvoljene predstavnike. Jaz pa politikov, ki žive in mrtve delijo na prvo- in drugorazredne, tolerirajo nezakonite posle svojih prijateljev, se sprenevedajo in se gredo skrivalnice, ne morem sprejeti za svoje predstavnike. Volivci pa imajo vedno prav in očitno si v tem trenutku bolj želijo politikante, ki rožice sadijo kot modre državnike, ki znajo narodu naliti čistega vina. Cena, ki jo bodo naši otroci in vnuki zato plačali, bo visoka. Vsekakor pa g. Türk, če bo zopet izvoljen, v moje podjetje, ko ga bom imel, ne bo imel vstopa. Predsednik Türk se je še pred nekaj leti ponujal stranki SDS, nato je sprejel podporo SD, danes gravitira k Pozitivni Sloveniji. Težko je razumeti, kaj to pomeni.

Kaj lahko kot gospodarstvenik rečete o najbolj razvpitih menedžerjih, ki so skupaj s politiki spravili gospodarstvo na današnji nivo?

A je kdo od tistih samozvanih gospodarstvenikov, ki so v tujino odnašali milijone na svoje račune, resnično kdaj kaj naredil v Sloveniji in zanjo? Kljub vsemu slovenski državljani tem istim ljudem še vedno namenjajo svoj glas na volišču: to je delno posledica strahu, delno pa tudi prepričanja, da je slog delovanja znajdi se velika vrednota. Kriza bo to počasi počistila, ne glede na vlado in ne glede na politike.

Kaj bi pomenil za Slovenijo prihod »trojke«?

To bi bilo super. Čim prej, tem bolje, za tiste, ki smo usmerjeni v svet, je vzpostavljanje reda vedno nekaj koristnega.

Kateri morajo biti nadaljnji koraki v smeri zdravega podjetništva pri nas?

Ko sem bil naiven in mlad, sem o tem veliko pisal, sodeloval sem pri Drnovškovem omizju o prihodnosti Slovenije itd. Danes se tega ne grem več niti o tem ne razmišljam več. Trdno sem prepričan, da dober podjetnik vedno najde potrebne rešitve in primerno okolje za uresničitev svojih sanj. Če ne v Sloveniji pa v tujini. Zato izgovori podjetnika, da zaradi okolja ni uspel, ne veljajo.

Kaj pa država?

Njena naloga je, da ustvari tako okolje, da dobri podjetniki ne bodo bežali, ampak prihajali. Osnovni problem pri nas je korupcija v širšem pomenu; tega v skandinavskih državah skoraj, zato lahko le sanjamo, da bi se primerjali z njimi. Do standarda, ki ga imajo v Skandinaviji, nas ločijo najmanj še dve ali tri generacije trdega dela in visokih etičnih norm. Državno blagoslovljena korupcija tam nima kaj iskati, pri nas pa je vsakdanji pojav. Pa tudi nepotrebnih ideoloških prerekanj tam ni. Karikirano: tam vedo, da lahko preživijo samo, če maksimalno in čim bolj učinkovito izkoristijo svojo tajgo. In to tudi počenjajo. Mi pa imamo krasno deželo, gore in morje, mogoče prav zaradi tega ne znamo prav delati.

Kako naj se Slovenija loti približevanja temu modelu?

Ustvariti je treba novo gospodarstvo, ki bo samostojno in neodvisno od politike. Zato manj, še bolje nič države v našem gospodarstvu. Naša zakonodaja je pravo skrpucalo in omogoča ribarjenje v kalnem: več kot je predpisov, več kot je zakonov, lažje je odvetnikom najti luknje. Preveč zakonodaje prinese v glavnem negativne posledice: imeti bi morali jasne in kratke zakone, bistveno več pa etike in morale. Zdravih realnosti, ki delujejo v prid slovenskemu gospodarstvu, je že danes veliko. Ta podjetja, ki so danes večinoma manjša, bi v primernem okolju lahko zrasla in postala nosilni elementi slovenskega gospodarstva – na novo bi zaposlovala ljudi in to bi bilo zelo pozitivno za celotno državo. Žal pa smo doslej gledali samo na »nacionalni interes«: največji nosilci nacionalnega interesa pa so vse zavozili in bi si zaslužili daljši »počitek« na Dobu.

Vlada se je usmerila tudi v krčenje javnega sektorja. Kako vi to ocenjujete?

Gospodarstvo lahko vzdržujeje samo določeno količino javnega državnega aparata in nič več. Če bo javni sektor premočno slonel na ramenih zasebnega, bodo podjetniki odšli iz Slovenije. To bi morali tudi zaposleni v javnem sektorju razumeti. Možnosti sta dve: ali se odločijo za reze in bodo dolgoročno preživeli ali ostanejo pri zdajšnjem stanju in v nekaj letih celotna zadeva propade.

A si Slovenija lahko privošči, da je na univerzi 80 odstotkov mladih? Ne. Naj zato univerze najprej počistijo svojo nesnago, preden vpijejo o zmanjševanju denarja za njihovo dejavnost. Denarja je kljub zmanjšanju še vedno preveč, le porazdeljen ni pravilno. Predvsem so prikrajšane naravoslovno-tehnične fakultete. Vrtenje denarja in jezika majhne Slovenije zagotovo ne bo pripeljalo iz krize. To si kvečjemu lahko privoščijo le največje države. V Sloveniji bo treba začeti delati z glavo in naporom.

Bi bilo treba tudi na tem nivoju, že pri sprejemanju na univerzitetni študij, uvesti selekcijo?

Seveda. Selekcija je vedno bila. Nismo vsi dobri za vse. Jaz nisem nikoli bil dober finančnik, tako kot kdo drug ne more biti kemik. Tukaj ni nobenega manjvrednostnega gledanja na druge poklice; vsi so zelo častni, še najbolj poklic čistilk, ki morajo za nami pospravljati vso našo svinjarijo. Zakaj pa ne bi imeli v Sloveniji več zidarjev? Vprašanje pri tem je neracionalna porazdelitev plač, ki je v Sloveniji na ravni kriminala. Nikakor ni mogoče sprejeti razlike v plačah med direktorji in zaposlenimi v razmerju 50 proti 1. Pri nas takih razlik ni.

Kolikšno je to razmerje pri vas?

Giblje se v razmerju med štiri proti ena in pet proti ena. Mislim, da je to tudi korektno in več kot dovolj dobro. Kdor 24 ur na dan razmišlja o podjetju in včasih zato postavlja na kocko tudi svoje zdravje, je upravičen do višje plače, a ne do 50-krat višje plače od navadnega zaposlenega. Porušena so vsa osnovna razmerja: po eni strani bi radi uvedli uravnilovko, po drugi pa dopuščamo te razlike.

Slovenci smo majhen narod, zaradi tega imamo tudi nekatere prednosti, ki pa jih ne izkoriščamo. Lahko bi imeli fleksibilno zakonodajo, učinkovito sodstvo, boljšo državo. Da to dosežemo, mora imeti vsak državljan možnost alternative. Če me ena banka ne mara, moram imeti možnost iti k drugi, če neka stranka ne dela po mojih željah, moram imeti možnost voliti drugo, če nisem zadovoljen z delodajalcem, moram imeti možnost, da poskusim pri drugem. Če ni možnosti alternative, bo prej ali slej močno zaudarjal smrad. V Sloveniji moramo to preprečiti.

Kako lahko v Sloveniji ta smrad preprečimo?

Podjetniki morajo postati popolnoma avtonomni od menedžersko-političnega lobija. Potrebujemo nove banke in nove lastnike. Kriza bo te rešitve tudi prinesla. Ker katarze nismo bili pripravljeni narediti leta 1990, jo bomo morali sedaj. Leta 1992 smo Slovenijo dali v roke tistim ljudem, ki so bili proti naši državi. To moramo preprosto razčistiti. Če do tega ne pride, me tukaj ne bo več. Neumno se mi zdi, da se krivda zvrača na zdajšnjo vlado, ker se je tako stanje pripravljalo zadnjih 50 let. Slovenci pa smo zelo sposobni in zato bomo, ko se streznimo, stvari zelo hitro obrnili na bolje.