Usodno napačna je bila ocena takratnega liberalnega krila Demosa (DS, SDSS), da je možno spet pripustiti postkomuniste k izvršilni oblasti že leto in pol po plebiscitu. Hitra restavracija dominacije postkomunistov pod Drnovškovim vodstvom odmeva še danes.
Če je bil Drnovšek prvi »novi obraz«, je bil Zmago Jelinčič leta 1992 prvi »desničar iz laboratorija«, ki je uspešno vezal nase nacionalno čuteče konservativne glasove in s tem pomagal pri razmeroma prepričljivi relativni zmagi LDS na takratnih volitvah (seveda tudi s tem, da je prispeval odločilne glasove za Drnovškovo mandatarstvo). Tako je bil postavljen oder za ves nadaljnji razvoj.
Pozitivno je bilo, da je postkomunistična elita ugotovila, da vključevanje v evroatlantske integracije nima alternative, in se v odločilnih trenutkih zavzela zanj. Odločilno prelomnico sam nato vidim še v volitvah 2011, ko so se Slovenci kljub problematičnosti Zorana Jankovića jasno izrekli proti spremembam ob slabi bilanci prejšnje levosredinske vlade. To je spodbudilo tako rekoč orgiastično razbohotenje modela »novih obrazov«, s katerim vladajoča opcija doslej uspešno prikriva skoraj neprekinjeno kontinuiteto svoje oblasti.
Ključno vprašanje začetka četrtega desetletja je tako, kako priti do prave spremembe oblasti, saj je lahko šele politična sprememba na volitvah uvod v spremembe v drugih podsistemih, kjer so monopoli vladajoče opcije trenutno pogosto največji v zadnjih tridesetih letih, vsebinska opozicija pa je, seveda deloma tudi zaradi lastnih napak, marsikje marginalizirana.
