V sredini avgusta 2022, malo pred 11. uro dopoldne, je na pregled v urološko ambulanto Kliničnega centra v Ljubljani prišel pacient (podatek o njem in o obisku ambulante hranimo v uredništvu). Tožil je, da ima v urinu kri in povišano telesno temperaturo. Pregled je pokazal dva centimetra velik tumor. Zdravnik je pri pregledu v izvid napisal: »S pacientom se pogovorim, predlagam mu operativni poseg, gospoda vpišem v čakalno vrsto.« V Kliničnem centru v Ljubljani pa so zapisali: »Termin lahko od dejanskega odstopa do 6 mesecev, o točnem terminu boste obveščeni naknadno.«
Čakalna doba na urologiji je od treh mesecev pa do nekaj let, nad dopustno mejo pa je 31. decembra 2022 čakalo kar 674 bolnikov. Če bi si 31 urologov dodatno razdelilo teh 674 pacientov, bi jih vsak operiral ali pregledal.
Bolnik, ki mu v naši največji zdravstveni ustanovi niso določili datuma za odstranitev tumorja, se je zbal za svoje zdravje. Namesto da bi se potopil v sistem in se vpisal na rep čakalne vrte, je sam poiskal pomoč drugega urologa v eni izmed slovenskih bolnišnic. Operiran je bil že čez dober mesec dni, saj je urolog po pregledu dokumentacije zaradi resnosti diagnoze odredil hiter poseg. Operiran je bil oktobra. Do decembra, ko bi bil okvirno naročen v kliničnem centru, je tako prestal že dve operaciji raka in eno kemoterapijo! Preživel je.
V Kliničnem centru v Ljubljani bi bil najprej operiran čez štiri mesece, poseg bi lahko celo odložili za pol leta. Glavni razlog? Čakalne vrste. Pogled na seznam čakalnih vrst razkrije, da z napotnico »zelo hitro« lahko čakate tudi 1460 dni – to je štiri leta! Nedopustno dolgo.
Štirje izjemni, štirje brez dela
V ljubljanskem UKC je marca 2022 zaposlenih 19 urologov in 12 specializantov. Največ v Sloveniji. Enako število jih je bilo tudi leta 2021. Torej skupaj 31 urologov. Vsi operirajo, napišejo, tudi specializanti, čeprav slednji opravijo največ ambulantnega dela. Čakalna doba na urologiji je od treh mesecev pa do nekaj let, nad dopustno mejo pa je 31. decembra 2022 čakalo kar 674 bolnikov. Če bi si 31 urologov dodatno razdelilo teh 674 pacientov, bi jih vsak operiral ali pregledal 21.
Koliko pa dejansko delajo urologi v ljubljanskem kliničnem centru? Zanimalo nas je, koliko operacij, posegov, pregledov so opravili lani. Odgovorili so takole: »Skupno je bilo narejeno 2116 velikih operativnih posegov, 217 ambulantnih operativnih posegov v urološki ambulanti na Polikliniki, 457 ambulantnih biopsij prostate, 257 posegov zunajtelesnega drobljenja kamnov in 25 perkutanih posegov drobljenja kamnov.«
Sedem od 31 urologov ima ob dolgih čakalnih vrstah dovoljenje za delo drugje. Med temi sedmimi sta dva, ki po pripovedovanju našega vira premalo redno delata, popoldne pa ponujata svoje storitve samoplačnikom.
Če vse to (operacije, posege, preglede) seštejemo, dobimo število 3072. Če to delimo z 31 zdravniki (19 urologov in 12 specializantov) in upoštevamo, da je bilo lani 252 delovnih dni, izračunamo, da je posamezni urolog naredil eno operacijo/poseg/ pregled na dva do tri dni. Torej največ dva posega na teden. Je mogoče, da urologi delajo tako malo? Poiskali smo vir znotraj urologije (tudi njegovo ime in priimek hranimo v uredništvu), ki nam je opisal tamkajšnje razmere: »Odnosi niso dobri, predstojnik nima organizacijskih sposobnosti, ne skrbijo ga čakalne vrste. Mnogi starejši kolegi ne delajo nič. Med mlajšimi pa je mnogo izjemnih, takih, ki se pretrgajo in delajo za dva.« Med izjemne naš vir uvrsti dr. Simona Hawlino, dr. Jureta Bizjaka, Roberta Pantarja in Andraža Kondžo.
Izpostavi pa tudi štiri zdravnike, ki ustvarjajo čakalne dobe. Njihovih imen za zdaj še ne razkrivamo, hranimo pa jih v uredništvu. Vsaj štirje zdravniki na plačilni listi pa ne dosegajo nobenih delovnih normativov. Njihove osnovne bruto plače so med štiri in sedem tisoč evri. Vsak dan pridejo na delo, vendar pa se zadržujejo po svojih sobah, nam razlaga vir, ne delajo nič. Ker smo upoštevali subjektivni faktor, torej mnenjsko oceno posameznika, smo se za več informacij obrnili še na klinični center.
Umiranje v čakalnih vrstah
Predstojnika urologije doc. dr. Tomaža Smrkolja, ki je odgovoren za odrejanje dela, smo zaprosili za intervju, v katerem bi nam pojasnil, kako odreja dela, ali drži, da je delo med zdravniki neenakomerno razporejeno. Na našo prošnjo se ni odzval. Iz kliničnega centra so zapisali le, da »predstojnik tokrat ne bo sodeloval«. Da bi preverili trditve, ali nekateri res delajo več, drugi pa ne, smo vprašali, koliko od 3072 operacij, pregledov so naredili štirje zdravniki, za katere nam je vir omenil, da ne delajo, kot bi lahko. Predpostavili smo, da je informacija o delu zdravnika v javnem sektorju javna. Iz Kliničnega centra v Ljubljani so nam po premisleku sporočili, da »bodo našo prošnjo posredovali informacijski pooblaščenki«.
Urologi so pred dvema letoma dobili ponudbo, da bi zmanjševali čakalne dobe v prostorih druge bolnišnice, bolnišnice Petra Držaja, pa so jo zavrnili! Toliko o skrbi za paciente!
V UKC torej menijo, da je zdravniška storilnost, učinkovitost skrivnost.
A skrivnost bi bila, če bi zaprosili za operacijske liste, kjer so navedeni podatki pacientov, zagotovo pa ne more biti skrivnost delovna storilnost urologov. Ljubljanski klinični center s tem manevrom seveda zavlačuje postopke, in prav zanimivo bo spremljati in prebrati pravno telovadbo njihove notranje službe za varstvo osebnih podatkov. Plače urologov so javne, njihovo učinkovitost pa bi zamolčali?
Vir znotraj urologije nam je opisal tamkajšnje razmere: »Odnosi niso dobri, predstojnik nima organizacijskih sposobnosti, ne skrbijo ga čakalne vrste. Mnogi starejši kolegi ne delajo nič. Med mlajšimi pa je mnogo izjemnih, takih, ki se pretrgajo in delajo za dva.«
Naprej. Urologija se dvakrat na leto skoraj ustavi. Polovico programa namreč ukinejo med poletnimi počitnicami, ko so zdravniki na dopustih. Zdravnikom namreč zaradi čezmernih obremenitev pripada več dni dopusta, med 40 in 50 dni. Očitno je, da se morajo spočiti tisti urologi, ki delajo za dva oz. za tiste, ki ne delajo nič. Po naših informacijah polovica urologije ne deluje niti med novoletnimi prazniki. Tako trdi naš vir. Ljudje pa dobesedno umirajo v čakalnih vrstah. Na klinični center smo se obrnili tudi po informacije, koliko izobraževanj so opravili urologi, tu pa so še potovanja in svetovalne pogodbe. Tudi teh odgovorov nismo prejeli.
Primer številka 2: krvaveč tumor
Julija 2021 je pacientka (ime in priimek hranimo v uredništvu) prišla na urologijo zaradi krvi v urinu. Opravili so ji citoskopijo. Gre za endoskopski pregled sečnice in sečnega mehurja. Ta pregled ni pokazal popolnoma nič, zato je odšla domov. Krvavela je še ves mesec. Težave so bile dlje časa. Januarja, torej več kot šest mesecev pozneje, je bila ponovno pregledana na urologiji zaradi istega vzroka, krvi v urinu. Naročili so jo na CT trebuha, ki ga je opravila še dva meseca kasneje, torej marca 2022. Našli so tri centimetre velik tumor »votlega sistema ledvice«, piše na izvidu. Naša pacientka je na ponovni pregled čakala še en mesec, aprila je prejela okvirni datum operacije, ki je bila načrtovana konec junija. Tudi njej so pripisali, da se lahko termin posega zamakne. »Termin lahko od dejanskega odstopa do 6 mesecev, o točnem terminu boste obveščeni naknadno.« Kot nam zaupa, so ji na urologiji svetovali, »naj gre za hitrejšo obravnavano malo grozit na oddelek«. Naša pacientka ni grozila in ni več čakala. Odločila se je za operacijo pri koncesionarju.
Zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan je 31. maja lani izrekel pomenljiv stavek: »Ljudje nam umirajo v čakalnih vrstah.« In urologija je prav tak primer. Oba naša pacienta sta preživela samo zato, ker sta svoje izvide poslala drugemu urologu. Oba sta pomoč poiskala zunaj ljubljanskega kliničnega centra. Ob tem seveda ponovimo, da so na urologiji nekateri urologi izjemni, a delajo za dva.
Zakaj na urologiji UKC Ljubljana umirajo v čakalnih vrstah?
Na ljubljansko urologijo smo tudi naslovili vprašanje, koliko od 31 urologov ima ob dolgih čakalnih vrstah dovoljenje za delo drugje? Odpisali so nam, da sedem. Med temi sedmimi sta dva, ki po pripovedovanju našega vira premalo redno delata, popoldne pa ponujata svoje storitve samoplačnikom. Preverjali smo, ali morda dodatno delo opravljata v svojem rednem delovnem času, a tega ne moremo potrditi. Ne bi pa bilo to nič nenavadnega, to so počeli ljubljanski ortopedi, ki so se na delovnem mestu evidentirali v »vlakcih«. Njihove službene kartice so izkazovale prisotnost na delovnem mestu, v resnici pa jih tam ni bilo. Tako je potrdila tudi notranja preiskava. Bi zaradi dolgih čakalnih vrst morali izvesti nadzor tudi nad urologijo?
Problem nedela urologov ljubljanskega kliničnega centra ni od včeraj. Težav je več, izvemo. Operacije začenjajo, kot so zapisali, ob 8. uri, vendar pa nam je več virov z urologije povedalo, da se redko katera izvede tako zgodaj. Delo v dveh operacijskih dvoranah tudi ne traja daleč v popoldanske ure, največkrat se vse konča do 15. ure, ker je delovni čas urologov do 15.30. V kliničnem centru so pred kratkim uvedli nov delovni čas, ki zdravnikom omogoča prihod na delo ob 6.30 in odhod domov že ob 14.30. Drug problem kliničnega centra pa je, da postopek priprave pacienta traja predolgo, da se povsem preprosti postopki zavlačujejo in da bi lahko rešili več primerov. Tako pa so ob 15. uri pogosto na delu že čistilke, operacijski sobi pa samevata.
Nočejo dodatnih operacij
V ljubljanskem kliničnem centru bodo po objavi članka mrzlično začeli iskati tistega, ki izdaja podatke, pravi naš vir. O tem, da bi se zazrli v svoje delovanje tisti, ki bi se morali, je malo verjetno. Človek, ki vse življenje vplačuje v slovenski zdravstveni sistem, pa mora z rakom čakati na operacijo več mesecev, če ne let! In nihče ne trzne, pravi naš vir. O obeh primerih so se zdravniki med seboj pogovarjali. Nič se ni zgodilo. Pacient je številka, edino če je »moj, naš, tvoj«, potem ima privilegije, lahko preskakuje vrste. Na ljubljanski urologiji so razmere tako slabe, da ugotavljajo, da bi jih rešilo samo to, da zaposlijo še več urologov!
Pacient je številka, edino če je »moj, naš, tvoj«, potem ima privilegije, lahko preskakuje vrste. Na ljubljanski urologiji so razmere tako slabe, da ugotavljajo, da bi jih rešilo samo to, da zaposlijo še več urologov!
»Kadrovske zmogljivost na KO za urologijo so maksimalno izkoriščene in presežene, notranjih rezerv v okviru rednega dela ni, potrebno je povečati število zdravnikov, kadrov zdravstvene nege, premalo je tudi posteljnih kapacitet.« Dodajajo, »da je edina, vzdržna in učinkovita rešitev za skrajševanje čakalnih vrst poleg povečanja števila zdravnikov povečanje operacijskih kapacitet, ker naj bi bili dve dvorani premalo.« A pozor, po naših informacijah z ministrstva za zdravje, so urologi pred dvema letoma dobili ponudbo, da bi zmanjševali čakalne dobe v prostorih druge bolnišnice, bolnišnice Petra Držaja, pa so jo zavrnili! Toliko o skrbi za paciente!
Manipulacije s podatki?!
Številka o 3072 opravljenih uroloških posegih, ki so nam jo poslali iz kliničnega centra, se po naših informacijah ne ujema ne s povprečjem prejšnjih let, zaradi ohlapnosti opisanih posegov se je ne da primerjati niti z registrom raka. Celoten odgovor smo predali na ZZZS, kjer bolnišnicam plačujejo za opravljene storitve. Zanimalo nas je, koliko operacij, pregledov je zavod plačal urologiji. Tudi na ZZZS se številke ne ujemajo, ker se podatki sporočajo in zbirajo na različne načine. Takole so odgovorili: »Podatki, ki so bili pridobljeni neposredno s strani izvajalca, vsebujejo poročilo o opravljenih posegih po posameznih sklopih posegov, kot jih obravnava stroka oz. kot jih v smislu interne statistike vodi UKC LJ. Take razdelitve iz podatkov ZZZS ni mogoče neposredno izluščiti, prav tako ZZZS ne spremlja storitev po posameznih klinikah UKC LJ, ampak le na ravni ene pravne osebe (UKC LJ).«
ZZZS namreč zdravniške posege ocenjuje po točkah, utežeh, količnikih, aplikacijah in drugih terminih. Primer: program fizioterapije je tako vreden 589,73 uteži, program družinske medicine ima količnik 56.719, program protitumorskega zdravljenja pa je opredeljen po 1000 aplikacijah. Nadalje smo primerjali tudi natančne podatke, ki jih zbirajo na ZZZS z registrom uroloških rakov. Tudi ti podatki se ne ujemajo. Ne ve se torej, kdo pije in kdo plača.
Kaos v zdravstvenem sistemu zato ni presenetljiv. ZZZS je prav pri UKC Ljubljana leta 2019 ugotovil za deset milijonov evrov precenjenih storitev. Po mnenju ZZZS bolnišnice namreč ne pošiljajo natančnih podatkov. A to je že nova zgodba za raziskovanje.
