Afera Panama Papers: Sramotilni steber pod palmo na Angvili

Razkritja mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (ICIJ) o lastnikih podjetij, ki jih je v davčnih oazah ustanavljala družba Mossack Fonseca, so za slovenski del zgodbe zanimiva samo toliko, kot je zanimivo to, da ima neka znana oseba ― pa naj gre za zvezdnico iz resničnostnega šova ali znanega podjetnika ― podjetje na nekem eksotičnem otoku. In tu se zadeva konča. Mogoče je še zanimivo, ali ga ima zato, ker prek davčne oaze spelje kak posel, ali ker se tam ne plačuje davkov, dokler pa ni neizpodbitnih dokazov, da tisto podjetje pere denar od kriminala (preprodaje drog, orožja) ali utajuje davke, ni nobene potrebe po kriminalizaciji. A natančno to se je zgodilo. Po prvem valu dokumentov in informacij se je ustvarilo prepričanje, da je poslovanje ne samo v davčnih oazah, ampak v tujini nasploh nekaj slabega, da je vse skupaj namenjeno najmanj utaji davkov. Celo več. Imeti podjetje recimo na Angvili je ropanje državljanov.

Zavec ropa sodržavljane?

Tanja Fajon, poslanka SD v Evropskem parlamentu, je na svoji spletni strani zapisala: »Afera Panama Papers je kronski dokaz lakomnosti in egoizma ljudi, ki so za kopičenje bogastva pripravljeni brezsramno ropati svoje sodržavljane. Res je, da zaradi posebej za to prirejenih pravil ter premetenih pravnikov in računovodij davčne malverzacije velikokrat niti niso nezakonite. So pa vedno moralno zelo sporne.« Ste razumeli? Dejan Zavec alias Mister Simpatikus je »kronski dokaz lakomnosti in egoizma«. Človeku, ki si je premoženje ustvaril na trgu, v njegovem primeru v boksarskem ringu, ko se je podil iz kota v kot in bil včasih povsem okrvavljen, državljani pa so navdušeni skakali ob vsaki njegovi zmagi, Fajonova, ki ji ljudje, ki proizvajajo in svoje izdelke prodajajo, torej zasebni sektor, ne samo dajejo plačo, ampak namesto nje plačujejo tudi njene davke, očita, da brezsramno ropa svoje državljane. Izključno zato, ker nekaj tisočakov povsem legalno ni šlo v žep parazitov, kakršna je evroposlanka.

Zadeva je v resnici obrnjena. Država ropa svoje državljane. Zločin je, da zaposleni v podjetju Akrapovič, ki mu lastnik Igor Akrapovič zaradi dobrega dela nameni 3000 evrov nagrade, dobi na račun samo 1180 evrov. Genocid nad podjetniki je, da morajo zaradi neselektivnih davčnih obremenitev ustavljati investicije, ki bi sicer zmanjšale brezposelnost. Toda največja perverznost je, da se oglašajo politiki, javni uslužbenci in razna civilna združenja, vsi po vrsti zajedavci v državnih jaslih. Njihov namen je jasen. Če podjetnik ne bo optimiziral svojih davčnih stroškov, torej bo deloval tako, da bo največ denarja, ki ga je zaslužil, ostalo njemu in ne bo porabljen za neke zgrešene ali korupcijske projekte države, bo več denarja ostalo njim. Kar sprehodite se denimo po kulturnem centru Metelkova mesto. Videli boste, kdo tam deluje in kam je šel denar davkoplačevalcev v zadnjih dvanajstih letih: Mirovni inštitut (2,6 milijona evrov), Inštitut za trajnostni razvoj (0,8 milijona evrov), zavod Vitkar (0,8 milijona evrov) in številni drugi.

Na udaru podjetniki

In kaj je naredil Dejan Zavec? Prek družbe na Angvili je sam sebi prodal podjetje. Edini prekršek, ki ga je dokazano storil in ga tudi priznal, je, da angvilske družbe ni prijavil Fursu (in bo zato plačal nekaj sto evrov kazni) in še nekaj domnevno spornih malenkosti v zvezi s prenosom lastništva, ki pa bolj spominjajo na knjigovodske površnosti kot pa na utajo davkov. V nasprotju z državo, ki sama krši zakone ob znanem času, na znanem kraju in na znan komunikacijski način, a se nobenemu uradniku zato še ni skrivil las na glavi. Ali kot je povedal nekdanji predsednik nadzornega sveta Darsa Robert Ličen, danes poslovnež, v intervjuju za Reporter pred dvema tednoma: »Zanimivo je to, da je SDH ves čas kršil zakonodajo, čeprav so ravno oni tisti, ki bi se je najbolj morali držati. Prerekali so se okoli skupščin. Rekli so, nič hudega, če bo septembra. Ampak zakon izrecno določa, da mora biti do avgusta. Takih malenkosti, ki se nekomu lahko zdijo nepomembne, je milijon, ampak vse skupaj je še kako pomembno: da tisti, ki ti mora biti vzor, sam krši zakonodajo. Potem pa država pričakuje, da se bodo zakonodaje držali ljudje.«

Medijski mainstream je, potem ko so prišli prvi dokumenti v javnost ― razen pogroma se ni zgodilo nič ― dajal za zgled Islandijo in Švico. Zaradi panamskih dokumentov je odstopil islandski premier Sigmundur David Gunnlaugsson. Zanj se je razkrilo, da ima s svojo ženo v lasti podjetje s sedežem v davčni oazi, to pa je lastnik štirih milijonov dolarjev obveznic treh največjih islandskih bank. Čeprav islandska zakonodaja ne prepoveduje imeti podjetja v davčnih oazah in čeprav v dokumentih ni niti sledu o kaznivih dejanjih, je bil odstop človeka, ki ga plačujejo davkoplačevalci, razumljiv, še posebej ker je bila cena sanacije bančnega sistema ob krizi precejšnja.

Tudi preiskava švicarske policije v prostorih Evropske nogometne zveze (UEFA) je razumljiva. Gre za sum korupcije pri prodaji televizijskih pravic za finale Lige prvakov med letoma 2006 in 2009 v Ekvadorju. Takrat je bil novi predsednik Mednarodne nogometne zveze Gianni Infantino vodja Uefinega pravnega oddelka in podpisnik papirjev. In to je za zdaj vse. Poleg (po podatkih časnika Delo) 12 sedanjih ali nekdanjih voditeljev držav in 128 politikov in javnih funkcionarjev s sorodniki so se v dokumentih znašli večinoma podjetniki ali športniki, ki so podjetja ali račune v davčnih oazah potrebovali zaradi poslovanja, skrivanja lastništva ali davčne optimizacije.

Malo bogatašev

Nič od tega ni ne kaznivo ne prepovedano, tudi zadnje ne, ker ne gre za davčno utajo, pač pa za to, da izkoristiš legalne in zakonite finančne instrumente in se ubraniš pred brutalno državo, požrešno na davke. In ob tem, kar je ljubitelje socializma in druge levičarje zelo udarilo, se je razkrilo, da je v 2,6 tetra bajtov podatkov, kjer je 14.153 klientov in posrednikov družbe Mossack Fonseca z 214.488 podjetji in skladi, samo 29 bogatašev s Forbsove lestvice najpremožnejših 500 na svetu v letu 2016. Skratka, večinoma gre za navadne ljudi, ki imajo dovolj davčnega terorizma lastnih držav. Tako je ameriški krak »preiskovalnih novinarjev« obdeloval upokojence, ki so prek davčnih oaz kupovali nepremičnine na Kostariki in Panami, običajno hišo, kjer bi preživeli starost. Velik ulov, ni kaj. Ali je bilo vse v skladu z ameriško davčno zakonodajo, ni dokončno znano, a zdi se, da je. Z izjemo nekaterih »sumljivih«, ki so bili že obtoženi in obsojeni, oblasti niso mogle do nezakonito pridobljenega premoženja, zdaj pa naj bi vedeli, kje so ga skrili. Ampak ti so v veliki manjšini.

Na prvih straneh ali udarnih terminih svetovnih medijev so se znašli torej predvsem »velike ribe« in politiki v nasprotju s slovenskim mainstreamom, ki je ob očitnem pomanjkanju tajkunov, javnih uslužbencev, politikov in menedžerjev, ki se napajajo predvsem z državnimi posli, prst usmeril v podjetnike, ki so poslovali prek davčnih oaz. Celo skrajno levičarski britanski časopis Guardian je zapisal, da bo »večina pridobljenega materiala ostala zasebna«, čeprav so po drugi strani recimo obdelovali ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki ga dokumenti sploh ne omenjajo. Še posebej pompozno so afero v Kremlju napovedali v Delu z naslovom: »Posojila po rusko: na obljubo in brez obrokov«. Hm, vas to ne spominja na slovenske tajkune in izjavo skesanca Bineta Kordeža, ki je za posojilo za odkup Merkurja »zastavil svoje ime« in za to potem dobil celo nagrado menedžer leta. Ampak ne (o tem je odlično kolumno v današnjem Reporterju napisal Rado Pezdir), ljudem je treba ponuditi male ljudi, zasebnike, brez dokazov o nezakonitem delovanju.

Vidni član SDS?

Eden takih malih podjetnikov, ki ga omenjajo panamski dokumenti, je tudi Matjaž Noč. Napovedan je bil kot »vidni član SDS«, razkrila ga je Nova24TV. Širši javnosti popolnoma neznani Jeseničan je predsednik občinskega podmladka SDS. Povedal je, da je podjetje na Angvili ustanovil zaradi poslovanja na valutnih trgih, saj so tam boljše razmere za trgovanje. Do zdaj si ni ničesar izplačal, če pa si bo dividende, bo davek šel v slovenski proračun. Podobno kot Zavec je storil prekršek, ker lastništva v podjetju v davčni oazi ni prijavil finančni upravi, zato bo plačal kazen. In to je vse.

Zelo obetavna je bila videti zgodba z domnevnim »kraljem steroidov« Mihaelom Karnerjem, ki ga v ZDA iščejo s tiralico, toda po obsežnem članku o njem in njegovi družini (za njih se tako ali tako ve, s tem sta seznanjeni tudi davkarija in policija, da so imeli številna podjetja v davčnih oazah) se je na koncu razkrilo, da se je v dokumentih Mossack Fonseca pravzaprav »ujel« njegov nekdanji partner Savo Stjepanović. Ta je pozneje podjetje, ker je bil na seznamu OFAC v ZDA in so v Panami zaradi tega precej »kvačkali«, zaprl. In spet se zgodba tukaj konča. Za ZDA je sicer kriminalec, v Sloveniji ne, sporna osebnost pa gotovo. Podobno je s častnima konzuloma Francem Zlatkom Dreuom in Donatom P. Marxerjem, ki svoje poslanstvo opravljata brezplačno in sta pravzaprav zasebnika. Če bi bilo to sporno, potem Janez Škrabec, ki je častni konzul Maroka in ima hkrati podjetje v evropski davčni oazi Liechtenstein, ne bi mogel delovati in bi bil vsaj nezaželen, zunanji minister Karl Erjavec pa se ne bi fotografiral z njim. Na seznamu naj bi bil tudi nekdanji kinematografski kralj Sergej Racman, ki so ga razkrili slovaški novinarji, ker je tam finančno prijavljen, nekaj časa je imel v Bratislavi tudi naslov stalnega prebivališča.

Koliko pobere država

Zadnji so se v razkritih panamskih dokumentih znašli Vedran Manojlović, Blaž Porenta in Tomaž Žagar, trije avtorji mobilne igre Swamp Attack in poslovni partnerji družbe Outfit7, ki je v lasti Ize in Sama Logina, dveh najbogatejših Slovencev po podatkih revije Manager. Utaja davkov iz dokumentov ni razvidna, toda časnik Delo sklepa, da je najverjetneje bila zaradi podjetja in računov na Angvili in v Liechtensteinu. Vsak naj bi od avtorskih pravic dobil po 800.000 evrov, kar naj bi si izplačali v obliki posojila. Poznavalec razmer pravi, da če je šlo za tak manever, so to posojilo po vsej verjetnosti odplačali z blagovno znamko. Toda ali veste, koliko bi jim ostalo, če bi si to kot avtorski honorar izplačali v Sloveniji? Okoli 440.000 evrov, če upoštevamo, da je strošek izplačevalca 800 tisoč evrov. Kar 360.000 evrov bi šlo v državni proračun! Če bi si ta honorar izplačali kot plačo (denimo deset plač po 80 tisoč evrov), bi v državno blagajno poniknilo kar okoli 520.000 evrov, od 0,8 milijona bi podjetniku ostalo samo 280.000 evrov! Pošteno? Ja, »pošteno« za politike, javni sektor in proračunske zajedavce, ne pa samo nepošteno, ampak zločinsko do podjetnikov.

Poslovanje s podjetjem v davčnih oazah je povsem zakonito, res pa je, da slovenski državi plačaš manj davka. Poglejmo povsem enostaven primer. Podjetje na Angvili, kamor podjetnik prenaša dobiček, ni obdavčeno. Torej če ta dobiček znaša 20.000 evrov, ostane tak, kot je, v Sloveniji pa na ta znesek plačaš 3400 evrov davka (17 odstotkov). Ko si izplačaš dividende, v vsakem primeru plačaš davek v Sloveniji (25 odstotkov). Če imaš podjetje na Angvili, lahko dobiš 15.000 evrov (od 20.000), v Sloveniji bi dobil samo 12.500 evrov (od 16.400 evrov, ker je obdavčeno tudi podjetje). Pošteno? Podobno kot pri avtorskem honorarju ali plači. Ugodneje za podjetnika so tudi nekatere druge finančne transakcije ali transakcije z nepremičninami, toda vse so popolnoma zakonite. Tudi to, da si nekateri izplačajo dobiček tako, da jim njihovo podjetje posodi denar za več desetletij, kot je to povsem odkrito povedal Mihael Karner v pogovoru za časnik Finance in kot naj bi se to domnevno dogajalo pri avtorjih igre Swamp Attack.  

Popolna prepoved davčnih oaz?

Če je vse to tako moteče, sporno, naj se prepove. Namreč transakcije s samim seboj. Toda ravno država bi s svojimi uslužbenci in priložnostnimi politiki v tem primeru naletela na hude težave, saj opravi največ transakcij sama s seboj. NLB, ki je državna, ne samo da ne bi smela posojati denarja svojim uslužbencem, denarja ne bi smela posojati ne javnemu sektorju ne državnim podjetjem in njihovim zaposlenim. NLB bi lahko posojala denar samo zasebnemu sektorju, nikakor pa ne državi, torej sama sebi. Na načelni ravni gre za povsem enako zadevo, kar pomeni, da je moralno sporno in nesprejemljivo, če si sposodimo besede Tanje Fajon, »brezsramno ropanje državljanov«.

Optimalna rešitev za »moralneže« bi bila, da bi prepovedali kakršnokoli poslovanje z davčnimi oazami, da ne bi »ropali« samo svojih državljanov, ampak da bi globalno pred takim »ropom« zaščitili vse. Toda potem nekatera slovenska podjetja (med drugimi Dars, Telekom, Gen-I, Petrol) ne bi mogla plačevati računov podjetjem v davčnih oazah, Slovenija pa bi ostala brez bencina, elektrike, nekaterih telekomunikacijskih storitev. Še več. Zavod za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje (ZPIZ) ne bi smel nakazovati pokojnin v Bosno in Hercegovino, ki velja za balkansko davčno oazo.

Rešitev vseh teh »afer« bi bila mnogo preprostejša. Naj država zniža obremenitve, najbrž bo potem zelo malo ljudem padlo na pamet, da bi poslovali prek davčnih oaz. In tudi javna poraba bi morala biti ― če ne pod 20, pa vsaj pod 30 odstotkov.