Zakaj se je pred lokalnimi volitvami sprožil Dušan Smodej? Kdo plačuje Smodejevega odvetnika in kakšna je pri tem vloga podjetnika Aleša Štrancarja?

V novi epizodi Reporterjevega podkasta tudi o »skrivni diplomaciji« predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića z Miloradom Dodikom, političnih interesih Srbije in Republike Srbske v Sloveniji ter nenavadnem zavezništvu med Stevanovićem in slovensko desnico, ki predsednika in poslance Resnice tako zavzeto brani.

Kaj se dogaja v SDS, da je zaradi odstopa Jureta Colje od županske kandidature v Kopru po prihodu iz New Yorka moral javno posredovati celo predsednik vlade Janez Janša?

So štirje referendumi v oktobru že vnaprej izgubljeni za opozicijo; kaj bo odločilo na koncu?

Zakaj se po dveh mandatih z županskega položaja v Mariboru poslavlja Saša Arsenovič in zakaj se v župansko bitko v Celju vrača Bojan Šrot, ki je našel politično zavetje v Janševi SDS. 

O teh in drugih aktualnih temah sta se v novi epizodi Reporter podkasta pogovarjala odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla in Primož Cirman iz spletnega portala Necenzurirano.

Prisluhnite novi epizodi Reporterjevega podkasta, ki ga lahko spremljate na naslednjih platformah:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

V nadaljevanju prepis pogovora za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki. Moje ime je Silvester Šurla, sem odgovorni urednik Reporterja. V moji družbi je ponovno Primož Cirman s portala Necenzurirano.

Zdravo, hvala za vabilo.

Zadnja dva tedna sta v Sloveniji v znamenju kokainske afere. Ali se že ve, ali je Luka Mesec res na kokainu? Celo zadnja Tarča je bila posvečena tej temi.

Mislim, da to ni glavno vprašanje v tej zgodbi. Kakšno drugo vprašanje je bolj bistveno.

Aha, zakaj pa se je Dušan Smodej oglasil pred lokalnimi volitvami?

To je vprašanje, ki me najbolj zanima. Če pogledamo širše, je to, kar gledamo zdaj, nekaj, kar v Vučićevi Srbiji gledajo že deset let. Značilnost Vučićevega propagandnega aparata je, da najde osebo s kazensko kartoteko, ki potem nekega kritika oblasti ali opozicijskega politika obtoži, da je na drogah. Ta vzorec je v tem primeru popolnoma enak.

Ne trdim, da ljudje, ki to počnejo v Vučićevi Srbiji, torej izraelski svetovalci, to počnejo tudi v Sloveniji. Dejstvo pa je, da je metoda praktično enaka. Tu je Slovenija danes, leta 2026.

Vi ste raziskovali, kdo plačuje odvetnika Dušanu Smodeju. Ali se že ve, ali je to država ali podjetnik Aleš Štrancar?

Zgodba je zelo zapletena. V njej sta najbolj pomembni dve stvari. Prva je vprašanje, zakaj je Smodej nenadoma obrnil ploščo in začel govoriti, da je Meseca videl jemati kokain oziroma da sta ga jemala skupaj. Pred štirimi leti je trdil, da ga komaj pozna, da sta praktično le znanca in da z njim nikoli ni bil na nobeni zabavi.

Zakaj je prišlo do tega obrata? Tu pridemo do druge točke. Ta obrat sovpada s tem, da je Smodej medtem dobil, kot bi rekli v Ameriki, »big gun« odvetnika. Gre za enega najbolj znanih odvetnikov za kazensko pravo, Miloša Zariča, ki je znan po obrambi ljudi, osumljenih vodilnih vlog v narkokartelih. Eden takšnih primerov je Cezar Muzaferović, obstajajo pa tudi drugi.

Kako dobiš takšnega odvetnika? Verjetno ne zastonj. Smodej nas skuša prepričati, da se brani s pomočjo brezplačne pravne pomoči, ki mu je bila leta 2023 res odobrena. Vendar do danes iz tega naslova ni dobil niti evra. To smo preverili tako na sodišču v Novem mestu, kjer je zanjo zaprosil, kot v Ljubljani.

Ali ta odvetnik dejansko dela na kredit in računa na neko prihodnje poplačilo? Težko verjamem. Nekdo mora plačevati. Kot prvi osumljenec se zato ponuja nekdo, ki je Smodeju dal platformo za napad na Mesca v času, ko se je ta odločil kandidirati na županskih volitvah. To je medij, ki ga lastniško obvladuje Aleš Štrancar.

Zanimivo je, da se je ta intervju pojavil ravno na tem mediju. Gre za tako imenovani kavč intervju. Pogledal sem si nekaj izsekov, celega intervjuja pa ne morem gledati. Takšen intervju s takšno osebo najbrž ni vrhunec novinarstva.

V kakšnem smislu?

V Tarči pred štirimi leti. On je neverodostojna oseba. Prej si omenil, da spreminja izjave. Gre za človeka, ki je v kazenskem postopku in ga tožilstvo bremeni hudih obtožb spolnega nasilja.

Razlika je v tem, da je bil v Tarči še osumljenec. Danes je obtožen več kaznivih dejanj spolnega nasilja, tudi nad mladoletnimi osebami, kolikor sem seznanjen.

V javnost so prišle podrobnosti iz obtožnice. Videli smo, da je bil intervju s Smodejem objavljen nekaj ur, preden je POP TV razkril obtožnico. Pripravljavci tega manevra so torej vedeli, kaj počnejo. Vedeli so, da prihaja obtožnica in da je treba to dejstvo nekako zamegliti. Smodeja uporabiš kot koristnega idiota zaradi edinega, kar lahko ponudi: zgodb z, kot je Janez Janša danes dejal v parlamentu, ljubljanske levičarske, drogeraške scene.

To je edina Smodejeva vrednost v očeh desnice. Smodej pa je verjetno v zameno dobil nek aranžma, ki mu bo omogočal, recimo temu, lažjo obrambo na sodišču, karkoli že to pomeni.

Ob branju obtožnice se odpira utemeljen pomislek: kako je mogoče takšnemu človeku dati prostor in ga spremeniti v relevantnega akterja, navsezadnje tudi na področju politike?

Še več: ko nekateri opozorimo, da v tej zgodbi nekaj stvari ne držiin skušamo pozornost usmeriti na finančne aranžmaje okrog Smodejevega nastopa, sledi goreča obramba gospoda Štrancarja. Očitno se je medtem tudi sam spremenil v enega od odvetnikov Dušana Smodeja.

Aleš Štrancar je razvpiti podjetnik, ki ima v lasti medije, hkrati pa zadnji dve ali tri leta s svojimi plakati prekriva vso Slovenijo. Kakšen interes ima on?

Zanimivo je, da v tem intervjuju praktično niste videli nobenega konkretnega vprašanja o obtožbah ali o uporabi nekaterih naprav na telesih teh oseb. Ne vem, kakšen slovenski izraz naj uporabim za te »pripomočke«. Gre za grozljive zgodbe o privezovanju na radiatorje in podobno.

Prav tako ni bilo vprašanj o tem, da je gospod Smodej dolgo bežal pred roko pravice in mu niso mogli vročiti obtožnice. Med begom je prosil za brezplačno pravno pomoč, od Republike Slovenije pa je dobil tudi nov potni list. Vse to očitno nikogar ne zanima.

Ponavljam: za desnico je Smodej zanimiv samo zato, ker je v zgodbi Luka Mesec. Komu je v interesu, da Mesec pade? Verjamem, da ne samo krogom na desnici, ampak tudi marsikomu na levi sredini, ki ima županske ambicije v Ljubljani.

Tu bi se še ustavila pri vlogi Aleša Štrancarja. Na svojih plakatih promovira tudi svoj profil na Twitterju, kjer lahko beremo izlive primitivizma. Če rečemo, da politikom oblast stopi v glavo, je podjetniku Alešu Štrancarju v glavo stopil denar od prodaje podjetja BIA Separations. Po njegovih tvitih sodeč je nezadovoljen z vlado Janeza Janše.

Drži.

Kritizira tudi Evropsko komisijo in Evropsko unijo. Predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen zmerja z »lajdro«. Prejšnji teden je objavil tvit proti Janezu Janši. Napisal je, da je Janša bistveno bolj nehvaležen kot večina levičarjev skupaj in da ima najraje prebarvane komuniste. Poštene in delovne naj bi zgolj izkoriščal, dokler mu služijo, potem pa jih izpljunil.

Od kod ta zagrenjenost? Ali Štrancar opis uje sebe, ker ni bil imenovan v strateški svet za gospodarstvo? V njem sta Zdravko Počivalšek in sin Hilde Tovšak, Jernej Tovšak, njegovi znani tarči izpred let, ko podjetju BIA Separations niso odobrili nekih državnih sredstev. Kakšno je ozadje te zgodbe?

Natančnega vpogleda v možgane gospoda Štrancarja nimam, prav tako ne v nekatere njegove motive. Deluje kot res iskren desničar, tudi z nekaterimi skrajnimi vzgibi, predvsem v povezavi s suverenizmom in kritiko EU. Hkrati je goreč antikomunist. Ves čas opozarja, da na slovenski desnici ne sme biti ničesar in nikogar, kar diši po nekdanji partiji oziroma ima v njej korenine.

SDS ima v njegovih očeh pri tem določeno težavo. Vemo, da so bili nekateri njeni vodilni funkcionarji člani partije. Mislim, da je to edina stranka na desnici, pri kateri je tako, zato ni težko ugotoviti, kaj misli.

SDS ga ob teh napadih pusti pri miru, ker ji koristi. Daje ji medijsko platformo, lepi plakate in je imel v kampanji ogromno vlogo. Očitno pa si tudi sam nekaj obeta v zameno. Ali je to zgolj zaščita pred postopki, ki jih vodijo njegovi domnevno opeharjeni upniki iz Avstrije, ali kaj drugega, bomo videli v nadaljevanju.

Kar nekaj denarja je vložil v medije.

Kar nekaj, ja.

Kar nekaj milijonov, recimo.

Milijonov, ja.

Sodeč po teh tvitih pričakuje hvaležnost, ki je očitno še ni dobil.

Očitno je tako. Ne vem, kakšen je bil dogovor in ali je sploh obstajal. Nekaj pričakuje, pa tega še ni dobil.

Lahko ob tem še nekaj povem? Aleš Štrancar se je zelo jezno odzval na naše članke o Smodeju in na nas usul drve in kamenje. V enem od odzivov je odkrito namigoval, da naj bi bili novinarji Necenzuriranega na kokainu.

Zato bi ga javno pozval: gospod Štrancar, če želite dokazati te trditve, vam ponujam, da se kadarkoli srečamo na lokaciji po vaši izbiri. Opravili bomo test in ugotovili, ali sem res pozitiven na kokain, ki ga nisem jemal nikoli v življenju. Lahko mi vzamete katerikoli las, siv ali temen, s tem nimam težav. V nasprotnem primeru pa se bojim, da boste morali svoje navedbe dokazati nekje drugje.

Bravo, Primož Cirman, tako se govori. Greva naprej k Zoranu Stevanoviću. Predsednik parlamenta prakticira čudno vrsto diplomacije. To ni več tako imenovana tiha diplomacija, ampak skrivna diplomacija.

Vemo, da je pred časom v parlamentu skrivaj sprejel predsednika parlamenta Republike Srbske Nenada Stevandića. Pred dobrim tednom je v Slovenijo prišel patriarh Srbske pravoslavne cerkve Porfirije, ki se je srečal z Janezom Janšo. Tudi to smo izvedeli iz srbskih medijev. Zadnja zgodba portala Necenzurirano ta teden pa razkriva, da se je Zoran Stevanović med vikendom v neki vasi blizu Foče, od koder izvira njegov oče, družil z nekdanjim predsednikom Republike Srbske Miloradom Dodikom.

Se spomniš primera, ko bi se slovenski visoki politik družil s človekom, ki ga je naša država uvrstila na seznam oseb s prepovedjo vstopa v državo?

Ugibal bi, da je bil morda tak primer Zmago Jelinčič. Ampak on nikoli ni bil državnik na oblasti.

Mislim na nekoga s funkcijo predsednika vlade, predsednika republike ali predsednika državnega zbora. Vemo, da je Zoran Stevanović po funkciji nekako številka dve v državi.

Drži.

V prejšnjih podkastih sva precej govorila o slovenski zunanji politiki in prepoznala glavno os, ki trenutno teče med Izraelom in Slovenijo. Zdaj pa govoriva o drugi osi, ki prihaja iz Beograda in Banjaluke ter je usmerjena v dva jasna cilja.

Prvi je po mojem ureditev oziroma priznanje statusa srbske manjšine v Sloveniji. Temu pripisujem tolikšno število stikov. Stevanović je o tem pred volitvami celo javno govoril, po volitvah pa je pravil, da to trenutno ni na mizi. Pogosti obiski v Beogradu, Ljubljani in zdaj še v Bosni in Hercegovini nakazujejo, da je ta tema še vedno aktualna.

Druga stvar, ki je za ljudi v Republiki Srbski v tem trenutku verjetno precej pomembnejša, je odprava sankcij proti Miloradu Dodiku. Spomnimo se, zakaj so bile uvedene. Gre za prepoved vstopa.

To je uvedla vlada Roberta Goloba?

Roberta Goloba.

Milorad Dodik pa je slovenske volivce pozval, naj volijo Janeza Janšo.

Tako je. To je bilo avgusta ali septembra lani, potem ko smo tudi mi v več člankih opozorili, da v Sloveniji obstaja premoženje, povezano s člani in prijatelji družine Dodik. Očitno je odprava te prepovedi vstopa v njihovem velikem interesu in temu pripisujem te aktivnosti.

Vedeti moramo, da je Slovenija v zadnjih petih ali celo desetih letih postala nekakšen »hub«, kot pravijo Angleži: središče oziroma jedrna država za kapital različnega, tudi sumljivega izvora iz Republike Srbske. Slovenija je za to idealna. Ima močno srbsko skupnost, je v EU, ima morje in je tradicionalno povezana tako s Srbijo kot z Bosno in Hercegovino.

Ti krogi iz Republike Srbske so kapital vlagali predvsem na dveh strateških točkah: v Ljubljani, kjer je bil vrsto let župan Zoran Janković, in na Obali. Šlo je za različne naložbe, bodisi nepremičnine, terjatve ali lastniške deleže v podjetjih. Z izrekom sankcij proti Dodiku se je ta proces nekoliko ustavil. Po moji oceni se zdaj izvaja silovit diplomatski pritisk, da bi ga obudili, zlasti ker je dogajanje v Bosni in Hercegovini vedno znova nepredvidljivo. Ti oligarhi okrog Dodika zato potrebujejo takšno bazo.

Težava je v tem, da so v Dodikovem krogu prepoznali zelo močnega zaveznika v Sloveniji. Če so prej nekoliko računali na Zorana Jankovića, je to zavezništvo zdaj odpadlo. Imajo novega človeka, Zorana Stevanovića, ki je tudi ideološko precej bolj združljiv s krogi okrog Srbske pravoslavne cerkve in voditeljev bosanskih Srbov, kot je bil Janković.

Zdaj gledamo poglabljanje teh stikov. Začelo se je s prihodom predsednika narodne skupščine v parlament k Stevanoviću. Sledili so Stevanovićevi obiski v Beogradu, zdaj pa je odšel še v Bosno. Pri tem je zamolčal, da se je tam sestal z Dodikom. Objavil je fotografijo cerkve v vasi pri Foči in napisal, da je preživel lep vikend z domačini. Potekala je tudi posvetitev cerkve, pri kateri je bil boter. Ni pa povedal, da je bil boter tudi Milorad Dodik.

Moje vprašanje je: kako je mogoče, da pravoslavna cerkev v zakotju Bosne in Hercegovine, na jugovzhodu države tik ob meji s Črno goro, za botra dobi tako predsednika slovenskega državnega zbora kot Milorada Dodika? Pri Stevanoviću to še razumemo, ker iz te vasi izhaja njegova družina. Toda zakaj se je tam oglasil Dodik?

Mislim, da so krogi okrog Srbske pravoslavne cerkve organizirali njuno osebno srečanje. Zraven je prišel tudi ves politični vrh Republike Srbske. Med ljudmi na funkcijah lahko vidimo tudi takšne, ki so imeli vlogo v bosanski vojni.

Vemo, da si Zoran Stevanović želi obiskati tudi Moskvo. Bo tudi tja odšel na skrivaj?

Mislim, da ne. Obisk se bo na neki točki zgodil, vprašanje pa je, kakšen bo odziv Evropske unije in ali bi takšen obisk Janezu Janši na mednarodni ravni še dodatno škodil. Mislim, da bo šel tja, ko mu bo Janez Janša to dovolil.

V vsakem primeru smo priča radikalni spremembi zunanje politike do Bosne in Hercegovine. Prej je Slovenija poudarjala njeno enotnost in podpirala vključevanje države z obema entitetama v evropske povezave. Pri tem ji je nudila vso podporo. Zdaj pa je slovenska politika do Bosne in Hercegovine postala praktično povsem enostranska. Dejansko se pogovarjamo samo še z Republiko Srbsko.

Če pogledava globalni kontekst, je zanimivo, da se to dogaja pod vlado Janeza Janše. Vemo, da je Janša trdno na strani Ukrajine, Milorad Dodik pa je bil pogosto gost Vladimirja Putina v Kremlju.

To je pravzaprav edina stvar, ki ju res ločuje. Povsod drugje sta praktično združljiva, tudi pri zunanji politiki. Milorad Dodik je bil še pred dobrim tednom v Izraelu pri Benjaminu Netanjahuju. Izrael je v Banjaluki odprl predstavništvo gospodarske zbornice, kar kaže na veliko poglobitev stikov. Donald Trump je že pred meseci odpravil sankcije proti Dodiku, Republika Srbska pa ima v ZDA več dobro plačanih lobistov.

Stevanovićevo angažiranje glede Bosne in Hercegovine se torej umešča v strukturo evropskih razmerij moči, katere del je tudi Janša. Pri Ukrajini in Rusiji obstaja razlika, za katero pa verjamem, da jo bo na neki točki mogoče premostiti.

Zanimivo je, da slovenska desnica, premier Janez Janša, SDS in tudi Nova Slovenija podpirajo ter zagovarjajo vse te rabote Zorana Stevanovića in poslancev Resnice. V strankarskem časopisu SDS so minuli teden zapisali, zakaj. Pravijo, da je Resnica tarča tranzicijske levice, ki napada najšibkejšega člena te koalicije. Zato ga je treba braniti za vsako ceno, da se ohrani četrta Janševa vlada. Te ta interpretacija prepriča?

To je klasičen manever: SDS ponudi zavetje nekomu, ki je prispeval glasove za vlado. Podobna retorika se je uporabljala pri Zdravku Počivalšku. Tudi njemu so govorili, da je zaradi mask in drugih stvari dobival po glavi zato, ker ni bil v pravi vladi. Skratka, da se ga loteva tranzicijska levica. Tudi sam je začel v to verjeti.

Pri Stevanoviću je razkorak še posebej velik, če se spomnimo retorike Nove TV in Demokracije pred slabim letom. Ni bilo očitka, ki mu ga ne bi servirali. Sam pa je o Alešu Hojsu govoril, da je, oprostite izrazu, »pezde«.

Branko Grims iz Kranja je opozarjal, da se je treba Zorana Stevanovića bati, ker ga pozna z lokalne scene.

Drži V politiki se vse pozabi, zlasti na desnem polu, kjer je pomembna samo oblast. Če ti jo zagotavlja Boris Mijić, ni nobene težave. Lahko stori karkoli: jemlje ljudem, laže, zavaja in za seboj pušča stečaje. Vse mu je oproščeno, dokler ti zagotavlja oblast.

Boris Mijić je prejšnji teden celo spregovoril v državnem zboru. Izrekel je približno 300 besed; kolegi na Dnevniku so jih prešteli. Hkrati je bil na kolegiju predsednika državnega zbora imenovan za nadomestnega člana v Svetu Evrope.

Kaj to pomeni? Da dejansko ne bo odstopil? Organi stranke Resnica so mu 12. septembra dali 30-dnevni rok za odgovor na vse očitke. Desetega oktobra naj bi se iztekel rok, v katerem poslančev odstop še ne povzroči nadomestnih volitev. A li bo Boris Mijić po vsem tem sploh odstopil?

Občutek imam, da ne. Ta gesta dokazuje, da je bilo vse, kar je Stevanović govoril o Mijiću, en sam blef. Šlo je za prepričevanje samega sebe in ljudi okrog njega, da je Mijić žrtev. To je absurdno.

Imamo primere delavcev, ki jim dolguje več deset tisoč evrov. Angažirati so se morala nekatera državna gradbena podjetja oziroma podjetja, ki z državo sklepajo velike posle, da so mu pomagala poplačevati davčni dolg, ki še vedno ni poravnan. Mijić je bil ves čas »dvoživkar«, saj je tudi kot poslanec še naprej delal popoldne. Lagal je o izobrazbi. Očitno pa ni v tako hudih težavah, saj kopiči premoženje in gradi hišo.

S tem smo v živo videli legitimacijo dna slovenskega parlamentarizma. Takšni ljudje so bili s političnimi strankami povezani tudi v preteklosti, vendar niso bili poslanci. Ta niz odklonov pomeni samo to, da je desnica Mijića zaščitila, ker ji zagotavlja oblast. Ni je motilo, da se standardi nižajo; takšno stanje ji očitno celo ustreza. Tu ni nobene velike filozofije.

Temu se reče oblast za vsako ceno.

Dobesedno za vsako ceno, pod sloganom »Moč ljudem«. Ljudem, ki čakajo na svoj denar in z zgražanjem gledajo to početje. Vidijo, da gre vse skupaj iz afere v afero, pa vendar vse poteka pod sloganom »Moč ljudem«.

Ta metoda Resnice in desnice me spominja na komunistične režime. Severna Koreja je demokratična ljudska republika. Tudi Pol Potova Kampučija je bila ljudska republika. Pa Nemška demokratična republika. V nazivih vse kipi od demokracije, v praksi pa od nje ni niti »d«.

Ne dogaja se samo v Resnici, ampak pred lokalnimi volitvami tudi v SDS. V Kopru je odstopil mestni svetnik SDS Jure Colja, ki je bil predviden za kandidata za župana. Za njim je odstopil tudi njegov oče Igor Colja, dolgoletni pomembni predstavnik SDS na Obali.

Jure Colja je najprej govoril o osebnih razlogih. Mediji smo nato ugibali, kdo naj bi stal za njegovim odstopom. Nazadnje se je na svojem najljubšem omrežju X oglasil še Janez Janša, potem ko se je vrnil iz Združenih držav, kjer je govoril na Generalni skupščini, se sestal z Donaldom Trumpom in ga povabil v Slovenijo. Juretu Colji je očital, da ni odstopil iz osebnih razlogov, ter zanikal njegovo izjavo, da ne želi škoditi SDS. Kaj se torej pred lokalnimi volitvami dogaja v SDS?

To bi pravzaprav vprašal tebe: kdaj je Janez Janša nazadnje komentiral razmere znotraj SDS?

To počne zelo redko.

In kdaj se to navadno zgodi? Po tvojem?

Janši je najprej v interesu, da ima stvari pod nadzorom v svoji stranki, pa tudi na desnici. Kdaj se to običajno zgodi? Ne vem, pred volitvami? Imaš kakšno drugo teorijo?

Sprva sem slutil oziroma se je govorilo, da je stvar povezana s tem, da je Franci Matoz zdaj v Kopru močan dejavnik. Morda so bili v ozadju drugi interesi, povezani s širitvijo Luke Koper ali s čim podobnim.

Po tem, kar je Janez Janša označil za komentiranje polresnic, pa lahko vidimo mehanizem, ki deluje v tej stranki. Članstvo se vedno znova dopolnjuje z novimi ljudmi in tako se, v narekovajih, »drži ritem«. Če želiš kandidirati na listi SDS, moraš s seboj pripeljati določeno število novih članov.

To spominja na igro Catch the Cash z začetka devetdesetih let. Na piramidno igro, le da tu ni takšnih dobitkov. Nekdo, ki kandidira za izvoljivo funkcijo, ima po sklepu izvršilnega odbora SDS nalogo pripeljati določeno število članov.

Jure Colja je ocenil, da teh novih članov ne more pridobiti in zato ne bo dobil podpore. Njegova kandidatura bi morala biti še potrjena, pa ni bila.

Zanimiva je primerjava z levosredinskimi strankami, kjer radi povedo, da so nekega kandidata nagovarjali in je potem pristal. Tu ni dovolj, da pristaneš: takoj moraš začeti delati. Vidimo, kako močna je notranja disciplina.

Janez Janša je žrtvoval gospoda Coljo, zelo prepoznavnega člana SDS na Obali. Njegov oče je bil, kot je sam dejal, steber stranke v težkih razmerah za slovensko pomlad v Kopru. To ni tradicionalno okolje SDS, stranka pa je bila tam obremenjena tudi z velikimi aferami, predvsem z aferami Roberta Časarja. Kljub vsemu ni izjeme.

Ta spodbuda je po svoje logična. Z novimi člani osvežuješ stranko in dodajaš novo energijo. Ti člani so zelo motivirani, hkrati pa so ljudje, ki jih pripelje kandidat, dejansko njegovi. Ves čas gre za obnavljanje elit znotraj stranke. To je podobna praksa kot nekoč v partijah: nove elite nadomeščajo stare. Nihče se ne sme počutiti preveč udobno.

Vodja ostaja isti, pod njim pa poteka nenehno premešavanje. Novi kadri so bolj zvesti vodji kot prejšnji, ki imajo po desetih, petnajstih ali dvajsetih letih morda že kakšne pomisleke oziroma niso več tako aktivni. Vodja jih zamenja z novimi kadri.

To smo videli v preteklosti, ko so ljudje, ki so bili Janezu Janši blizu, nenadoma poniknili, še posebej tisti, ki so izrekli kakršnokoli kritiko. Običajno so bili deležni še hujšega pogroma kot zdaj Jure Colja.

Mislim, da je šlo v tem primeru za opozorilni strel: zdaj nehaj, sicer bo morda sledilo še kaj hujšega. Verjetno je bila ta reakcija povezana tudi s številnimi vprašanji med članstvom. Domnevam, da je bil gospod Colja v tem okolju zelo priljubljen.

Pričakujem pa, da bo v kratkem verjetno prestopil v NSi ali kakšno podobno stranko, kjer ga bodo sprejeli.

Ta poslovni model pridobivanja članov očitno deluje, saj SDS velja za najbolj množično in najbolje organizirano politično stranko v Sloveniji. To je treba Janezu Janši priznati. V neformalnih pogovorih je večkrat dejal, da pozna vsak gasilski dom in vsako krajevno skupnost v državi ter da se zaveda pomena neposrednega nagovora volivcev.

Postavil je aparat, ki mu v Sloveniji ni primerljivega, zagotovo ne v takšnem obsegu. Poglejmo, koliko glavnih strank na levosredinskem oziroma levoliberalnem polu se je zamenjalo v zadnjih 25 letih. Ves ta čas je aparat SDS obstajal in se osveževal.

Koliko ima članov? Pravijo, da se njihovo število ves čas povečuje. Potem pa so bile, mislim, da pred dvema letoma, neke volitve, na katerih je bilo oddanih le pet tisoč glasov, in pojavili so se pomisleki.

Lani je bilo oddanih nekaj več kot tri tisoč glasov. Šlo je za neposredne volitve predsednika stranke.

Torej na kongresu ni bilo več delegatov, ampak so volili neposredno. Ta številka je takrat mnoge presenetila.

Bolj kot število članov je pomembno število volivcev. SDS je na letošnjih marčevskih parlamentarnih volitvah dobila rekordno število glasov, mislim, da več kot 330 tisoč.

Ja, ampak Janez Janša tudi s tem rekordom ni zadovoljen.

Hoče še več: dvotretjinsko oziroma ustavno večino. Hoče drugo republiko.

Mislim, da tega ne bo dosegel zaradi narave slovenskega volilnega sistema, strukture prebivalstva in dejstva, da je že toliko let na političnem prizorišču. Pomemben del volivcev tako močno odvrača, da mu to ne more uspeti.

Oktobra, mislim, da naslednjo nedeljo, sledijo štirje referendumi: en zakonodajni in trije posvetovalni.

Ja.

Tri posvetovalne je predlagala vlada. Nanašajo se na RTV, volilno pravico tujcev na lokalnih volitvah in denarno socialno pomoč brezposelnim. Bodo to referendumi »štirikrat za« ali »štirikrat proti«, za Janeza Janšo ali proti njemu? Pri zakonodajnem referendumu mora biti dosežen tudi prag 20 odstotkov vseh volivcev, torej 340 tisoč.

Za primerjavo: koliko glasov je dobilo Gibanje Svoboda?

338 tisoč, samo Gibanje Svoboda. Ali bo opozicija pol leta po volitvah zmogla na volišča pripeljati tolikšno število volivcev?

Referendumi stojijo ali padejo na mobilizaciji. Karkoli napovedovati pred njimi je zelo nehvaležno. Ankete in izkušnje kažejo, da se ljudje za udeležbo res odločajo v zadnjih dneh, niti ne v zadnjem tednu.

Ankete pred referendumom o evtanaziji so denimo kazale na dokaj prepričljivo zmago njenih zagovornikov, pa se je izkazalo drugače. Tudi pri enem od referendumov leta 2025, mislim, da je bil povezan z nagradami za kulturnike, praktično do konca ni bilo jasno, ali bo SDS uspelo doseči kvorum. Z mobilizacijo, ki je potekala še na dan glasovanja, ji je to vendarle uspelo. Koaliciji Roberta Goloba je s tem zadala prvega od dveh udarcev v letu 2025. Ta je po prvem referendumu nekako dvignila roke.

Zdaj imamo štiri referendume oziroma, povedano v nogometnem žargonu, eno tekmo za točke in tri prijateljske tekme. Te tri so zraven samo zato, da na četrto pripeljejo čim več navijačev vladne koalicije. Eden od posvetovalnih referendumov se nanaša na zakon, ki že velja, drugi je zelo populističen, tretji pa je o RTV, kjer spet odločamo o neki dajatvi.

Zelo preprosto zastavljena vprašanja na teh treh posvetovalnih referendumih so namenjena privabljanju ljudi, ki bi potem tudi pri četrtem glasovali tako, kot želi vladna koalicija. Ta četrti referendum, o »politični policiji«, kot pravi opozicija, je edini, ki šteje. Pokazal bo, ali lahko koalicija na čelu s SDS v Sloveniji uvede stvari, ki bodo trajno demontirale slovensko družbo in državo.

To bo jasen znak. Če SDS dobi ta referendum, sledi še referendum o interventnem zakonu. Če dobi tudi tega, praktično ne bo imela več ovir, da bi počela, kar se ji zljubi. Dejansko bo dobila drugo republiko. To je dejstvo in opozicija želi prav to preprečiti.

Opozicija pa se sooča s kritikami, da ne mobilizira dovolj ljudi in da to počnejo predvsem nevladne organizacije. V tem ritmu bo sledil referendum o interventnem zakonu, vmes bodo lokalne volitve. To bo jesen, podobna tisti leta 2022, ko je Janez Janša udarec s parlamentarnih volitev skušal obrniti sebi v prid, pa mu ni uspelo. Smo v stanju nenehne volilne kampanje.

Tako je. Kampanja se z državnozborskimi volitvami sploh ni končala in se zdaj s temi referendumi nadaljuje v jesen.

Po moji oceni smo v volilni kampanji že leto in pol. Za njen začetek pred volitvami leta 2026 štejem shod pred sodiščem v Celju, ki je bil, mislim, aprila ali maja 2025. To se je nadaljevalo čez poletje. Potem je prišel Šutarjev zakon, ob katerem so vse strasti izbruhnile na plano, s shodi vred, nato pa smo vstopili še v dejansko volilno kampanjo. Od volitev naprej že poteka kampanja za lokalne volitve in zdaj še za referendume. Kot družba smo že ves ta čas v takšnem stanju.

Mediji so že objavili prve javnomnenjske raziskave, ki kažejo, da bo vladna koalicija dobila oktobrski referendum. Tudi vlada Roberta Goloba je leta 2022 dobila referendume.

Da, ampak obstaja pomembna razlika. Vlada Roberta Goloba je takrat uživala zelo visoko podporo, mislim, da več kot 50-odstotno. Zdaj je ravno obratno. Čez vikend smo sicer poslušali, da je podpora vladi zrasla, vendar je še vedno pri približno 35 odstotkih.

Golobova vlada je imela približno 35-odstotno podporo, mislim, da nekje leta 2024, pa tudi tisto poletje med shodom pred sodiščem in Šutarjevim zakonom. Nato je do volitev narasla. Zdaj pa je podpora pol leta po volitvah pri 35 odstotkih, kar je zelo malo.

Druga stvar je, da v anketah za edini referendum, ki zares šteje, vidimo veliko odgovorov »ne vem«. To je zanimivo, saj med rezultati anket za vse štiri referendume ni jasne politične povezave. Verjetno to pomeni, da so tudi med volivci, ki so marca 2026 obkrožili desne stranke, takšni, ki niso del njihovega trdega jedra. Ti »volivci na posojo« so zdaj skeptični in razmišljajo, kaj storiti.

Odgovore »ne vem« pripisujem tudi temu, da se številni levosredinski volivci še niso odločili, ali bodo znova podprli opozicijske stranke. Sprašujejo se: ali se nam da iti tja? Je vredno žrtvovati svoj čas? Ali verjamem, da lahko z glasom proti preprečim, da bi vlada Janeza Janše vladala do konca mandata?

To bodo glavne dileme tega dela levosredinskih volivcev. Še vedno je vse odprto. Opoziciji je predvsem v interesu, da referendum postane odločanje o Janezu Janši, SDS, Stevanoviću in Mijiću.

Če ga bo predstavila tako, mislim, da ga lahko dobi. Če pa se bo razprava vrtela okoli same vsebine, torej pooblastil parlamentarnih preiskovalnih komisij, široke mobilizacije po mojem ne bo. Ljudje se ne bodo dovolj poglobili, zadeva pa bo predstavljena na različne načine. Podrobna pravna vprašanja ne mobilizirajo širokih množic, čeprav je ta tema zelo pomembna.

Navsezadnje imam s tem lastno izkušnjo. Leta 2021 smo bili s kolegi žrtve vpogledovanja v bančne račune, ki ga je na podlagi anonimk neznanega izvora izvedel Urad za preprečevanje pranja denarja. Rok Snežič je nato na podlagi teh ugotovitev proti nam vlagal ovadbe. Preiskovala sta nas SDT in NPU, vendar nista ugotovila nič spornega, saj tudi ni moglo biti nič spornega.

Vidim, da bo desnica energijo usmerila v zmago na referendumu, da si odpre pot za naprej. Ali ste kot državljani pripravljeni zaupati, da bo ta pooblastila ustrezno uporabljala? Nekateri v desnem taboru pravijo: če nisi naredil nič narobe, se nimaš česa bati. To pa je retorika, ki lahko napoveduje marsikaj.

Enako velja pri aferi KNOVS in obtoženih poslancih Nove Slovenije, ki so govorili: če nisi nič naredil, se nimaš česa bati. Glavni referendum pa šele prihaja, predvidoma novembra. Sindikati so zbrali potrebnih 40 tisoč podpisov. Datuma referenduma o interventnem oziroma omnibus zakonu, ki je precej bolj usoden od oktobrskega, še ne poznamo.

Tudi Janez Janša je ta teden v odgovorih opozicijskim poslancem žugal, da so za visoke cene bencina krivi oni, ker nasprotujejo interventnemu zakonu.

Drži Vprašanje je, kdaj opozicija lažje dobi referendum o interventnem zakonu: če oktobrskega izgubi ali če ga dobi? Če ga dobi, bo Janez Janša po pol leta, ko mu je v slovenski politiki uspelo praktično vse, vendarle naletel na prvo oviro. Opozicija bi lahko na tem gradila zgodbo za naprej.

Ali pa bodo ljudje pri interventnem zakonu bolj mobilizirani, če bodo videli, da Janša oktobra spet slavi, potem ko je SDS v zadnjih mesecih zmagala v vseh političnih bitkah. To je zanimivo vprašanje.

Mislim, da bo pri interventnem zakonu mobilizacija visoka že zato, ker gre za precej večje število državljanov, ki imajo pri njem svoje interese. Tudi delodajalska stran bo zelo dejavna. Prisotni bodo veliki kapitalski interesi. To bo res epski spopad sindikatov in delodajalcev ter levice in desnice.

Ni pa rečeno, da bo glasovanje potekalo po ločnici levo–desno. Verjamem, da bo prisoten tudi instinkt: jaz sicer nekaj dobim, toda nekdo, ki mi gre na živce, dobi desetkrat ali stokrat več, in to je nesprejemljivo. Logika »vsi boste dobili več« desnici torej ne prinaša nujno zmage.

To se nanaša predvsem na socialno kapico, na tistih 7.500 evrov, kamor sodijo Blaž Brodnjak in ostali? Si mislil na to?

Ja. Mislim pa tudi, da desnica v tem referendumu vidi priložnost za dokončni obračun s sindikati. Če gre pri tožilstvu za obračun, pri katerem poznamo zamere desnice še iz časov Barbare Brezigar, je interventni zakon obračun s sindikati. Tudi do njih obstajajo zamere.

Ne smemo pozabiti, da so bili v prvi Janševi vladi prva ovira oziroma prvi dogodek, ki je ustavil takratni valjar, zimski sindikalni protesti. Takrat se je ustavila davčna reforma in vse drugo. Od takrat je SDS izgubila tudi zaveznike med mladoekonomisti. Tu so se začele težave prve Janševe vlade.

To ni bilo pozabljeno, čeprav so SDS in sindikati leta 2013 skupaj na referendumu praktično razmontirali vlado Boruta Pahorja. Zdaj sindikate, zlasti zaradi mobilizacije pri zbiranju podpisov, ki je bila v prvem krogu precej silovita, dojemajo kot potencialnega nasprotnika, nevarnega načrtom te koalicije.

Čeprav se uradna kampanja pred lokalnimi volitvami še ni začela, v resnici že poteka. Poleg Ljubljane, kjer se obeta epski spopad med Zoranom Jankovićem, Luko Mescem in Antonom Ropom, bo zanimiva tudi štajerska prestolnica. Dosedanji župan Saša Arsenovič je po dveh mandatih napovedal, da ne bo več kandidiral. So te prepričali njegovi razlogi? Dejal je, da je v dveh mandatih naredil vse, kar je nameraval.

Mislim, da je razlog oziroma vsaj eden od razlogov zagotovo povezan tudi s postopkom, v katerem se je znašel. Na neki točki se je odločil za umik. Njegova dilema je zdaj po mojem predvsem, kako najti naslednika, ki bo nadaljeval njegovo delo oziroma, povedano drugače, ne bo preveč brskal po omarah.

Tekma v Mariboru je po moji oceni povsem odprta. Mislim, da bo veliko odvisno tudi od osebnega stika. V tem trenutku vidim tri ali štiri kandidate, ki lahko zmagajo, morda se pojavi še kakšen. V vsakem primeru pričakujem drugi krog in zelo zanimive volitve.

V Ljubljani pa lahko vidimo spopad med LDS, Pozitivno Slovenijo in Levico. Jasno je, da bo župan prihajal iz levosredinskih vrst. Ljubljanske volitve bodo nekakšna predtekma za naslednje mesece, ko se bo v značilni maniri leve sredine spet skušalo premešati razmerja znotraj tega pola. Nekateri vodilni nestorji levice imajo še vedno resno dilemo, koga podpreti.

Milan Kučan je pretekli teden šel na upravno enoto in dal podpis Zoranu Jankoviću.

Drži Okrog Toneta Ropa pa se je zbrala skupina ljudi, ki so bili v zadnjih desetih ali dvajsetih letih navzoči pri različnih političnih projektih na levici. Rop je zadnji premier, ki ga je dala takrat še velika LDS.

Janković je verjetno tarča tudi zato, ker ga dojemajo kot zadnjega velikega podpornika Roberta Goloba na tem polu. Vemo, da je imel Golob, odkar se je pojavil v politiki, še posebej pa po prevzemu oblasti, težave znotraj leve sredine. Številni mu kljub volilni zmagi niso hoteli priznati statusa glavne osebe na tem polu. Iz tega so izvirale tudi nekatere afere.

Če pade Zoran Janković, čeprav mislim, da ima še vedno dokaj visoko podporo in da ga ne gre kar tako odpisati, pade tudi Robert Golob.

Ne vem, ali je to res tako neposredno vzročno-posledično povezano. Odvisno je tudi od tega, kdo zmaga. Če bi v Ljubljani teoretično zmagal Luka Mesec, bi imeli hrvaški scenarij v obratnem vrstnem redu: župan bi postal glavni politični nasprotnik desne vlade z avtoritarnimi težnjami.

Vprašanje pa je, ali lahko Mesec ali Rop, če prideta na ta položaj, zgodbo razširita na državno raven. Dejstvo je, da ljudje, ki so danes stari dvajset let, še niso bili rojeni, ko je bil Rop nazadnje premier.

Drži.

Zato mora na novo zgraditi svojo identiteto. Ljudje ne vedo, kdo je, kar je logično, saj so se vmes zamenjale cele generacije.

Pri Jankoviću je nevarnost predvsem drugi krog. Ta je za župane, ki vladajo dolgo, še posebej na avtoritaren način, običajno tvegan. Marsikaj gre lahko narobe. Spet pa je odvisno od tega, kdo je na drugi strani.

Verjamem tudi, da je marsikomu, tudi v Ropovem taboru, zelo v interesu to, kar se je v zvezi s Smodejem dogajalo Luki Mescu. Ne trdim, da obstaja povezava oziroma da Tone Rop plačuje Smodeja. Nikakor ne. Verjamem pa, da so v Ropovi bližini ljudje, ki jim to ustreza. To je nesporno.

Midva nimava volilne pravice v Ljubljani. Ti jo imaš v Celju, kjer se obeta ponovitev spopada med Bojanom Šrotom in Matijo Kovačem. Razlika je le v tem, da je Bojan Šrot medtem pristopil k SDS.

To, kar sem prej govoril o drugem krogu in županih, se je Bojanu Šrotu zgodilo po 24 letih. Prišel je v drugi krog, ki se je spremenil v referendum o njem. Nekdo je rekel, da prvih volitev pravzaprav ne zmagaš, ampak so ti podeljene; druge pa potem zares zmagaš.

Za sedanjega župana Matijo Kovača, za katerega ne vem, ali je bil takrat še član Levice, so glasovali tudi desno usmerjeni volivci, nezadovoljni s Šrotom. Vse to nezadovoljstvo se je prelilo v glasove zanj. Zdaj, po štirih letih, je vprašanje, ali bo znova šlo za referendum o trenutnem županu.

Šrot je medtem vstopil v SDS, kar je glede na njegovo politično zgodovino presenetljivo. Bil je predsednik SLS, stranke, ki je imela v prvi Janševi vladi precej notranjih spopadov s SDS. Je pa še eden od politikov, ki jih je absolutni vladar slovenske desnice v zadnjih letih posrkal vase.

Od Franca Kanglerja, ki je imel v preteklosti veliko povedati čez Janeza Janšo, do gospoda Šrota in drugih. Vsi so ugotovili, da mimo glavnega šefa tega pola ne gre, in iščejo nadaljevanje političnih karier ob njegovem boku.

Vprašanje je, ali to v mestnih okoljih pomeni prednost ali slabost. Lokalne volitve so vedno nepredvidljive in povezane s številnimi lokalnimi interesi.

Tudi drugačne so od državnozborskih. Zanje veljajo drugačna pravila.

V Celju smo imeli vrsto let koalicije, ki so močno presegale ločnico levo–desno.

Drži. Lokalne volitve bodo še zanimive in v naslednjem mesecu se bo zgodilo še marsikaj.

Primož Cirman, midva se bova še videla. Za danes najlepša hvala za zanimivo debato. Vam, spoštovani gledalci, pa hvala za pozornost. Se vidimo prihodnji teden.