Rusko veleposlaništvo Svet24.si

Izgnani ruski diplomat naj bi zapustil Slovenijo

433132554_2134136413613298_5685619191041566114_n Svet24.si

Policija prekinila iskanje male Danke v Banjskem ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

skrito-v-raju Njena.si

Edvard Steiner: srčen človek ali velik ...

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Afera Baričevič nas pogubno postavlja v slabo luč

Deli na:

Drugače od nekaterih drugih slovenskih kinologov je Franc Šterman priznan strokovnjak brez medijske šminke. Dogodki okoli afere Baričevič so ga globoko pretresli, saj so, kot pravi, psi doživljali dolgoletno nečloveško mučenje. Jezen pa je tudi na nekatere kolege in pristojne državne organe, ki zaradi obotavljivega in nepreglednega začetka vodenja postopkov in razreševanje te zmede Slovenijo postavlja v strašno slabo luč. Trdno je za svojim strokovnim delom in vedno znova dokazuje, da je njegova komisija postavila jasne pogoje ob vrnitvi psov, ki pa niso bili v celoti upoštevani. Bil je eden zadnjih kinologov, ki je skušal Baričeviču pomagati z nasveti, pa ta njegove pomoči ni želel.

Drugače od nekaterih drugih slovenskih kinologov je Franc Šterman priznan strokovnjak brez medijske šminke. Dogodki okoli afere Baričevič so ga globoko pretresli, saj so, kot pravi, psi doživljali dolgoletno nečloveško mučenje. Jezen pa je tudi na nekatere kolege in pristojne državne organe, ki zaradi obotavljivega in nepreglednega začetka vodenja postopkov in razreševanje te zmede Slovenijo postavlja v strašno slabo luč. Trdno je za svojim strokovnim delom in vedno znova dokazuje, da je njegova komisija postavila jasne pogoje ob vrnitvi psov, ki pa niso bili v celoti upoštevani. Bil je eden zadnjih kinologov, ki je skušal Baričeviču pomagati z nasveti, pa ta njegove pomoči ni želel.

Je afera Baričevič res zamajala tudi verodostojnost kinološke stroke?

Je. A za to smo si sami krivi, ker hočemo včasih narediti več, kot je treba. Nekateri so bili kar v treh komisijah. Recimo gospod Jože Vidic. V dveh komisijah Vursa in komisiji lastnika psov Saša Baričeviča. Javnost pa začne takoj, če ni dovolj jasnih stališč, dvomiti o komerkoli. In na tem mestu moram poudariti, da mi je zelo hudo, ker se govori nekaj, delalo pa se je in se še dela nekaj drugega.

Ste eden prvih, ki si je upal trditi, da so bili psi spolno zlorabljeni. So to vedeli tudi drugi?

Poglejte, po slikah in posnetkih sem takoj povezal stvari. Umetni penis s kondomom, raztrganine na zadkih živali, kar je bilo vidno tudi na posnetkih, so mi bile popolnoma jasne. Pa še izjave strokovnih kolegov, ki so moje ugotovitve potrdili.

Sprva ljudje niso želeli ali niso upali tega potrditi?

Niso si upali. Zakaj, ne vem. Morda so, če govorimo o kinologih, čakali tudi, kaj bodo pokazali izsledki. Jaz sem uporabil preprosto kmečko logiko.

Zdaj je prišla na dan tudi informacija iz veterinarske uprave o sumu, da je pse mogoče zlorabljalo več oseb, saj so poškodbe različne narave.

Tega ne vem, kliče pa me toliko ljudi, ki me sploh ne poznajo, in mi razlagajo svoje mnenje in zgodbe. Med drugim tudi to, da naj bi bila na kraju dogodka tudi druga oseba. Očividec, ki je bil tam, sploh ne vem, kdo je to, mi je rekel: Šterman, bil sem tam in pasel firbec, nikjer nobenega, potem pa izpred hiše odpelje avto, ne da bi kdo vstopil. To so mi povedali.

Vi ste ves čas dvomili o objektivnosti obdukcijskega poročila treh bulmastifov nacionalnega veterinarskega inštituta. Ste zdaj mnenje spremenili? Mislite, da bodo podatki resnični in popolni?

Mislim, da zdaj ja, ker se je policija, ki so jo hoteli vplesti v to, odločno odzvala, in domnevam, da bo, vanjo zaupam, dosegla, da bodo resnični rezultati raziskav objavljeni. Resnično moja želja je, da se zadeva razčisti in konča v kulturnih okvirih. Da ne bomo tega trgali in mazali v nedogled.

VURS in policija sta si podajali obtožbe, kdo bi moral pri obdukciji zahtevati določene raziskave zaradi suma o mučenju in zlorabi. Zakaj različnost mnenj?

Jaz sicer ne vem, kakšen je natančen postopek v takih primerih in koliko je dejansko policija naredila v prvi fazi, vendar se je VURS z medlimi izjavami in prelaganjem krivde na nekoga gotovo sprenevedal. Taka ustanova bi se morala odzvati pravočasno in zadevo pregledati vsestransko. Ne glede na to, ali je kdo to zahteval ali ne.

Bi lahko dolgoletna zloraba psov povzročila tako hudo obliko nasilnostih pri omenjenih psih? Deli obdukcijskega poročila so precej pretresljivi.

To je nedvomno, kajti kužki se telesno ne pustijo obremenjevati. To velja za vse pasme. Nasilje je moralo biti hudo, da so se tako spravili na svojega lastnika. In tukaj je moje bistveno vprašanje: Kaj se je ves ta čas dogajalo s temi kužki? Zdaj je tudi jasno, da dlje časa. Veste, kako so trpeli! Zdaj se noben »pasjeljubec« ne oglasi zaradi tega, čeprav je vsega obsojanja vredno. Psi v normalnem stanju, v svoji pasji zavesti ne bi dovolili spolne zlorabe, in tu je neka nejasnost, zato upam, da jo bodo raziskali. Po mojem je bilo tako: ali so bili omamljeni, pa so jih prehitro izrabilo, ali pa so jih v rutinskih orgijah pozabili omamiti. Zato so se odzvali tako, kot so se. Zame kot kinologa je to normalna reakcija psov.

Ustaviva se pri zmedi zaradi treh komisij, ki so odločale o vrnitvi psov lastniku po napadu na Megliča. Vaša komisija naj bi zapisala jasne pogoje za vrnitev. Tudi o ločenih pesjakih na Oražnovi ulici?

Tako je.

Tega v odločbi ministrstva za kmetijstvo, ki mi jo je pokazala direktorica Vursa, ni bilo. Kot je inšpektor ugotovil, so psi živeli z njim v hiši. Ali to pomeni, da vašega mnenja tisti, ki je sestavil odločbo, ni upošteval?

Natančno tako. Jaz dolgo nisem videl odločbe, s katero je ministrstvo vrnilo pse. Zdaj po tragediji, ko sem jo pregledal, sem ugotovil, da ni bila upoštevana prva točka, ki govori o tem, da morajo imeti psi ločene, zagrajene bokse na Javorju in na Oražnovi ulici. In še dve točke iz našega mnenja nista bili popolnoma upoštevani.

Predlagali ste tudi, da pse zaradi neupoštevanja teh pogojev ali težav nemudoma vzamejo?

Res je. Tudi tega ni v odločbi.

Imate potemtakem občutek, da vas hoče zdaj nekdo izkoristiti za svoje interese?

Seveda. Mi smo jasno povedali svoje mnenje. Zdaj pa hočejo nekateri skriti svoje nepravilnosti in pomanjkljivosti v postopkih. Pravzaprav je pet strokovnih mnenj. Prvo je dal gospod Rajko Rotner. Naše mnenje je bilo zadnje, peto. Tri poročila so bila napisana podobno kot naše mnenje, a le mi smo jasno določili pogoje vrnitve.

V telefonskem pogovoru ste bili precej jezni na kolege, na Jožeta Vidica in Branka Puša. Kaj vas je pri njiju zmotilo?

Hudo mi je, da Jože Vidic pravi, da Saša Baričevič nikoli ne bi dobil njegovega podpisa, in to celo javno velikokrat ponavlja. V poročilu, ki ga je sicer naročil Saša Baričevič, 26. junija 2007, kar poglejte, je na koncu napisal, da se … ponovno vrnejo v življenje v domačem oziroma zunanjem okolju … Jasno je napisano, in to je Vidic podpisal, da se psi smejo vrniti, ob tem pa niti niso natančno opisani pogoji, po katerih bi pse lahko vrnili. In to mi sploh ni všeč. A tega svojega podpisa Vidic danes ne prizna. Ne vem, zakaj nenadoma tako slab spomin.

Imeli ste tudi nekaj pripomb k rekonstrukciji dogodka napada na Stanislava Megliča.

Drži. Pri tem bi moral biti upoštevan krdelni nagon, in ko je bil Meglič napaden, je bilo to tako specifično, da bolj ne bi moglo biti. Psi so bili v avtu, v utesnjenem prostoru soočeni s tretjo osebo. Vemo, da se psi odzovejo v zaščito svojega teritorija z napadom. Tako ubranijo svoj bivalni del. Po pasji logiki je to jasno. Če bi Baričevič poznal krdelne nagone psov, se napad ne bi bil zgodil. Kasnejši preskus, ki ga je naredila komisija s Pušem na čelu, je rekonstrukcija dogodka v enakih razmerah. Prezrli so dejstvo, da se psi v enakih razmerah odzivajo enako. To velja za večino pasem psov, le posledice so lahko različne. Ta preskus mi ne pove nič, verjamem pa, da je imel Puš srečo, da je bila vmes ograja. Ljudje tudi ne znamo ločiti med agresivnostjo in opozorilnim ugrizom psov. Med šolanjem dočakamo tudi ugrize, vendar nobeden ugriz ni brez razloga. Najpogosteje hoče pes pokazati, da ne razume, kaj od njega zahtevamo. Z zobmi je samo prijel. Velikokrat ljudje sami potem naredimo napako, ker se prestrašimo in roko potegnemo iz gobca. Pa še nekaj. V družini, kjer so majhni otroci, morajo biti odrasli vedno zraven, ko so otroci s psi. Otrok v svoji razposajenosti in igri, saj ima kužka zelo rad, psa lahko izzove. Pes ima sicer otroka tudi rad, a drugače ne zna povedati, da ima dovolj igranja in cukanja. Tu je odgovornost pri odraslih.

Marko Habič je na spletnem portalu Mojpes.net zapisal, da se trese kinološki svet in da so bili kinologi politiki, ki so delali kompromise. Zahteva njihovo odstranitev iz kinološke zveze. Koga je s tem mislil?

Ne vem. Zagotovo mene ne. Lahko pa rečem, da Habič, s katerim se poznava, ni kinološko kvalificiran in ne pristojen za kakršnekoli izjave o tem.

Je lahko dejstvo, da je bil Miro Senica, Baričevičev odvetnik, tudi odvetnik Kinološke zveze Slovenije, kjer je Vidic zelo aktiven, sporno v tej zadevi?

Dejstvo je, da je bil v prejšnjem mandatu njihov zastopnik, ampak to nima s tem nobene zveze.

Kaj pa veste o vlogi Boštjana Zalarja, višjega sodnika, ki naj bi zadržal usmrtitev bulmastifov Joy in Atlasa?

Ničesar.

Nekaj očitkov ste slišali tudi na račun tega, da niste opazili zlorabe psov že takrat, ko ste jih preučevali na Gmajnicah. Je to na oko sploh mogoče ugotoviti?

To bi lahko ugotovili samo s telesno preiskavo, drugače ne. Vprašali so me tudi, ali sem kdaj karkoli posumil glede na to, da sem se z Baričevičem pogovarjal tudi še po vrnitvi psov. Poglejte, moje misli ne nesejo v to smer. Niti približno si ne bi upal pomisliti, da bi se kaj tako deviantnega lahko dogajalo. Kaj tako strašnega. Tega nisem sposoben. Če bi pri meni nastal najmanjši sum, bi ga takoj prijavil.

Baričeviča ste trikrat poklicali.

Drži. Ponudil sem mu brezplačno pomoč, da bi postal čimbolj avtoritativen vodja svojega krdela. V točkah našega mnenja je tudi pisalo, da mora iti s psi v dodatno prevzgojo. Da se jim obnovi znanje in da bi se on znal avtoritativno obnašati do svojih psov. Za ponudbo se mi je prijazno zahvalil, a jo odklonil. Ko sem ga spet klical, mi je odvrnil, da me bo poiskal, če bo treba. Pa me ni. Nazadnje sem ga poklical oktobra lani. Po telefonu mi je rekel: Gospod Šterman, tako se imamo lepo, da vam ne morem povedati. Veste, v sebi sem čutil, da bi še kaj naredil zanj in za pse. A dobil sem občutek, da sem že malo siten in da me ne potrebuje.

Strokovni viri pravijo, da je zoofilija redka spolna motnja oziroma spolna odvisnost. Kako naj si potem razlagamo toliko osebnih objav na spletni strani o sodomiji. Slovensko stran so po naši objavi v Reporterju sicer blokirali, a bojim se, da to kaže na ne tako redko prakso.

Res je, žal. To se dogaja. Zakrito in skrito pred očmi javnosti za štirimi stenami. Zadnjič sem vam opisal tudi en primer. To so dejstva. Zlorabljajo se tudi druge živali, ki pa niso sposobne reagirati tako ostro kot psi.

Poznate veliko ljudi, ki svoje hišne ljubljenčke počlovečijo. Z njimi jedo, spijo, se pogovarjajo po človeško? Zakaj to ljudje počnejo? So preveč osamljeni?

Začel bom tako. Ljudje smo popolnoma izgubili kompas za normalne kulturne okvire. Tako kot danes opažamo, da so otroci nekaterih staršev strašno razvajeni in jim dovolijo vse. Objestnemu otroku starši stopijo celo v bran, namesto da bi bili sposobni potegniti vzgojno črto. Tudi pri kužkih je podobno. Na podlagi več kot trideset let izkušenj pri vzgoji in šolanju psov lahko trdim, da je največ problemov s prevzgojo ljudi. Zgodilo se je že, da smo na osnovnem preskusu znanja ali kot mu pravimo izpitu BBH, pri katerem morata skozi preskus človek vodnik in pes, težko kakemu posamezniku dopovedali, kako pes razmišlja in razume. In da se bo pes šele takrat lahko odzval, ko bo lastnika razumel. Dostikrat pri tem nismo uspeli. Zgodilo se je že, da je pes preskus naredil, vodnik pa ne. Vodnik je teste sicer opravil pozitivno, v odnosu do psa pa se je premalo spremenil. Zato ker je pes vaje rutinsko ponavljal štiri mesece, čeprav lastnik zanj kot vodnik ni obstajal, je pač izpit opravil.

Torej nekateri sploh niso sposobni imeti psa, ker jih ne razumejo ali niso dovolj avtoritativni?

Natančno tako. Nekaj moram poudariti: ko pride v družino novi član, se mora življenje spremeniti tako, da se upošteva naravne pasje možnosti za sobivanje in da se ga od malega vzgaja tako, da ne preobremenjuje članov družine in ne okolice. V družini, kjer še niso imeli psa, pa si ga želijo, bi bilo prav, da se pozanimajo o značajskih lastnosti pasme, kakšne razmere potrebuje, da bo primerno v sožitju zaživel v domačem okolju. Kuža mora od začetka zaživeti tako, kot je zanj primerno. Moram priznati, da nikogar več tudi ne pošljem po psa h kakemu vzreditelju, ker sem razočaran. Čeprav ljudem, ko vprašajo za nasvet, jasno vse razložim, ne spoštujejo pravil. Pes postane igračka, dovolijo mu razvade, in ko pri osmih mesecih pride v šolo, ima toliko negativnih vedenjskih vzorcev, da mu jih v šoli težko odpravimo. To pa je dolgotrajen proces. Najbolje bi bilo, da bi kuža prišel v šolo skupaj z lastnikom pri treh ali štirih mesecih. Takrat kuža še nima negativnih izkušenj. A imamo v Kinološkem društvu Ljubljana zelo malo pravočasno pripeljanih psov. Preden bi dovolil nekomu kupiti psa, bi pogledal njegovo kartoteko. Veliko ljudi je problematičnih, osebno agresivnih ali psihično motenih. Taki ljudje nikoli ne bi smeli imeti večjega psa z močnim značajem.

Kaj pa zahtevnejše pasme?

Iz dolgoletnih izkušenj trdim, da si veliko ljudi izbere zahtevnejše pse, ki jih je lažje spodbuditi k agresiji, v nasprotno smer pa zelo težko ali pa nemogoče. Take pse izbirajo ljudje, ki hočejo neko svojo motnjo izražati po tako vzgojenem psu. Zgodilo se je, da prišel je lastnik z rotvailerjem in rekel: Želim, da mi psa naredite hudega.

Prav s to željo?

Ja, prav s tako. Pojasnil sem mu, da je proces šolanja psa tak, da je na koncu to možno, a še prej je treba narediti veliko drugega. Psa sem pogledal, pa me je takoj ustavil, češ naj ga pustim, ker me bo napadel. Takoj sem ga vprašal, kaj bi sploh rad, pa mi je odvrnil, da je varnostnik enega najvišjih oblastnikov in da potrebuje psa, ki napade na tlesk. Odvrnil sem mu, da ga tega ne bomo naučili, in je šel. Čez leto je prišel nazaj, pes je imel elektronsko ovratnico, češ poglejte, kako me pes uboga. Naslednjič sva se spet videla čez leto dni, prišel je brez psa, jaz se ga sploh nisem spomnil. Razložil mi je, da je moral psa pokončati, ker ga je napadel. Bil sem tako besen, da sem ga spodil z vadbišča in mu zabrusil, da kinološki zločinec nima tu kaj početi. Poglejte, kaj vse ljudje, bolni v glavo, razvijamo pri kužku.

Pa je pse mogoče prevzgojiti, ko že imajo vedenjsko moteče vzorce?

Dobro ste me vprašali. Prevzgoja je zelo zahtevna. V nekaterih primerih ni mogoča. Pri treh Baričevičevih bulmastifih smo se ukvarjali tudi z idejo, da bi jih razselili. Ugotovili smo, da pri teh letih in po vseh okoliščinah, v katere sta Joy in Atlas bila, te možnosti ni. Tako formiranega kužka, kot je bila Joy, tudi značajsko težje vodljivega, je tretji osebi težko zaupati. Tretja oseba bi morala iti skozi proces prilagajanja. Kužka bi bilo treba tudi izpostaviti razmeram, ki so mu manj všeč in takrat doseči avtoriteto. Ugotovili smo, da bi edino v kinoloških vrstah nekateri sposobni za obvladovanje takih psov. A oni že imajo svoje pse. Zato smo to odmislili. Najprimernejša se nam je zdela vrnitev psov pod že znanimi pogoji.

Po zakonu je najvišja zagrožena kazen za mučenje živali eno leto. Je to premalo?

O tem bi težko kaj rekel, kajti mučenj je veliko vrst. Za mučenje, ki smo mu priča zdaj, ni dovolj primerne kazni. In si ne zasluži obravnave človeka, ki je to storil. Kdorkoli je to storil. To je sadizem.

Kaj pa križanje psov in ustvarjanje novih pasem?

Križanj pasem je danes veliko manj oziroma malo, nekdaj pa so bila. Opravljene so bile s popolnoma jasnimi potrebami. Od lova do policijskih, vojaških, športnih in ljubiteljskih potreb, do borb. Zato tudi imamo register zahtevnejših pasem. A tisti ljudje so jih uporabljali za želene namene. Psi niso bili v nestrokovnih rokah lastnikov, kot se dogaja danes. Danes so priljubljene pasme, ki so manj primerne za sožitje v urbanem okolju.

Mislite, da bo afera Baričevič škodila ugledu Slovenije?

Pogubno nas postavlja v slabo luč. To je druga zadeva, ki me zelo boli. Nekdo mi pošilja izrezke člankov iz tujine in ugotovim, da je to svetovno odmevna zadeva. Sprenevedanje odgovornih ustanov pa nam še bolj jemlje ugled. Kot sem že rekel: primer je treba strokovno in podrobno preučiti in potem kulturno končati. Zdaj se moramo posvetiti bistvu primera.

Imamo Slovenci majhno kinološko kulturo?

Zelo majhno. Tudi kinološka zveza že nekaj časa opozarja na spremembe nekaterih predpisov, vendar to ni odvisno samo od nje. Razmišljamo tudi, kako dati mladim informacije, ki bi razsvetlile nekatere nejasnosti in povečale kinološko kulturo. Preveč staršev otroku kupi psa za igračo. Pes pa ni igrača, tudi najmanjši ne. Od malega je treba graditi. Včasih smo imeli v šoli KD Ljubljana kartoteko vsakega psa in vsakega vodnika. In smo se lahko tudi najbolj potrudili.