Za nekaj trenutkov smo celo pozabili na politične prepire in na vse tisto, zaradi česar si gremo vsak dan pošteno na živce. Žal je tableta navdušenja hitro popustila, saj so kmalu začela padati vprašanja: »Ej, a ti veš, koliko je zaslužil?«

Saj ne, da denar ni pomemben. Žalostna je brzina, s katero foušarija tudi najbolj vesele športne trenutke udari s kolom po glavi.

Pred kratkim sem se pogovarjala s človekom, ki mu je srčni kirurg – šlo je za minute – rešil življenje. Če ne bi bilo zdravnikovega znanja, mirne roke in pravilne odločitve v pravem trenutku, bi bil danes verjetno že pokojni. Bil je seveda hvaležen, a si kljub temu ni mogel kaj, da ne bi zinil: »A ti sploh veš, koliko ta tip zasluži?«

Priznam, da me je zabolelo, saj sem ob omembi zdravnikov tudi zaradi lastnih izkušenj, sila občutljiva. Tisti, ki rešujejo življenja, zlepa ne zaslužijo dovolj. Seveda pa ne trdim, da so vsi zaslužki v zdravstvu primerni, če, seveda, sodim po medijskih člankih.

Se pa vseeno držim za glavo, ko vidim, s kakšnim besom gledamo v denarnico vrhunskemu strokovnjaku, v nekem drugem primeru, ko si nekdo finančno opomore s pisanjem spisa »Oblikovanje definicije praznega stanovanja za potrebe izvajanja ukrepov stanovanjske politike«, pa le skomignemo z rameni, četudi za to pokasira 13 tisoč evrov.

Med zaslužki in »zaslužki« zija velikanski prepad, saj so prvi povezani z znanjem, odgovornostjo, tveganjem in rezultati, drugi pa pogosto predvsem s pravimi poznanstvi, političnimi zvezami, privilegiji in spretnostjo, kako se brez posebnih zaslug dokopati do javnega denarja.

Pogačar si ne služi milijonov tako, da se ob prihodu na start le poštemplja, potem pa leže v senco. Njegovo vrednost določa svetovni športni trg, in ko ne bo več zmagoval, bo ta drastično padla.

Podobno je s kirurgom. Vsak trenutek, ko stopi v operacijsko dvorano, drži v rokah življenje svojega pacienta. Ko se kaj zaplete, ne more reči, da je bilo krivo vreme, direktor bolnišnice ali žena, ki ga je že zarana nahrulila. Nihče od nas ne bi bil rad v njegovi koži, ko se mu to zgodi, le trenutke, ko prejme plačilo, mu iz nerazumljivih razlogov zavidamo.

Boleče se zavedam, da obstajajo poklici, brez katerih bi se družba sesula, pa jih kljub temu plačujemo manj, kot si zaslužijo. Koliko dobi gasilec, ki steče v gorečo hišo, medtem ko drugi že bežijo iz nje? Tudi v Sloveniji imamo znanstvenike, ki leta vztrajajo v laboratoriju, da bi odkrili zdravilo ali tehnologijo, ki bi rešila na tisoče življenj.

Zakaj nas zaslužki drugih tako vznemirjajo? Morda zato, ker se nam ne sanja, kako in pod kakšnimi pogoji so zasluženi. Ne vemo, kako boli telo po treh tednih kolesarjenja. Ne poznamo osamljenosti vrhunskega športnika, ki mora trenirati tudi takrat, ko gori foušija!

Ali poznamo vsaj njihova imena? Največkrat ne. Znamo pa stresti iz rokava glavne igralce resničnostnih šovov, to pa! Le v primeru, če bi, na primer v času kislih kumaric, izvedeli, koliko zaslužijo, bi se hitro našel kdo, ki bi zarobantil: »Mejdun, kam meče država denar!« Kot sem že rekla: nevoščljivost, ki jo imamo, kot kaže, v genih, rada preskoči trud in opazi samo številko na plačilni listi.

Po drugi strani navadni državljani ne razumemo, zakaj nekateri zagovarjajo milijonske nagrade direktorjem podjetij, ki poslujejo z izgubo, odpuščajo zaposlene, za povrh pa jih mora reševati tudi država. Te dni beremo, da je imel Star Solar lani izgubo, Golob pa naj bi si kljub temu izplačal sto tisoč evrov dobička.

Slovenci smo umetniki za metanje denarja skozi okno tudi pri preplačanih javnih naročilih, svetovalnih pogodbah za stvari, ki za večno končajo v predalih. Kako je mogoče, da znaša nadgradnja železniškega logističnega vozlišča Jesenice okoli 146 milijonov evrov, nova, zelo moderna bolniška zgradba na Rebru pri Zagrebu s 197 posteljami pa komaj okoli 174 milijonov?

Koliko milijard smo zmetali v avtoceste, pa je vožnja po njih zadnja leta skoraj nemogoča! Vinjeto smo plačali zato, da stojimo v kolonah. Nekdanje ministrstvo za solidarno prihodnost, ki ga danes na srečo ni več, je uvedlo tudi obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo. Lepo in prav, če bi sistem deloval, a zaradi zaostankov, dolgih postopkov in pomanjkanja izvajalcev imajo od tega denarja resnične koristi le redki. Podobnih anomalij, za katere nam je malo mar, je še ogromno.

Sem in tja se najde kakšen tečen novinar, ki se ustavi ob preplačanih projektih in zastriže z ušesi. Žal se potem nemalokrat zgodi, da njegovo mukotrpno delo uredniki s svojimi političnimi botri vržejo v koš.

Zakaj nas zaslužki drugih tako vznemirjajo? Morda zato, ker se nam ne sanja, kako in pod kakšnimi pogoji so zasluženi. Ne vemo, kako boli telo po treh tednih kolesarjenja. Ne poznamo osamljenosti vrhunskega športnika, ki mora trenirati tudi takrat, ko gori foušija!

Kavč komentator ima pri tem posebno mesto. Ni mu treba trenirati, študirati, prevzemati odgovornosti ali tvegati poraza. Lažje je besedičiti, da ima nekdo srečo in dobre zveze, kot priznati, da je bolj nadarjen, vztrajen, pogumen ali discipliniran od nas. Vzkliki »A ti veš, koliko zasluži!« pa postanejo priročno orodje, s katerim zmanjšamo pomen vrhunskih dosežkov.

Mediji, žal, to našo zoprno in zelo negativno slabost dobro poznajo. Naslov Pogačar je dosegel enega največjih uspehov v zgodovini kolesarstva se dotakne srca, a naslov Poglejte, koliko je pospravil v žep prinese več klikov. Mediji potrebujejo čustva, kot so firbec, zavist in jeza, podobno kot volkodlak kri, da lahko (pre)živijo.

Ko sem izdala prvo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, pristopi k meni domačin in reče: »Ne bo se ti debelila rit na moj račun, zato knjige ne bom kupil.« Še danes, pa je od takrat preteklo kar nekaj vode, mi gre na smeh, ko ga srečam. Denarja za tri piva ni škoda, za knjigo pa!

Ko bo prihodnjič Pogačar dvignil roke v zrak, mu zaploskajmo, in ko nam bo kirurg rešil življenje, se mu zahvalimo. Malo več časa in radovednosti pa namenimo tistim »zaslužkom«, ki jih plačujemo, a zanje prepogosto ne dobimo ničesar, kar bi lahko »prijeli« ali vsaj razumeli. So stvari, kjer je greh gledati v denarnico, in so stvari, kjer bi to morali početi vsak dan.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.