7 smrtnih grehov Mira Cerarja

Miro Cerar ima samo eno skrb: kako se obdržati na oblasti. Na vse načine in za vsako ceno, čeprav je postal največja težava in nevarnost za Slovenijo.

Nečimrnež

Takoj ko je dobil oblast, je Miro Cerar ljudem in njihovim težavam pokazal hrbet. Pravnik, ki si je dolga leta gradil podobo pridnega, ponižnega in skromnega fanta, se je na fotelju na Gregorčičevi 20 posvetil izključno sebi. Vlada ne služi državljanom, vlada upravlja življenja državljanov, in to zmoremo le jaz in moja SMC, se je kmalu pokazal glavni moto premierja.

Jaz in mi sta besedi, ki ju Cerar največkrat uporablja. Po dveh letih vladanja je več kot očitno, da je začel verjeti, da sta on in njegova stranka več vredni od kogarkoli v državi. Hvali se z uspehi, ki so posledica rasti na globalni ravni, ne pa delovanja njegove vlade. Ampak, saj veste, prirejanje resnice je ena glavnih značilnosti nečimrnežev in domišljavih ljudi, polnih samih sebe. »To funkcijo sem sprejel zato, ker verjamem, da (…) znam in zmorem potegniti Slovenijo na pot normalnega razvoja,« je dejal.

Pohlepnež

Nečimrnost spodbudi pohlep. Ker je Cerar očitno tudi sam začel verjeti, da je le on tisti pravi mesija za Slovenijo, si je omislil nov prestižni avtomobil znamke BMW 740i xDrive. V Financah so izračunali, da je premier s tem najmanj 84 pacientov prikrajšal za operacijo krčnih žil.

Cerarjeva lakomnost, da bi sebi, stranki in javnemu sektorju zagotovil varnost na račun zasebnega sektorja, je velika. Če ne bi bila, bi odpravil večino tako imenovanih kriznih davkov, ki so postali kar stalni. Sebi in svojim je priskrbel zaposlenost, gospodarstvo, ki je nosilo breme krize, še vedno ni doseglo zaposlenosti iz leta 2008. Enako je z masami za plače – javni sektor je že iz krize.

Pohotnež

Zloraba oblasti, neetičnost in koruptivnost večine vladnih funkcionarjev je usmerjena v zadovoljevanje svojih in strankarskih pohotnih potreb ter potreb vladnih priležnic in priležnikov, to se kaže v kadrovanju in nezmožnosti ukrepanja, ko gre kaj narobe. Zadnji primer je generalni sekretar Darko Krašovec, jih je pa še mnogo: od imenovanja Zorana Klemenčiča (Sova) do suma korupcije pri ministru za pravosodje Goranu Klemenčiču.

»Nismo pokvarjeni in ne krademo državljanom,« pravi Miro Cerar, a z ukrepi vlade pohotno steguje roke prav po tujem denarju.

Jeznoritež

Cerar je kot vladar jezen na vse, ki ga ne hvalijo. »Zakaj mediji ne poročajo, da smo izšli iz krize,« se je jezno spraševal na programskim konferenci julija letos. Zakaj bi ga hvalili? Edini, ki je iz krize, je javni sektor, je Cerar s svojo vlado. Mediji so nadzorniki vlade, niso zato, da bi oblast hvalili.

A Cerar pravi, da mediji vsak dan objavljajo vsebine ne samo proti vladi, ampak tudi proti njemu osebno. Zato pogosto govori o sovražnem govoru, vlada pa se z zelo široko opredelitvijo sovražnega govora pripravlja, da utiša medije in ljudstvo.

Požrešnež

Od njegovih besed o visokih moralnih načelih te vlade ni ostalo nič. Polovica vlade je bila vsaj enkrat javno osumljena korupcije ali nezakonitih ravnanj, druga polovica tega ni sposobna omejiti ali obsoditi. Vsi se krčevito oklepajo oblasti. Ali kot je zapisal eden od tviterašev: »Vlada ni etična, ko ljudje zamočijo in odstopijo. Vlada je etična, ko sploh ne pride v situacijo, da bi bilo treba komu odstopiti.«

Tipičen primer požrešnosti je zvišanje davka na dobiček s 17 na 19 odstotkov in mini davčna reforma, ki je le prelaganje davkov z enega konca proračuna v drugega. Cerarjeva vlada ima še vedno veliko preveč zaposlenih v javnem sektorju, ustanavlja državna podjetja, zavira privatizacijo. Temu Cerar pravi obramba javnofinančnih okvirjev.

Zavistnež

Cerar je šolski primer človeka, ki ima večvrednostni kompleks. In večvrednostni kompleks praviloma izhaja iz manjvrednostnega kompleksa, kar povzroča zavist. Njegov oče Miroslav je še vedno večkratni olimpijski zmagovalec, Wikipedija več prostora nameni njegovi mami Zdenki kot njemu kot premierju. Najbrž je zato na video predstavitvi Planice, ki je kandidirala za organizacijo svetovnega nordijskega prvenstva 2012, Cerar trikrat poudaril, da je predsednik vlade.

Cerar kot nesposobni zavistnež ni usmerjen v to, da bi postal sam uspešen, ampak se z davčnim primežem in izogibanjem korenitim reformam bolj usmerja v uničevanje tujega (zasebnega) premoženja oziroma v krajo tega premoženja. Njegova izjava »vlada mora skrbeti za celotno družbo« je primer želje po prerazporejanju po socialističnih manirah. In zavist pelje Mira Cerarja do efekta »sončnega kralja«: »Za menoj potop.«

Lenobnež

Cerar in njegovi uživajo v nedelu, čeprav ves čas trdijo nasprotno. Sprejemanje novih regulativ, hkrati pa opuščanje zdravstvene, pokojninske in še kakšne reforme je tipična značilnost lenobe oblasti. Davkoplačevalce, ki jih plačujemo, imajo premier in ministri za norce, hkrati uživajo v privilegijih, o katerih večina niti sanja ne.

»Razlezli smo se v neki lenobi, neambicioznosti, celo neaktivnosti,« je dejal Miro Cerar, ampak to velja prav zanj in njegovo vlado. Čeprav je bila lenoba tista, ki je spodbudila marsikatero tehnološko inovacijo, Cerarjeva lenoba spodbuja nekaj drugega: ukrepe in zakone, ki škodijo gospodarstvu in zasebnikov ter so v korist povečevanja privilegijev vladajoče elite.