V resnici je njihova vloga neprecenljiva. S svojim delovanjem, nepokorščino, majhnimi sabotažami in begom, pri čemer so tvegali življenja, so JLA od znotraj povsem demoralizirali. Zato so tudi oni osamosvojitveni junaki. Eden teh je Sebastjan Česnik. To je njegova zgodba.
Zgodaj jeseni, bilo je septembra 1990, tri mesece pred plebiscitom, je danes 45-letni Sebastjan Česnik, doma iz Radomelj, začel služenje vojaškega roka v vojašnici Franca Rozmana Staneta v Mariboru. Bil je eden tistih nabornikov, ki so bili po sklepu tedanjega obrambnega ministra Janeza Janše napoteni bližje domu oziroma v 5. armadno območje. Sprva dokaj mirno dogajanje in vojaško življenje v tankovski enoti, preplahi za vajo in enolične vožnje s tanki na bližnje vadbišče, se je spremenilo spomladi naslednje leto.
Pogosti preplahi
»Bil sem naročen na Delo in Mladino, ki sta čez noč nehala prihajati. Nekaj je narobe pri dostavi, je bila obrazložitev. Potem je pri radiu, ki smo ga poslušali, nenadoma izginil kabel, po televiziji smo gledali samo Yutel (televizija, ki jo je oktobra 1990 ustanovil jugoslovanski izvršni svet, da bi s selektivnimi informacijami propagiral enotno Jugoslavijo; op. a.),« pripoveduje Česnik.
Preplahi so bili čedalje bolj pogosti, že aprila je prišel ukaz za bojno pripravljenost na raven, po kateri spiš z oborožitvijo. »Premlad si, da vse skupaj razumeš,« se spominja Česnik, dokler maja ni prvič prišlo do resnih dogodkov. Bil je spet preplah, mislilo si, da je še ena vaja več. »Kam se gre, ve samo poveljnik v prvem tanku,« pravi Radomljan. Iz vojašnice so bili proti Pekram, kjer je bil 710. učni center Teritorialne obrambe (TO) in kjer se je usposabljala prva generacija nabornikov v samostojni Sloveniji, poslani trije tanki. V enem je bil tudi Sebastjan Česnik. »Samo nekaj sto metrov pred učnim centrom so nas na srečo na ulici, po kateri smo peljali, ustavili ljudje. Poveljnika Stevica Gočur in Dafinčo Mojsovski se nista odločil za spopad, saj bi bili tanki, ko bi prišli za ovinek do učnega centra, zelo lahka tarča,« pripoveduje Česnik.
»Jaz, bedak, sem šel nazaj«
Po teh dogodkih je bilo v vojašnici še bolj napeto, kljub temu mu je oficir, s katerim se je dobro razumel, pustil pred uradno razglasitvijo osamosvojitve za nekaj dni domov. Česnik pravi, da ni dobro razumel, saj ga je očitno poslal domov z namenom, da se ne bi vrnil. Tudi oče ga je prepričeval, naj se ne vrača v vojašnico, naj pobegne. »Jaz bedak pa sem starše prisilil, da so me peljali nazaj. Odložili so me zgodaj zjutraj, bilo je okoli 5. ure 27. junija 1991,« se spominja. In takrat se je začelo. Sprožen je bil preplah, v vojašnici je bil že neki general (tako visokega po činu prej nikoli ni bilo v vojašnici), ki je desetarje in višje po činu postavil v vrsto in vsakega od njih vprašal: »Ali si pripravljen, da greš z menoj?« Potem so morali oborožiti tanke (v vsakega so dali vsaj sto granat 105 milimetrov), on pa je opazoval kopico starejših srbskih rezervistov, ki so se nenadoma znašli v vojašnici, in številne vojaške helikopterje. Iz vojašnice je krenilo 31 tankov, od tega jih je bilo deset namenjenih na Šentilj. Med temi je bil Česnik.
Vožnja v Maribor
Najprej se je Česnik začudil, da ni njegovega voznika tanka. »Bil je nekdo, ki sem ga prvič videl. Nič ni govoril, prav tako mi nismo vedeli, kam gremo. Šele ko smo med 6. in 7. uro prišli do nekega križišča v Mariboru, mi je postalo jasno, da ni šlo za običajni preplah. Nekdo je z lopato začel udarjati po tanku, rekel sem si, da se tole ne bo dobro končalo,« se spominja. Nato je pred tankovsko kolono zapeljal avtobus in blokiral cesto, vendar je prvi tank zapeljal v avtobus. »Takrat mi je končno kapnilo, da moram stran. Ampak, kako? Ob strani je bilo veliko pripadnikov vojaške policije, najbrž tudi zato, da ne bi kdo od nas pobegnil. Kaj naj naredim, sem se spraševal. Pomislil sem, da bi pobegnil s tankom, toda vozil ga ni moj voznik,« pripoveduje Česnik, ki je nenadoma vozniku ukazal: »Ustavi!«
Tank se je ustavil. Kaj zdaj? V prvem tanku niso vedeli, da se je ustavil, vedeli so v vojašnici, od koder so poveljevali. In so ga vprašali: »Zakaj si se ustavil?« Malce zmeden je izstrelil kot iz topa: »Na semaforju je rdeča luč.« A moral je naprej. »Mogoče se bo komu zdelo čudno, kaj mi je takrat rojilo po glavi, a ker sem moral naprej, spredaj pa so bile ovire, sem se spraševal, s čim bom naredil manj škode: ali naj zapeljem v semafor in ga podrem ali v lahki tovornjak pred seboj. Mislim sem si, da je semafor dražji, zato sem vozniku ukazal, naj odrine tovornjak,« pove Česnik.
Rešitelj Roman Leljak
Potem so krenili proti Šentilju, a ustavili so se v Pesnici, kjer so domačini, policisti in teritorialci na most postavili barikade. »Bil sem v predzadnjem tanku. Še z enim Hrvatom in enim Slovencem smo splezali ven na kupolo, ko so nas obstopili domačini. Potem je prišel neki moški in nam rekel, naj zbežimo. Kasneje sem izvedel, kako mu je bilo ime. To je bil Roman Leljak. Bilo je okoli 11. ure dopoldne,« pripoveduje Česnik. Dejal jim je, naj malo počakajo, on pa bo organiziral, da bo nekdo pripeljal avto. Bližnjemu Srbu je Radomljan vzel avtomatsko puško, stražil in čakal. Ko so pripeljali avto, so skočili vanj. Tisti vojak, ki mu je odvzel orožje, je začel s kalašnikovko streljati, a na srečo je zgrešil. Zapeljali so skozi kolono in srečno prišli v Maribor na sedež TO.
Skupina VP 8164 na facebooku
Bili so pod stresom, a prvi prebežniki med vojno za Slovenijo. »Tistim, ki so ostali v tankih v koloni, ni bilo lahko. Kasneje sem izvedel, da je JLA streljala na barikado in jo sežgala. Nato so s tanki vlekli tovornjake, da bi naredili prosto pot. Prišlo je do streljanja, enega Slovenca so zadeli, a se je pozdravil v bolnišnici. Jugoarmadi je prišlo na pomoč celo letalstvo,« se spominja na osamosvojitvene dogodke Sebastjan Česnik. Po njegovih besedah so tisti bolj izobraženi vedeli, kaj se dogaja, drugi pa so verjeli pravljicam oficirjev o notranjem in zunanjem sovražniku. Izkušnje ne bo pozabil nikoli, prav tako tudi tega ne, da mu je Roman Leljak najbrž rešil življenje.
Danes je Sebastjan Česnik podjetnik, ki se veliko ukvarja s pomočjo start-up podjetjem. V spomin na zadnjo generacijo jugoslovanske vojske v vojašnici Franca Rozmana Staneta imajo na facebooku zaprto skupino z imenom VP 8164 Maribor 1991.