Leto prej je takrat 18-letni Ljubljančan končal srednjo šolo. Kot večina mladih je razmišljal o prihodnosti in se ni zanimal za politiko, a takrat ga je čakalo obvezno služenje vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA). »Bila je preizkušnja, za katero se je leto dni kasneje izkazalo, kako resna je in prekleto težka. Prav gotovo me je zaznamovala. Najbolj izmed vsega na svetu cenim svobodo. Svobodo, ki sem si jo moral izboriti in mi ni bila podarjena. Bila je v nevarnosti, pravzaprav v smrtni nevarnosti,« pravi Podrekar, ki dela v Nemčiji.
Smer: Vojvodina in Bosna
Čeprav je bilo na politični ravni dogovorjeno, da bodo mladeniči iz Slovenije služili vojaščino blizu domačega kraja, naborniška komisija JLA tega ni upoštevala in je Slovence pošiljala tudi v najbolj oddaljene kraje takratne skupne države. Albert je moral v Sento, v Vojvodino, tja je prišel 19. septembra 1990. »Ko sem prestopil prag kasarne, se je začel pekel. Neprestano kričanje, vpitje drug na drugega, rafalno streljanje raznih navodil, ki jih 90 odstotkov nisem razumel, pregled prtljage, pri čemer so mi takoj zadržali vse cigarete, kozmetiko, revije, hrano in mi pustili le najosnovnejše,« se spominja. A najhujša preizkušnja ga je čakala nekaj mesecev kasneje, ko je šel v prekomando v Sarajevo, v vojašnico poleg tovarne čokolade Zora na Stupu.
»Glavni je bil politični oficir, tako imenovani ’bezbednjak‘, strah in trepet. Oseba, ki je bila po činu nižja od poveljstva, a po pooblastilih je presegala poveljstvo. A to ni bilo pomembno, prišli smo na prizorišče olimpijskih iger. Sarajevo, fenomenalno mesto s fenomenalnimi ljudmi,« pripoveduje Podrekar. Dokaj lagodno vojaško življenje (kuhal je kavo v poveljstvu, bil kasarniški didžej, kasneje delal na recepciji pri vhodu) se je zaradi političnih zaostritev med republikami, groženj JLA, da bo posredovala s silo, če se bosta Slovenija in Hrvaška hotela odcepili, in dogajanja v Kninu hitro spremenilo. »Marca 1991 smo od Slovencev v kasarni ostali le še štirje. Luka, Grega, Matija in jaz. Časi so bili že taki, da se je v mesto šlo izključno v civilni obleki, saj naj bi bilo nevarno oditi v uniformi. Dogajanje v Sloveniji nas je okupiralo in nekako se je spremenil tudi odnos do nas,« se pomladi pred četrt stoletja spominja Albert Podrekar, ki je takrat pričakoval, da bo lepega dne prišel njihov polkovnik in jim povedal, da se lahko vrnejo v Slovenijo. A propagandni stroj JLA je mlel. Prišli so ponj in po kolega Matijo, ju odpeljali v poveljnikovo pisarno, kjer ju je čakal novinar Radia Študent. »Fanta, vajina naloga je povedati po resnici in odkrito, kako se počutita, delajta se, kot da nas ni zraven,« je dejal poveljnik, Podrekar pa je pazil, da v pogovoru ni »ustrelil kakšnega kozla«.
Načrtovanje bega
Nato je prišlo do dveh dogodkov, ki sta močno vplivala ne samo nanj, ampak na odnos oficirskega kadra do Slovencev. Najprej je hotel pobegniti s taščo in zaročenko, ki sta prišli na obisk, a si je pravočasno premislil, nato se kolega Luka, ki je za nekaj dni odšel na dopust, ni več vrnil v vojašnico. »Meni ni bilo več mar. Vedel sem le, da je zadeva resna in da se ne morem prepustiti toku dogodkov, ne da bi vsaj poskusil posredovati ali vzeti svojo usodo v svoje roke,« razlaga Podrekar. Prišel je čas, ko so se zadnji trije Slovenci odločali, kaj narediti. Vojna v Sloveniji se je začela. V njih je vrelo. »Vojska, v kateri smo se znašli, je napadla naše domove, naše družine, prijatelje in rojake. Ven nas ne bodo spravili po mirni poti. Bog si ga vedi, kaj bo z nami. Morda prav čakajo na našo neumnost, da dobijo razlog, da nas zaprejo ali, bog ne daj, spremenijo v talce, s katerimi bi v primeru, da bi jim ‘kuzla v rit skakala’, imeli argument za pogajanja. Ko postane umazano, lahko postane brezmejno umazano,« se spominja.
Z Gregom in Matijo so se dogovarjali, da pobegnejo. Ves čas so oprezali, ali jih kdo opazuje, bali so se. Lahko bi jih ujeli, poslali v vojaški zapor. Grega je moral misel za beg opustiti, saj je bil njegov oče eden od poveljnikov Teritorialne obrambe, njegovo zajetje ob poskusu prebega bi bilo lahko usodno ne samo zanj, ampak tudi za koga drugega. Tako sta ostala le Albert in Matija. Razmišljala sta, da si morata pridobiti kar največ prednosti, preden odkrijejo, da sta pobegnila. Vlak ni prišel v poštev, ker so bile železniške postaje močno zastražene, tudi ideja, da ukradeta vojaško reševalno vozilo ali kakšen avto ob poti, je kmalu padla v vodo. V ožji izbor je prišla zamisel, da ju v tovornjaku pretihotapi kakšen izmed avtoprevoznikov, a težava je bila, kje najti voznika, ali sploh zaupati neznancu.
Nato je Matija predlagal, naj Albert pokliče njegovega očeta, ki je bil avtoprevoznik. Oče se je strinjal, določili so datum in uro, začelo se je mučno odštevanje. Na dan D, bil je petek, je Albert kot običajno odšel v videoteko, pospravil prostore na poveljstvu, po projekciji nagnal vojake, pometel vojaški klub in se dobil z Matijem.
Končno svoboda
»Pot od najinih spalnic naju je vodila mimo raketnih delavnic, razglasa in kuhinje do zadnjega dela kasarne. Do dela, kjer je žičnata ograja razmejevala kasarno od vojaškega odpada. Ta prehod je bil tudi stražen. Imela sva precej dobre izkušnje, saj sva oba preživela precej tednov v njej in dobro nama je bila poznana frekvenca prehoda stražarjev, kot tudi konfiguracija tega terena. Na varni razdalji sva počakala, da je prišel mimo stražar in postala še toliko časa, da je izginil za stavbo stražarske poti,« pripoveduje. Od tam ju ni mogel videti in slišati nihče. Matija je imel ključe prehoda in hitro sta prišla na drugo stran. V stavbo je Matija prinesel skrito civilno obleko in dokumente. Hitro in brez besed sta se preoblekla, zapustila stavbo, jo zaklenila in vse ključe odvrgla v grmovje. Tudi ključe komande, ki jih je imel Albert. Takrat je razmišljal, da bosta s tem, da sta vzela vse ključe, pridobila nekaj dodatnega časa.
Na dogovorjenem kraju je Matija zagledal tovornjak svojega očeta, po stisku rok so odpeljali proti Sloveniji. Bosansko-hrvaško mejo so prečkali pri Bosanskem brodu, kjer so jih ob vnaprej pripravljeni zgodbi brez težav spustili naprej. Ko se je danilo, so se peljali mimo Zagreba in srečno prišli do Obrežja, kjer je bila Teritorialna obramba. Takrat je lahko prvič svobodno zadihal. Od navdušenja je kar vriskal in z Matijo sta si padla v objem. Ker je JLA iskala prebegle vojake po domovih, tudi pod čudnimi pretvezami, so ga odpeljali do stanovanja soproginih staršev. Tudi njegovi starši so prišli tja. Zgodba se je zanj končala, treba je bilo poskrbeti, da ga vojaška policija, ki je krožila po Sloveniji v civilu, ne bi zajela. In tako se je javil v TO na Vrhniki. Tam so ga nekje vpisali, a mu svetovali, naj se skrije za nekaj časa, da sedaj ne potrebujejo novih ljudi. Decembra so ga vpoklicali na služenje v Slovensko vojsko. To je bil drugi božič, ki ga ni preživel doma.
Brez priznanja za prebežnike
Le sebi, Matiji in Matijevem očetu se ima zahvaliti za rešitev. »Verjetno nas večino prebežnikov druži, da nismo nikoli dobili nobenega priznanja, da nismo bili nikoli člani kakega združenja boja za Slovenijo, da nismo dobili nobenih pravic iz tega, kot so jih aktivni člani TO, ki so lahko dobili pravice kot veterani. Smo neka čudna generacija, dezerterji, ki smo padli v nepravi čas naborništva. Slovensko vodstvo nam ni nikoli priznalo naše vloge, za katero močno verjamem, da je tudi pripomoglo k razrahljanju enot JLA in njenemu delovanju. Svojo svobodo smo si izborili sami in pri tem tvegali življenja. Če si je ne bi, si ne bi mogel predstavljati, da bi s puško moral stati nasproti srečnika, ki je naborništvo opravil v bolj pravem trenutku,« sklene Albert. Pa še: »To je moja zgodba tega dne, tega čudnega obdobja. Takrat sem se naučil ceniti svobodo nad vsem in spoznanje, da se moram zanjo vedno postaviti in boriti.«
Albert Podrekar je star 44 let. Dela v Frankfurtu kot svetovalec za Vzhodno Evropo v Oracle Financial Services Software, kjer se ukvarja s programsko opremo za poslovanje bank in drugih finančnih institucij.