Kakšen aplavz! Občinstvo kot začarano in obnorelo ob interpretaciji in nastopu pianistke Marthe Argerich. Dolge stoječe ovacije, aplavz, ki se ni nehal. Za trenutek smo imeli občutek, kot da smo na kakem rock ali pop koncertu, kjer je publika v transu. In v resnici je bilo nekako tako. Publika je bila v transu navdušenja nad presežki klavirske igre izjemne umetnice. Ali obstaja kak pridevnik več, ki bi ga lahko zapisali ob »briljantna, popolna, zapolnjujoča in edinstvena pianistka Martha Argerich«. In to pri njenih 85 letih! 

Koncert za klavir in orkester v G-duru Mauricea Ravela Martha Argerich praktično odigra že miže in z levo roko, tako nekako bi lahko opisali njeno sedenje za klavirjem. In to seveda izjemno, kot še nikoli. Energični prvi (Allegramente) in tretji (Presto) stavek sta tehnično izredno zahtevna – po besedah samega skladatelja je bil med drugim koncert ustvarjen tudi za to, da se solist izkaže v svoji virtuoznosti.

A tokratni solistki ne predstavljata večjega izziva. Prsti ji samoumevno in z največjo lahkoto drvijo po črno-belih tipkah in se pri tem še sila zabavajo in smejijo. Uživajo, kot sama interpretka. Najbolj pa smo v celem koncertnem večeru pričakovali drugi stavek (Adagio assai), nato pa lovili sapo ter si brisali solze ob njegovi izvedbi. Lirična, osebna izpoved, tankočutna interpretacija zrele vrhunske pianistke, kot da bi nam želela položiti na srce, da je življenje lepo, da moramo premagovati padce ter se v dobroti in poštenosti vedno znova pozicionirati.

Orkester Slovenske filharmonije pa je zvenel, sploh pri tem stavku, kot življenjska opora. Člani orkestra so bili ritmično točni in tonsko postavljeni. Dirigent Charles Dutoit je pri svojih skoraj 90 letih vodil sekcije sila premišljeno. Tudi njemu je ta koncert že dodobra poznan in jasen v vsaki malenkosti. To je prenesel na orkester, ki ga je z lahkoto vodil, uravnal sekcije in sledil skladateljevim zapisom v partituri.

Skupaj so se izjemno lepo ujeli s solistko večera in jo podpirali. Aplavz je bil bučen, nepopisen. Ploskali smo s tako jakostjo, da so nas bolele roke. Vstali. Ter si v tistem trenutku želeli le eno, da Martha Argerich zaigra še kak dodatek. In ga je. Oziroma je v zahvalo navdušeni publiki ter njenemu bučnemu aplavzu (da ne rečemo »skoraj je že morala«) izvedla kar dva dodatka.

Prvi je bil Sonata v d-molu Domenica Scarlattija, ki ga je odigrala z neverjetno hitrostjo in tehnično brezhibnostjo. Jemalo nam je dih. Drugi dodatek je bil liričen, preprost, enostaven: Prva slika (Od tujih pokrajin in ljudi) iz cikla Otroški prizori opus 15 Roberta Schumanna. 

Za tokratni koncert, ki so ga organizatorji naslovili »Zvezdniški večer z Martho Argerich«, se je Orkester Slovenske filharmonije vzorno pripravil tudi na izvedbo Rimske trilogije v drugem delu koncerta (tri simfonične pesnitve Rimski prazniki, Rimski vodnjaki in Rimske pinije) skladatelja Ottorina Respighija. Prav tako so se potrudili pri uvodni skladbi koncertnega večera uverturi Rimski karneval Hectorja Berlioza.

Ta dva glasbena unikata, ki še nastopata v tandemu, nekdanja zakonca, med katerima naklonjenost še vedno veva, sta verjetno pravi relikt v svetu še živečih vrhunskih poustvarjalcev klasične glasbe. Doživeti ju, ju slišati, biti del njunega poustvarjanja, je enostavno rečeno srečni privilegij, za kar se lahko zahvalimo Festivalu Ljubljana, direktorju Darku Brleku in Mestni občini Ljubljana ter županu Zoranu Jankoviću.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.