Četniško gibanje, ki ga je ustanovil (takrat še polkovnik) Mihailović je bilo velik trn v peti nemškega poveljstva, ki je v Srbiji skrbelo za nemoten prevoz vojaških transportov proti Grčiji . Po velikih začetnih uspehih ga je begunska vlada v Londonu imenovala za glavnega poveljnika uporniških sil v Jugoslaviji. To je privedlo na eni strani do razkola s Titovimi komunisti, na drugi strani pa so Nemci zelo hitro objavili maščevalne ukrepe za vsakega ubitega nemškega vojaka in vsako poškodovanje transportnih vozil.
V nadaljevanju objavljamo nekaj poudarkov iz knjige Draža, srbskega publicista Pera Simića.
Očitki o kolaboraciji četnikov z Nemci
Uporniške akcije četnikov in partizanov so povzročile nesorazmerno veliko število žrtev med prebivalstvom Srbije. Saj so imeli Nemci do 5. decembra 1941 le 203 padle in 378 ranjenih vojakov. Med uporniki je padlo 3.562 borcev, med civilnim prebivalstvom pa je bilo mrtvih 11.522. Poleg terorja okupatorjev je številne žrtve povzročal spor med četniki in Titovimi partizani, ki je po začetnem sodelovanju prerasel v državljansko vojno.
General Mihailović – Draža kot so ga tudi imenovali, je bil že od vsega začetka deležen očitkov s strani Titovih komunistov, da sodeluje z Nemci. Ti očitki so se še okrepili, ko je Mihailović po številnih žrtvah spričo nemške ofenzive 19. decembra 1941obvestil britanskega odposlanca v svojem štabu Billa Hudsona, da bodo četniške enote razdelili na manjše enote in prenehali s frontalnimi napadi na Nemce. Tako bodo lahko obvarovali ljudi in prebrodili krizo. Hudson pa je zahteval naj nadaljujejo z ofenzivnimi napadi ne glede na žrtve.
Mihailović mu je odvrnil, da se brez orožja in streliva ni mogoče bojevati. Podobnega mnenja je bil tudi predsednik begunske vlade v Londonu, ki je generalu sporočil: Brez orožja in goloroki ne začenjajte nobenih večjih akcij. Žrtve bi bile prehude. Nadaljujte organiziranje po vsej državi in čakajte pravi trenutek.
O nesmiselnosti obtožb glede kolaboracije z Nemci, ki jih je Tito pošiljal v Moskvo, veliko pove tudi tiralica, ki so jo Nemci izdali decembra 1941, v kateri ponujajo 200 000 dinarjev za Mihailovićevo glavo.
Za štiri Nemce 250 Srbov, pristašev generala Mihailovića: nemški plakat iz decembra 1942:
Nemci so razpisali nagrado na glavo Tita in Mihailovića
Starejše generacije se bodo spomnile zgodovinskih lekcij iz šole, ki so navajale, da so Nemci leta julija 1943 razpisali veliko nagrado na Titovo glavo.
Britanska cenzura je favorizirala Tita. Tako Radio London kot tudi britanski tisk sta cenzurirala vest o tem, da so Nemci razpisali nagrado 100.000 nemških mark v zlatu za Mihailovićevo in Titovo glavo. Zamolčali so, da je nagrada razpisana tudi za Mihailovića, nagrado razpisano za Titovo glavo pa so razglašali na ves glas. Tega še danes ne bomo zasledili v nobenem zgodovinskem učbeniku!
Sodelovanje z rdečo armado
Konec septembra 1944 se je začela zaključna operacija osvobajanja Srbije v kateri je sodelovalo 414. 000 sovjetskih vojakov in 26.000 Titovih borcev. Mihailovićevi pristaši v vzhodni Srbiji so pohiteli sovjetski vojski naproti in skupaj z njo osvobodili nekaj srbskih trgov in mest. Med njimi sta bila tudi Čačak in Kruševac, ki so ga Sovjeti predali v upravljanje četniškemu komandantu Dragutinu Keseroviću, ki je skupaj z njimi osvobodil mesto. Takoj ko je Tito za to zvedel, je poveljniku Tolbuhinu napisal pismo, v katerem je zahteval, naj svojim poveljnikom ukaže, da morajo četnike kjerkoli naletijo nanje razoroževati in jih kot vojne ujetnike predajati partizanom.
Tiralica za 100.000 zlatih nemških mark: nemški plakat iz leta 1943:
Nemci o Mihailoviću
Nemci so v zaključnih analizah za leto 1944 v Vojnem dnevniku Wehrmachta zapisali nekatere končne ocene o generalu Mihailoviću in njegovem gibanju:
Na bojiščih proti četnikom nismo dosegli odločilnih uspehov.
Uspešnejši so bili naši policijski ukrepi, ker nam je uspelo poloviti pristaše Draže Mihailovića v mestih, še posebej v Beogradu.
Polovili smo njegove pomembne ljudi. Del ujetih četnikov je bilo po sklepu vojaškega sodišča obsojenih in ustreljenih, drugi del pa je bil odpeljan v Nemčijo.
Naše represalije nad prebivalstvom so bile uspešne, ker je Draža takoj najstrožje prepovedal akcije proti okupatorjem. Titovo gibanje pa je bilo do represalij nad srbskim civilnim prebivalstvom popolnoma ravnodušno.
Po mučenju delno priznal krivdo
Generala Dražo so leto dni po vojni, po izdaji tesnega sodelavca, ujeli pripadniki jugoslovanskih varnostnih sil. Vojaški tožilec jugoslovanske armade, polkovnik Miloš Minić je 1. junija 1946 vložil obtožnico proti generalu Mihailoviću in še sedmim njegovim tesnim sodelavcem. Mihailovića so obtožili, da je v okupirani Jugoslaviji organiziral jugoslovansko vojsko v domovini, da je takoj ko se je začel osvobodilni boj narodov Jugoslavije proti okupatorju začel sodelovati z nemškimi in italijanskimi okupatorji in njihovimi slugami. In da so vsi četniški odredi odkrito sodelovali z nemškim in italijanskim okupatorjem in kvizlinškimi silami Nedića, Ljotića, Pavelića in slovensko belo gardo.
General je vidno uničen od hudega mučenja med zasliševanji, večino obtožb priznal.
Vojaško sodišče ga je 16. julija 1946 obsodilo na smrt. Kljub številnim prošnjam za pomilostitev so generala po hitrem postopku na tajnem kraju ustrelili.
Med znanimi svetovnimi osebnostmi, ki so prosili za pomilostitev je bil tudi francoski general Charles de Gaulle, ki je povedal, da je tudi on oprostil Petainu, da pa Mihailović ni bil Petain. Tudi tej prošnji Tito ni ugodil in de Gaulle mu tega ni nikoli odpustil.
Največja skrivnost Titove Jugoslavije
Obsodba generala Mihailovića je odjeknila v skoraj vseh svetovnih časopisih.
Atenski Akropolis je 18. julija 1946 zapisal, v kakšnih okoliščinah je general na sojenju priznal nekaj od tistega, česar ga je obtoževal Tito:
V času sojenja je Mihailović »priznal« nekatere stvari. Na pol je priznal, da se ni vedno bojeval proti Nemcem. Ta nepričakovana »priznanja« nam bolj kot katerikoli lažni dokumenti in pričanja vzbujajo sume. Vemo namreč, kako »priznavajo« tisti, ki jih obtoži komunistično sodstvo.
Istanbulska Republika je istega dne takole komentirala razsodbo beograjskega sodišča:
Mihailović je vsekakor napravil napako – bil je poražen v državljanski vojni, v kateri sta bili nasprotnici dve jugoslovanski stranki in dve ideologiji. Če bi zmagal, bi bil heroj, poražen je postal izdajalec.
Nekaj let pozneje je Tito na nekem sprejemu opazil, da se nekaj dogaja med njegovo soprogo in ministrom za zunanje zadeve Milošem Minićem:
Kaj je bilo, je vprašal.
Minić je odgovoril, da je tovarišica Jovanka vprašala nekaj, kar ne bi smela.
Kaj pa je vprašala, je zanimalo Tita.
Vprašala je, kje je pokopan Draža.
Več na: https://www.orbis.si/index.php?3091&backPID=3091&tt_products=9092
Proglas, s katerim Nemci obveščajo, da bodo za vsak četniški poskus poškodovanja nemškega tovornega vozila požgali 20 hiš:
