V primerjavi z večjimi poletnimi igrami so zimske paraolimpijske sicer še vedno majhne, tako po številu panog kot športnikov, pa tudi pri slovenskem deležu. Se pa vsaj ta povečuje oziroma bo na letošnji izvedbi dvakratnik prejšnjih, saj se je že precej izkušenemu smučarju Jerneju Slivniku pridružila še novinka, smučarska tekačica Tabea Dolžan.

Paraolimpijske igre bodo na delu prizorišč olimpijskih iger Milano Cortina 2026 potekale med 6. in 15. marcem. Športniki bodo nastopili v šestih panogah, alpskem smučanju, biatlonu, teku na smučeh, hokeju, deskanju in krlingu na vozičkih. Na igrah pričakujejo več kot 600 športnikov. Skupno bodo podelili 79 kompletov medalj, 39 v moški, 35 v ženski konkurenci, pet disciplin je mešanih.

Tako kot nedavno končane olimpijske igre bodo tudi paraolimpijske precej razpršene, čeprav vsa olimpijska prizorišča ne bodo postala tudi paraolimpijska. V Milanu bo v dvorani Santa Giulia potekalo tekmovanje v hokeju. V sloviti Cortini d'Ampezzo bodo tekmovanja v paraalpskem smučanju ter paradeskanju. Cortina bo gostila tudi krling, tam pa bo tudi zaključna slovesnost iger. Nordijske discipline, parasmučarski tek in parabiatlon, pa bodo potekale v Teseru v dolini Fiemme.

Zgodovina paraolimpijskih iger, največjega tekmovanja za športnike invalide, je sicer zadnja desetletja tesno povezana z olimpijskimi. Po skromnih začetkih na ločenih prizoriščih je zdaj za vse prireditelje OI obvezna tudi izvedba paraolimpijskih iger.

Paraolimpijske igre so se po logistiki, številu udeležencev in zahtevnosti izvedbe že pred leti močno približale olimpijskim, čeprav to velja predvsem za poletno izvedbo.

Na marsikaterem področju je dela še več, saj mnogi športniki potrebujejo spremljevalce ali pa prilagoditve za dostop do objektov. Želijo si, da bi imeli tudi podobno odmevnost v svetu športa. Na tem področju so v zadnjih letih in desetletjih že dosegli velik napredek, a stremijo k še boljšemu statusu.

Zgodovina paraolimpijskega gibanja sicer sega v leta po drugi svetovni vojni. V britanskem mestu Stoke Mandeville so leta 1948 pripravili prvo tekmovanje invalidnih športnikov. Rimu 1960 so sledile še igre v Tokiu 1964, Tel Avivu 1968, Heidelbergu 1972, Torontu 1976 in Arnhemu 1980 ter v Stoke Mandevillu in New Yorku 1984.

Naslednji pomembni mejnik je bilo leto 1988. Tega leta so bile igre v južnokorejskem Seulu, prvič so jih priredili na istih tekmovališčih, kjer so pred tem potekala olimpijska tekmovanja. Od Seula 1988 je postalo samoumevno, da vsak kandidat za olimpijske igre predstavi tudi kandidaturo za paraolimpijske, brez te pa ne bi mogel biti izbran za olimpijskega prireditelja.

Zimske izvedbe so bile nekoliko skromnejše; prve so imeli leta 1976 v švedskem Örnsköldsviku; sledile so izvedbe v norveškem Geilu (1980) in dvakrat v Innsbrucku (1984, 1988). Leta 1992 sta bila prizorišči Tignes in Albertville, s čimer so se tudi zimski športniki invalidi pridružili kolegom, ki nastopajo na istih prizoriščih kot olimpijci.

Sledile so igre v Lillehammerju 1994, Naganu 1998, Salt Lake Cityju 2002, Torinu 2006, Vancouvru 2010, Sočiju 2014, Pyeongchangu 2018, Pekingu 2022, zdaj je na vrsti italijanski gostitelj Milano-Cortina.

Paraolimpijske igre imajo seveda tudi maskoto. Tudi italijanski prireditelji so se, tako kot večina v zadnjem obdobju, odločili za parček maskot, ki predstavljata olimpijske in paraolimpijske igre. Tokrat sta to hermelina Tina in Milo, predstavnika značilne živalske vrste gorskega okolja, kjer potekajo tekmovanja.

Njuni imeni sta povezani z glavnima prirediteljema, Tina s Cortino, Milo pa z Milanom. Tina z belo barvo kožuha je predstavljala olimpijske igre, Milo z rjavim kožuščkom pa je paraolimpijska maskota. Kot so maskoti opisali prireditelji, je Tina doma v naravi, čeprav zdaj živi v mestu, obožuje pa glasbo in umetnost. Milo pa se je rodil brez ene tačke, a je to premagal z odločnostjo in ob pomoči repa. Za spremljavo so jima dodali še šest majhnih zvončkov, poimenovanih Flo, ki simbolizirajo radost, upanje in prijateljstvo.