Kaj najprej opazi pri ženski, je zanimalo Martino, ki se je kar topila ob njem. »Še sam ne vem natančno«, je priznal Žan, »karizma, energija, samozavest, milina. Ko pridem domov, želim nežnost in milino, ne borbe.« Martina je še kar naprej vrtala vanj: »Se kdaj zgodi na prvem zmenku ali ne?« Žan spretno in iskreno: »Če se zgodi, se zgodi.«
Martina: »Nasmeh ali dekolte?« Žan: »Nasmeh, vedno nasmeh.« Martina je postavila vprašanje, ki zanima vse Slovenke in celo kakšnega Slovenca: »Si samski ali nisi?« Žan se je spet znašel: »Sem v odprtem razmerju«, malo počakal in nadaljeval: » … s kariero.« Martina na to: »Uh, sem si oddahnila.«
In naslednje Martinino vprašanje: »Katera izmed znanih Slovenk ti je tako všeč, da bi jo peljal na večerjo?« In Žanov drzni odgovor: »Vse, ki so mi všeč, sem že povabil na večerjo!«
Martina mu je prijazno spekla čokoladne kroglice, Žan se je zahvalil in rekel, da so kroglice take kot je Martina: okusne.
Povedal je tudi, da je prvič v življenju postavil smrekico v svojem novem domu. Martina ga je seveda vprašala, kdo mu je pri tem pomagal, a Žan je ostal skrivnosten.
Izdal je le, da bo praznike praznoval z veliko hrane in z veliko daril.
In kaj si želi od Božička? Nič materialnega, zdravje zanj in za vse okrog njega, za družino, za band, za ekipo, in da bi še naprej lahko delal, kar počne zdaj in kar dela rad.