Iz česa je vzklila ideja za razstavo Nič drugačno življenje? Od kod navdih zanjo?
Leta 2016 sem pripravil fotografsko razstavo z naslovom Nič drugačne mame, v sklopu katere sem fotografiral mame otrok s posebnimi potrebami. Ob razmišljanju, kako bi v javnosti lahko še razširil različne zgodbe invalidov, sem dobil idejo, da bi lahko pred objektiv tokrat povabil ljudi z različnimi invalidnostmi, ki jih ta ne ovira. Ob tej priložnosti sem se povezal z NSIOS, razstavo zdaj pripravljamo v sklopu projekta Vseslovenska akcija ozaveščanja o socialnem vključevanju invalidov.
Kdo so ljudje, ki jih bo javnost spoznala skozi razstavo? Zakaj ste izbrali prav te posameznike? Koliko novih obrazov bomo spoznali?
Pred objektiv smo povabili 25 ljudi. Med njimi so amputiranci, ljudje s cerebralno paralizo, invalidi na vozičku, slepi, gluhi … Prav vsi so uspešni pri svojem delu, športu in hobijih. Vsaka zgodba posameznika me je navdušila in zaznamovala na svoj način. Uvidel sem, da invalidi kljub vsemu delajo zase, za bližnjo okolico in skupnost, v kateri živijo.
Med njimi je fant Tomi, ki je brez noge, izgubil jo je, ko so mu diagnosticirali raka. Tomi je operativni gasilec in hodi na intervencije, je tudi predsednik gasilskega društva in športnik, ki s protezo teče po brezpotjih. Ob vsem tem je tudi direktor Inštituta Zlata pentljica. Gospod Anton je gluho slep, je kipar in pantomimik z umetniškim imenom Dlanton, ki s svojimi nastopi navdušuje in spravlja v smeh.
Simona Gerenčer, iz Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN, gluhoslepi ustvarjalec Anton Polutnik in Primož Lavre
Pevka Eva, plesalke Martina, Brina in Nika ter igralec in glasbenik Jernej so ljudje, ki na odru v svojem plesu in glasbi kar zasijejo. Tjaša je slepa oseba z neomajno energijo, ki dela kot psihoterapevtka in profesorica, v prostem času pa je tudi strastna golfistka. Elvis in Lana sta zagrizena športnika; Elvis v fitnesu kot za šalo dviguje najtežje uteži, Lana pa je paraolimpijka, ki je letos v sedeči odbojki nastopila na igrah v Parizu. Gospod Alojz je hemofilik in udeleženec svetovnega prvenstva v košarki na vozičku – s svojo energijo in voljo navdihuje, ob tem pa se bori za pravice hemofilikov, ki so zamolčane in prezrte.
Špela je pisateljica in strastna knjižničarka; ko sva izbirala lokacijo za fotografiranje, sva bila soglasna, da je NUK najprimernejši, saj je v njem med študijem preživela veliko časa, tam se namreč počuti kot doma. Poezija, proza in vonj knjige – to so njene strasti, ki ji na obraz privabijo nasmeh. Sara je profesorica na Evropski pravni fakulteti, kjer študentom, čeprav ne more govoriti, s komunikatorjem predaja svoje znanje. Srečo je človek, ki obožuje delo na svoji kmetiji. Z binomsko nogo vozi traktor in kosilnico, jaha konja ter se podaja po brezpotjih belokranjske pokrajine.
Igor, Nino in Edo za svoje gibanje uporabljajo invalidski voziček, vsi trije so namreč paraplegiki. Igor želi otrokom invalidnost približati s pisanjem otroških knjig in predavanji po šolah, Nino, kot motivator in ambasador, pa ljudi ozavešča z vodilom »kjer je volja, tam je tudi pot«. S svojo prikolico potuje po kampih, surfa, plava in se potaplja, Edo pa prekolesari kilometre, ki si jih mnogi sploh ne moremo predstavljati.
Miša, Enej in Anže so veliki borci s cerebralno paralizo, ki pa se kljub temu družijo in igrajo z vrstniki. Sara je simpatična punca, ki se ukvarja s trebušnim plesom. Kljub kronični vnetni črevesni bolezni ni opustila svoje ljubezni in tudi z gastrostomo razveseljuje s plesom. Jan je zelo razgledan fant z motnjami v duševnem razvoju, tudi varovanec Dnevnega centra Sožitje, ki zelo rad slika. Valerija je prva gluha novinarka v Sloveniji in koordinatorka za razvoj slovenskega znakovnega jezika. Nai je prostovoljec na Zavodu Transakcija, ki se vsak dan bori za pravice gluhih in naglušnih ter LGBTQ+ skupnosti.
Psihologinja Tjaša M. Kos je slepa., a je to ne ovira pri igranju golfa
Navdušila me je tudi zgodba gospoda Benjamina, tetraplegika, ki je lastnik popolnoma dostopnega hostla, ki je bil nekoč velika domačija njegovih prednikov. Iz njega kar bruhajo nove poslovne ideje. Je tudi navdušen slikar, njegove mojstrovine, naslikane z usti, so opazili tudi na mednarodnih festivalih. Tilnu mišična distrofija ne predstavlja nobenih ovir. Nasmejan in izredno komunikativen fant opravlja redno delo računovodje, njegovo hitrost ob igranju hokeja na vozičku pa lahko primerjamo s formulo ena.
Rdeča nit razstave so torej ljudje, ki kljub svoji invalidnosti ustvarjajo, delajo in živijo polno življenje, premikajo meje in nam poskušajo približati svoj vsakdan.
Na kakšne izzive ste naleteli med fotografiranjem in pripravo razstave?
Izzivov je bilo veliko, predvsem pa smo se veliko ukvarjali z usklajevanjem terminov in lokacij fotografiranja. Potrpežljivost je bila pomembna vrlina na obeh straneh. Veliko sem se ukvarjal tudi s tem, kako sploh izvesti fotografiranje; modele sem namreč želel postaviti v okolje, ki jim je blizu in kjer delujejo ali bivajo.
Primož Lavre - avtoporttret
Ali vas je kakšna zgodba med pripravljanjem razstave še posebej ganila ali zaznamovala? Katere trenutke si boste najbolj zapomnili?
Takih zgodb in dogodivščin je veliko, mislim, da si vsak izmed njih zasluži velik poklon za to, kar je in kar dela. Ne morem izpostaviti niti ene zgodbe kot tudi niti ene fotografije. Vse fotografije skupaj sestavljajo celoto, vsak gledalec pa si bo o posameznih fotografijah na razstavi seveda ustvaril lastno interpretacijo. Ljudem, ki jih bo na razstavi zanimalo, kako je nastala vsaka posamezna fotografija in kakšno je njeno ozadje, bom to z veseljem pojasnil. Naj pa povem še to, da sem se želel pred fotografiranjem spoznati z vsakim portretirancem, želel sem slišati vsako posamezno zgodbo; tako sem lažje naredil koncept za vsako posamezno fotografiranje.
Kaj želite z razstavo sporočiti tistim, ki si jo bodo ogledali?
Z razstavo bi rad sporočil, da smo vsi ljudje, za zgleda pa si vzemimo tiste, ki so za marsikaj prikrajšani, ampak kljub temu živijo polno življenje. Z veliko volje in nasmehom lahko namreč dosežemo marsikaj. Seveda pa pridejo trenutki, ki se jih ne smemo ustrašiti – ko je nekdo v stiski, mu stopimo nasproti in ga povprašajmo, ali potrebuje pomoč. S skupnimi močmi lahko spreminjamo svet in ljudi okoli sebe. Predvsem pa – sebe.
Gre za potujočo razstavo, ki si jo bo možno ogledati po različnih slovenskih mestih.
Tako je, razstava bo potovala po različnih krajih po Sloveniji in upam, da tudi onkraj naših meja. O vseh postavitvah bomo javnost sproti obveščali prek družbenih omrežji in medijev. Vsekakor pa si želim, da si razstavo ogleda čim več ljudi in si ustvari svojo zgodbo.
Primož Lavre in Tjaša M. Kos
