Kovčki so bili lahki, srca težka. Ko so se vojni oblaki zgostili, so prišli v Slovenijo – v majhno hišo v Bresternici pri Mariboru. Tam, ob reki, ki je tekla enako mirno kot prej, je ukrajinska slikarka in grafična oblikovalka začela znova risati življenje.

Ob našem prihodu v Bresternico pri Mariboru nas je najprej pozdravil Yuki – živahni kuža akita, katerega ime v japonščini pomeni »sneg«. Z repom je mahal tako navdušeno, kot da bi nas poznal že vse življenje.

Potem se je na vrtu prikazala Yana Naidenko, ukrajinska slikarka in grafična oblikovalka, z nasmehom, ki je bil hkrati topel in malce zadržan, kot da bi še vedno nosila s seboj senco tistih januarskih dni leta 2022. »Dobrodošli v mojem malem studiu,« je rekla in nas povabila noter.

osebni arhiv Yane Naidenko

Prostor je bil majhen, a poln svetlobe, v njem so njene podobe narave sijale, kot bi bile žive. Tako se je začelo naše srečanje z umetnico, ki je iz Harkova prinesla ne samo kovčke z najnujnejšimi stvarmi, temveč tudi globoko potrebo po tem, da z barvami in črtami ohrani tisto, česar vojna ni mogla uničiti – občutek doma, notranji mir in dialog z naravo.

Otroštvo med baletom in sanjami o barvah

Yana je risala že kot otrok. »Vsak otrok riše, a zame je bilo to nekaj posebnega,« je pripovedovala, medtem ko je Yuki zadovoljno ležal na sončni terasi in opazoval dogajanje. V Harkovu, kjer je odraščala, je bila umetniška šola v isti stavbi kot baletna.

Vsak dan je šla mimo oken, kjer so se otroci učili risati, in čutila mešanico navdušenja in ljubosumja. A formalne umetniške izobrazbe ni dobila. Starši so verjeli v »praktičen poklic«. Študirala je gostinstvo, turizem in menedžment in nekaj časa delala v potovalni agenciji.

Potem so prišli otroci – hčerka in sin – in kreativnost se je vrnila. Začela je študirati grafično oblikovanje, osem let delala kot grafična oblikovalka. Vmes pa je iskala pot do slikarstva. Nekega dne je spoznala umetnico, ki je postala njena prijateljica in učiteljica.

osebni arhiv Yane Naidenko

Zasebni tečaji, ure risanja, slikanja. V Ukrajini je slikala predvsem za prodajo na Etsyju in sodelovala na skupinskih razstavah. Ni bilo velikih projektov, a dovolj, da je vedela: to je njen glas.

Njen študij na Narodni akademiji za urbano ekonomijo v Harkovu ji je dal temelj – ne samo tehnično znanje grafičnega oblikovanja, temveč tudi razumevanje prostora, svetlobe, ravnotežja.

To se je kasneje prelilo v slikarstvo: od poltonov in zemeljskih barv do abstraktnih pokrajin, ki niso več vezane na konkreten kraj.

Januar 2022: »Nekaj se bo zgodilo«

Yana je dolgo verjela, da bo ostala v Ukrajini. Leta 2014, ko se je začela vojna v Donbasu, je mož predlagal selitev. Imeli so prijatelje v Sloveniji, enkrat so jo obiskali in zaljubili so se v naravo, ritem življenja, podobnost njihovi tradiciji. A takrat še ni bila pripravljena.

»Hotela sem živeti v Ukrajini.« V skoraj dvomilijonskem Harkovu so živeli v mirnem delu mesta, čeprav je bilo življenje glasno, polno dogodkov, avtomobilov, energije. Januarja 2022 je mož spet rekel: »Pojdimo za nekaj časa.« Vzela je dopust, uredila otrokoma spletno šolo, spakirala samo ročno prtljago.

Odšli so v Turčijo – »majhen dopust, za vsak primer«. Čeprav je bilo ozračje v državi napeto – vedeli so, da Rusija k ukrajinskim mejam premika vojaško opremo, da prihajajo poljske bolnišnice in da diplomati zapuščajo Ukrajino –, se je možnost vojne zdela skoraj smešna.

osebni arhiv Yane Naidenko

Nihče ni verjel, da se bo res zgodila. Toda mesec dni pozneje se je vojna zares začela. Iz Turčije so prišli naravnost v Slovenijo. Prijatelji so jim pomagali najti stanovanje. »Nismo imeli drugega doma. Slovenija je podobna Ukrajini – narava, tradicije, jezik, ki ga lahko razumemo.«

V Bresternico, kjer so še zdaj, so prišli takoj. Del hiše so sprva najeli le za tri mesece. »Mislili smo, da se bo vojna končala kmalu.« A meseci so postali leta. Zdaj so tu že štiri leta. Yuki, ki so ga morali najprej pustiti v Ukrajini, se je družini pridružil pozneje in je v Slovenijo pripotoval z vlakom iz Poljske.

Pokrajine kot terapija, umetnost kot meditacija

V Ukrajini so bile Yanine slike manjše, pogosto tihožitja, portreti ljudi, tu in tam pokrajine. Vojna je vse spremenila. »Bila sem brez umetniške skupnosti, sama.

Morala sem nekaj početi, da ne bi znorela.« Narava okoli Bresternice – reka, gozd, polja – ji je dala sidro. Prve pokrajine je slikala po starih fotografijah domačega kraja, ki so ji jih pošiljali prijatelji. Potem so te podobe postale vedno bolj abstraktne. »Ne odražajo več specifičnega kraja v Ukrajini ali Sloveniji. To je narava nasploh.«

osebni arhiv Yane Naidenko

Sedeča ob reki, opazujoč tok vode, je našla ravnotežje. »Narava mi je dala stabilnost.« Danes je slikanje zanjo meditacija. »Ko slikam, mi možgani utihnejo.« Umetnost ni protest proti vojni – vedela je, da slikarstvo ne more ustaviti bomb. A lahko vpliva na ljudi. »Želim, da moje slike ljudem prenesejo notranji mir, da nekdo, ki jih gleda, za trenutek občuti to notranjo tišino.«

Poleg slikarstva je tudi učiteljica joge. Obe strasti se prepletata: joga ji daje ravnotežje, slikarstvo pa sledi kot nadaljevanje meditacije. Včasih je slikala bolj, zdaj učinkoviteje. Tudi barvna paleta se je spremenila – zdaj prevladujejo zemeljski toni, poltoni, v skicah ljudi pa živahnejše barve.

V Mariboru jo je presenetila svetloba, mir, aktivnost starejših ljudi, ki hodijo v hribe, kolesarijo, sedijo v kavarnicah. »V Harkovu je bilo glasno, polno življenja, a tukaj je tišina, ki jo potrebujem.«

Družina v senci vojne

Hčerka, zdaj 21-letna, študira modno oblikovanje v Ljubljani. »Zelo sem ponosna.« Prvo leto je bila zaprta v sobi, ni hotela ničesar početi, samo čakala je na vrnitev. »Vsi smo mislili, da se bomo kmalu vrnili.« Sin obiskuje ekonomsko šolo v Mariboru.

Prilagajanje je bilo težko, a danes sta oba srečna. Yana in mož sta družino rešila tako, da so v Slovenijo prišli skupaj. Moževi starši so ostali v Ukrajini in je niso želeli zapustiti, Yanina družina pa je prav tako prišla v Slovenijo.

osebni arhiv Yane Naidenko

Manjkajo prijatelji iz Ukrajine. Mnogi so postali vojaki – nekdanji poslovneži, programerji. »Bilo je boleče: oni tam, mi tu. Lahko pošlješ denar, a to ni dovolj.« Prvo leto in pol je prostovoljno pomagala v ukrajinskem centru v Mariboru. Potem se je center zaprl.

Danes se večinoma druži z Ukrajinci, a si želi več stikov s Slovenci, tudi zato da bi bolj vadila slovenščino. »Vsi se pogovarjamo o tem. Potrebujemo to.« Praznujejo ukrajinske božiče in velikonočne praznike, a cenijo tudi slovenske: pust, družinske vikende, očete, ki preživljajo čas z otroki. »V Ukrajini je bilo to večinoma na mami.«

Prva razstava v UGM: Iz skicirke

Leta 2025 je v Umetnostni Galeriji Maribor (UGM Šop) odprla prvo samostojno razstavo Iz skicirke. Serija del na papirju – ulice, železniške postaje, portreti družinskih članov in prijateljev.

Najprej fotografira trenutek, potem z minimalnimi sredstvi – kemičnimi svinčniki, flomastri, akvareli, tempero in pasteli – ujame hipnost, čustva, razpoloženje. Dela kot Srečanje (2024), Maribor, na železniški postaji (2022) ali Babica (2021) so majhna, a polna zgodb. Kustosinja Živa Kleindienst je prepoznala moč teh skic: umetnost kot nosilka identitete, kot način spopadanja z razseljenostjo.

Sašo Bizjak

Yana je galeriji napisala pismo in prosila za možnost. Odgovorili so ji z razstavo. Zdaj raste: sodelovala je na Art Expo v Ljubljani, pripravljala se je na razstavo, ki bo aprila v Gradcu. Na Instagramu (@iananai.art) predstavlja svoje slike – naravo, ki vabi k notranjemu miru in tišini. Druga plat nje je @naiyana.yoga.

Maribor proti Harkovu: tišina, ki zdravi

Harkov je bil velik, hrupen, poln dogodkov. Maribor je manjši, mirnejši. Tukaj jo je presenetila ljubezen Slovencev do športa, aktivnost starejših, kave v kavarnicah, družinski čas. »Tukaj ljudje niso napeti. Podpirajo nas od prvega dne.« V Ukrajini so bili ljudje že pred vojno bolj napeti – gre za način preživetja. A Yana čuti sprejetost. Narava je tu povsod: v nekaj minutah si v mestu, a hkrati v gozdu, na smučišču, na Trikotni jasi.

Sašo Bizjak

Njen nasvet drugim ukrajinskim umetnikom v begunstvu je: »Ne nehaj. Ne obupaj. Komuniciraj, razstavljaj, slikaj, prodajaj. Živi in se premikaj naprej. Umetnost in življenje sta način, da ohraniš ravnotežje in rešiš sebe.«

Danes: med nostalgijo in realnostjo

Hiše v Ukrajini ne morejo prodati, saj so cene nepremičnin tam trenutno zelo nizke. Vrnitev? Morda čez kakšnih deset let. »Morda pa se zgodi čudež in se vojna vendarle konča,« pravi. A zdaj gradijo življenje tukaj. Otroci imajo lepo prihodnost. Yana slika, uči jogo (čeprav je z davki in odpiranjem s. p. v Sloveniji zapleteno), hodi na sprehode in fotografira naravo. Yuki laja ob reki. V studiu diši po barvah in miru.

osebni arhiv Yane Naidenko

Ko smo odhajali, je Yuki spet mahal z repom. Yana je stala na pragu in rekla: »Narava je univerzalna. Kjerkoli si na svetu, v njej lahko najdeš dom.« V njenih slikah ni več samo ukrajinske stepe ali slovenske reke. Je nekaj večjega – notranji mir, ki ga vojna ni vzela. Je dialog z nečim, kar je večje od nas.

In v mali Bresternici, ob reki, ki teče naprej, Yana Naidenko še vedno slika. Ne zato, da bi pozabila. Zato, da bi življenje kljub vsemu teklo naprej kot reka, ki jo navdihuje.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.