V tem športu je bil zelo uspešen njen oče. Ker v Trbovljah v njenem otroštvu ni bilo ženske nogometne ekipe, se je vpisala v krožek košarke in temu športu ostala zvesta vse do danes. V tem času je postala naša najboljša košarkašica.
Čisto na začetku športen poti se je morala soočiti še z rakom ščitnice, ki ga je premagala kot prava športnica. Pri štirinajstih letih je obleka članski dres celjskih košarkašic, kjer se je pod vodstvom trenerja Damirja Grgiča kalia. Z njim si boste lahko intervju ogledali v naslednjih dneh.
Že na pragu polnoletnosti se je odpravila v Moskvo k eni najboljših ekip. Vmes je z drugo rusko ekipo postala še večkratna evropska klubska prvakinja. Ves čas je igrala tudi za reprezentance in ji pomagala do dveh nastopov na Evropskem prvenstvu. Še vedno upa, da ji bo uspelo zaigrati še na Svetovnem prvenstvu in na Olimpijskih igrah.
V oddaji je spregovorila tudi o življenju v Rusiji, kjer rada živi. Poleg znanja angleškega jezika se je že v parih mesecih dobro naučila ruskega jezika, ki je postal poleg slovenščine jezik, ki ga najbolj obvlada.
Spregovorila je tudi v času koronakrize, kako je epidemijo preživela v rodnih Trbovljah, o svojem bratu Nejcu, ki mu napoveduje pomembno mesto v slovenski moški košarkarski reprezentanci in nam povedala, kaj dela v prostem času, ki ga ima po dolgih letih spet nekaj več.
Več pa si lahko ogledate na spodnji povezavi.
