Slikovite hiše, lokalne posebneže, tradicijo in dovolj turističnega potenciala, da bi lahko postal nova počitniška meka. Le da ima otok eno neprijetno posebnost: preteklost ga noče pustiti pri miru.

Desetdelna serija ustvarjalke Katie Dippold se začne kot odbita lokalna komedija, nato pa počasi odpira vrata v srhljiv svet. Župan Tom Loftis (Matthew Rhys) želi gospodarsko zaspani otok rešiti s turizmom. Ko časopisni članek privabi obiskovalce, se začnejo dogajati stvari, ki jih je vse težje pripisati vraževerju: prihaja nenavadna megla, zvonovi zvonijo sami od sebe, pojavljajo se prikazni, mrtvi pa se ne vedejo več povsem mrtvo.

Največja prednost serije je, da grozljivke nikoli ne jemlje povsem resno. Napetost lahko v naslednjem trenutku prekine absurden dialog ali eden od otoških posebnežev. Humor tako ni zgolj razbremenitev, temveč del njenega sveta. Zaradi tega nikoli povsem ne vemo, ali se bo naslednja scena končala s smehom ali kričanjem.

Vdovin zaliv 

(Widow’s Bay)

V ponudbi Apple TV

Pri tem veliko naredi igralska zasedba. Rhys je kot Tom izvrsten kot človek, ki želi imeti vse pod nadzorom, medtem ko mu obraz vse bolj izdaja, da se mu načrt sesuva pred očmi. Kate O’Flynn kot njegova namestnica Patricia je suha, nerodna in čudovito nenavadna, Stephen Root kot stari ribič Wyck pa človek, ki ve, da se z otokom ni pametno šaliti – in ima dovolj izkušenj, da ga nihče ne posluša.

Widow’s Bay se zavestno sprehaja po terenu klasične grozljivke: zakleti kraji, zlovešča megla, izolacija, skrivnostne hiše in davno zakopani grehi. A namesto da bi jih jemala kot nedotakljive žanrske zakonitosti, jih obrača na glavo.

Pod površjem je tudi zgodba o skupnosti in njeni preteklosti. O tem, kaj kraji zamolčijo, da bi ohranili lepo podobo, in kaj se zgodi, ko preteklost začne trkati na vrata. Turizem naj bi otok odrešil, toda nekaterih stvari ni mogoče spremeniti v turistično atrakcijo.

Widow’s Bay je najboljša prav takrat, ko se ne odloči, ali želi biti komedija, grozljivka ali zgodba o majhnem mestu. V tej negotovosti je njen čar. In ko se nadnaravno proti koncu spremeni v precej bolj človeško dilemo o tem, koga smo pripravljeni žrtvovati, da bi rešili druge, postane jasno, da so pravi duhovi na tem otoku vendarle tisti, ki jih ljudje nosijo s seboj.