V vrtnariji in drevesnici Bilban sodelujejo z dobavitelji iz Belgije, Nizozemske in Nemčije, ki sodijo med države s slovesom po vzgoji dobro preizkušenih in kvalitetnih rastlin.
Novosti evropskih vrtnarjev
Kaj vse ponujajo evropski vrtnarji, je mogoče videti na najodmevnejših sejmih v Essnu in Nürnbergu, seveda so zanimive tudi vse novosti od drugod, pri čemer izstopa tudi sosednja Italija. Primož Bilban se je z očetom Vinkom mudil že marsikje, da bi posodobil ogrevanja vrtnarije, celo v daljni Finski, bila sta tudi že v Litvi in Latviji, kjer sta stopila v stik z dobavitelji rasnih substratov. Bolgarijo sta obiskala zaradi nakupa namakalnih cevi, bila sta še na Poljskem, ki ju je izjemno presenetila, saj je po njuni oceni že v marsičem krepko prehitela Slovenijo. Vsa ta potovanja so nekakšno nadaljevanje družinske tradicije potovanj na evropske sejme, ki so jih poprej za slovenske vrtnarje skupinsko organizirali dobavitelji, česar danes ni več.
V želji videti, kaj vse je novega na področju urejanja okolice, je Primož Bilban septembra lani obiskal sejem v Nürnbergu, v začetku lanskega leta se je mudil tudi na največjem vrtnarskem sejmu v Essnu: »Tako nadaljujem družinsko tradicijo. Vsako leto poskušam videti vse novosti, nove rastline in modne barve, to je tudi dobra priložnost za srečanje z dobavitelji.« Prav ob obisku sejma je izkoristil priložnost, da se je s kombijem odpeljal do nizozemskega dobavitelja in si od tam pripeljal nekaj novih rastlin. Podobno je bilo pred tremi leti, ko je za nadaljnjo vzgojo v vrtnariji pripeljal majhne, le pet centimetrov velike sadike lovorikovca.
Ustvarjati na svoji zemlji
Glavna želja Vinka Bilbana, po poklicu pečarja, je bilo ustvarjati na svoji zemlji. Na dveh hektarjih zemlje v Spodnjih Pirničah pri Medvodah sta s pokojno ženo najprej redila tri do štiri glave živine, nato sta jih imela deset, nazadnje kar petdeset, za kar sta seveda morala najeti dodatno zemljo. Tako je bilo do leta 1994, ko je bila zaradi spleta naključij sprejeta odločitev, da se bosta raje ukvarjala z vrtnarstvom.
Glavni razlog, da sta opustila živinorejo in se posvetila vzgoji rastlin, je bil v dvigovanju cene za najem dodatnih kmetijskih površin. Takrat se je Vinko Bilban, kot nam pove, kar nekoliko razjezil: »Odvrnil sem jim, naj kar imajo zemljo. Hotel sem ustvarjati na svojih dveh hektarjih in od takrat naprej je bilo ukvarjanje z živinorejo zame končano.«
Ko sta leta 1994 začela z vrtnarijo in postala člana Združenja Pikapolonica, namenjenega pridelovalcem integrirane zelenjave, sta še vedno imela v najemu nekaj zemlje Kmetijskega sklada Slovenije, kar jima je koristilo pri pridelavi kamilic, a le krajši čas: »Kot so mi takrat povedali v Leku, bi se moral s pridelavo kamilic pojaviti vsaj dve leti prej, ko še niso sodelovali s ponudniki iz drugih držav.« Tako so površine, ki sta jih imela na voljo, raje namenila sajenju kumaric za vlaganje, njihov glavni odjemalec pa je postala Eta Kamnik. Ko se nazadnje niso več mogli dogovoriti glede odkupne cene, sta se odločila za pridelavo brez posrednikov, kjer bo mogoče, kar se jim je tudi kmalu obrestovalo.
Ozelenitev strehe na Aleji
Ni težav, če je kvaliteta
Pri delu v vrtnariji sta pomagala oba sinova, Gregor ima zdaj tudi svojo vrtnarijo, Primož, po izobrazbi agronom, je ostal doma in po starših prevzel podjetje, ki ima uradni naziv Vrtni inženiring. V vrtnariji, kjer imajo na voljo vso potrebno mehanizacijo za urejanje vrtov, je zaposlena tudi Primoževa žena Nataša, po pogodbi imajo še nekaj zaposlenih, skupno jih je osem. Kadar v vrtnariji dobijo večja naročila, jim seveda priskoči na pomoč še Primožev brat Robert, ki se je prav tako specializiral za ureditev vrtov.
Do sodelovanja vrtnarije z Ikeo in Sparom, za katerega so uredili zelene površine nakupovalnega centra Aleja v Šiški v Ljubljani, je prišlo na podlagi razpisa, pri čemer je bila poleg cene odločilna kvaliteta, pove Vinko Bilban: »Prizadevamo si za kvaliteto, ki je odločilna, zato tudi potem ni nobenih težav.« Zaradi dobrega glasu so med lanskoletno epidemijo dobili še posel v Avstriji, kjer so urejali velik kamp. Za Primoža Bilbana je bila sploh izkušnja z obema nakupovalnima središčema zelo zanimiva predvsem zato, ker naj bi si centri z zanimivostmi, med njimi so hotel za netopirje, čmrlje, žuželke ter postavitev ptičnice, pridobivali dodatne ekso točke, s tem pa možnost manjšega plačila za stavbno zemljišče. Vsekakor jim bo pomagala tudi izkušnja v Avstriji, kjer so morali, če so hoteli prevzeti posel, pridobiti številne papirje, ki so jih potem potrjevali na Dunaju.
Svoje storitve sicer najpogosteje ponujajo na območju osrednje Slovenije, zanimivi in konkurenčni so še za Primorsko, kjer so cene zaradi bližine Italije tudi do 30 odstotkov višje. Doslej so bili že večkrat prisotni pri zasaditvah v Kopru, medtem ko na Štajerskem in Dolenjskem izjemoma. Kdor si želi, mu rastline seveda lahko pripeljejo na dom ne glede na oddaljenost.
Vinko Bilban in lovorikovec z zdravimi listi in koreninskim sistemom, primeren za takojšnjo posaditev.
Slovo od paradižnika
Od prvih začetkov leta 1994 do danes so ves čas spreminjali ponudbo, predvsem zato, da so lahko dobro poslovali. V prvih letih so ponujali zelenjavo na tržnici na Jesenicah, nato so vzgojen, pobran in pakiran paradižnik vozili do grosista. »Medtem ko je grosist za to, da je paradižnik razvozil po šolah in vrtcih za kilogram prejel 80 centov, smo mi, ki smo ga vzgojili, pridelali, pobirali, pakirali, dobili le 30 centov za kilogram, kar pomeni 300 evrov za tono,« omeni Primož. » Ko smo k vsemu dodali še stroške vode za zalivanje, vsa škropiva, plačilo delovne sile, smo imeli izgubo, zato smo se odločili, da paradižnika ne bomo več gojili. Ob takšni nizki ceni bi bil danes še večji problem zaradi dodatno zaposlenih. Poprej so bili plačani dva do tri evre na uro, zdaj niso pripravljeni delati niti za pet evrov.«
Tako že več let vzgajajo sadike za živo mejo, kar je eden od njihovih glavnih virov zaslužka, prav tako priprava in zasaditev tako imenovanih travnih tepihov in okrasnih dreves, uvoženih iz Belgije, med njimi so tulipanovci, katalpe, cigarovci, okrasne češnje za drevorede … »Nimamo masovne prodaje, ampak le po nekaj istih dreves različnih velikosti,« pojasni Vinko Bilban. »Nekateri želijo imeti cepljena, drugi necepljena drevesa, cene zanje so seveda različne, odvisno od debeline debla in velikosti.«
Lovorikovec namesto ciprese
Pozorni so na modne posaditve, opaziti je, da se okus kupcev v povprečju spreminja vsakih pet let. Namesto cipres so zdaj popularni lovorikovci, a tudi ti po prepričanju Primoža Bilbana ne bodo dolgo, zlasti zato ne, ker se bodo pojavile težave s škodljivci: »Ko bo lovorikovec zasajen preveč množično, bo tudi več škodljivcev.« Tako se je zgodilo s cipresami: »Ko se je denimo v novem naselju zgradilo okoli trideset hiš in si je vsak lastnik v povprečju kupil okoli 100 sadik, je to pomenilo, da je bilo naenkrat posajenih okoli 3000 cipres. Vse lepo in prav, toda ko pride do okužbe, nima problema le en sam, temveč vsi, tudi tisti, ki so jih ves čas skrbno vzdrževali in imeli zaradi tega stroške.«
Primož Bilban pove, da so se s škodljivci, ki napadejo ciprese, med njimi sta tujerodni hrošček južni brinov krasnik in podlubnik, morali spoprijeti tudi v njihovem nasadu, a so se odločili za požig, saj le tako uničiš škodljivce. Žal so bili zaradi tega deležni obiska inšpekcije z ministrstva za okolje in prostor, četudi so imeli uradno odločbo kmetijske inšpekcije, da lahko rastline, ki jih je napadel škodljivec, požgejo. Razumi, kdor more! Ker niso hoteli imeti sporov, jih zdaj, kadar pride do težav, odpeljejo na deponijo kljub zavedanju, da je to slabo, saj se ličinke škodljivcev tako razvijajo naprej.
Vrtni inženiring Bilban v Spodnjih Pirničah pri Medvodah, kjer vse, kar ponujajo, lahko tudi posadijo na vašem vrtu.
Spet zasaditve kot pred tridesetimi leti?
Kaj torej raje saditi za živo mejo namesto cipres in trenutno zelo opevanega lovorikovca? »Verjetno bodo spet popularne rastline, ki smo jih imeli zasajene pred tridesetimi letu, liguster, gaber,« meni Primož. »Dober nadomestek so tise, četudi se kupci težko odločajo zanje zaradi zmotne predstave, da so strupene. Drži sicer, da lahko imaš nekaj prebavnih težav. Zanimivo je, da smo jih veliko posadili v Avstriji ravno zato, ker so tam prepričani, da jih zaradi strupenosti škodljivci ne bodo napadali, kar bo verjetno tudi kar držalo.«
Za živo mejo je vsekakor zanimiva futinija, ki spominja na lovorikovec, čeprav si rastlini sploh nista v sorodu. velja za bolj robustno, bujnejše raste, ker se v vrtnariji Bilban z njo ukvarjajo že okoli šest let, so opazili, da ima ta samorodna rastlina veliko manj škodljivcev v primerjavi z drugimi rastlinami, ki jih uporabljamo za živo mejo.
V zadnjih letih narašča število živih mej lovorikovca.
Večkrat režeš, lepše bo
Kakšen je nasvet za vse tiste, ki imajo za zdaj zdrave ciprese ali lovorikovce? Pomembno je vzdrževanje, kar je seveda strošek. Eden od načinov vzdrževanja je škropljenje in redno obrezovanje: »Rastlina se bo lepo zaraščala, če jo bomo večkrat obrezovali, lahko tudi trikrat, spomladi, sredi poletja in jeseni. Nekateri nam ob tem radi očitajo, da spodbujamo obrezovanje zgolj zato, da bi dodatno zaslužili. Če hočejo, lahko režejo tudi sami, nikomur ne želimo ničesar vsiljevati, je pa dejstvo, da večkrat režeš rastlino, lepša bo.«
Kdor si želi urediti vrt na podeželju ali ali zeleni kotiček nekje v mestu, Primož svetuje, naj se najprej sprehodi po bližnji okolici in uporabi rastline, ki tam že uspevajo, saj vse, kar je modna muha, zagotovo ni tudi dobro. Odsvetuje, da izbiramo le rastline, lepe na videz, ampak je prav, če se odločimo za manj atraktivne, a zato toliko bolj koristne. Če želimo postoriti nekaj dobrega za čebele, se bomo denimo odločili za posaditev medovitih rastlin. Ob tem poudari nedavno izkušnjo posaditve medovitih dreves na parkirišču Ikee, s katerimi je poskrbljeno tako za čebele kot za senco obiskovalcem: »Vsekakor lepa gesta, da nekaj spet vrnemo naravi.«
