Z glasbo se je Đorđević začel ukvarjati že v mladosti v rodnem Čačku, leta 1972 pa je ustanovil svoj prvi akustični sestav Zajedno, s katerim je posnel nekaj pesmi. Iz več različnih zasedb je pozneje nastala Riblja čorba, v kateri se je razvijal kot pevec ter glavni avtor besedil in glasbe, igral je tudi akustično kitaro.
Uradno je Riblja čorba nastala leta 1978 in še istega leta objavila svoj znameniti singl s pesmijo Lutka z naslovne strani, ki je postala ena najbolj priljubljenih pesmi skupine. Med najbolj uspešne rock zasedbe nekdanje skupne države se je vpisala že z debitantskim albumom Kost u grlu leta 1979, svoj status pa je utrdila s Pokvarenom maštom i prljavim strastima (1981) in Mrtvo prirodo (1981).
Tretja plošča je bila takrat verjetno najbolj prodajana plošča jugoslovanske scene, ki je bila tedaj ena najmočnejših rock scen v Evropi. Končno število se je ustavilo pri 450.000 izvodih, na njej so se znašle uspešnice Volim, volim žene, Pekar, lekar, apotekar, Na zapadu ništa novo in Neću da ispadnem životinja.
Zaradi provokativnih besedil se je skupina znašla pod drobnogledom oblasti, vendar glasbenikov to ni ustavilo. Vstopnice so bile razgrabljene, kjerkoli se je Riblja čorba pojavila. Na koncertu v Zagrebu so do smrti pohodili mladoletnico, mediji pa so tragedijo izkoristili za obračun s skupino in rock glasbo nasploh. Zaradi stiha "za ideale ginu budale" v pesmi Na zapadu ništa novo so se srečali tudi z zahtevo po prepovedi plošče, pa tudi s prekinitvami in odpovedmi koncertov, ker da njihovo obnašanje ni v skladu s socialistično moralo.
Đorđević se je rad dotikal aktualnih političnih tem, primer sta skladbi Tito je vaš in Al Kapone. Z Ribljo čorbo je izdal kakšnih 20 albumov, kot izredno ploden ustvarjalec pa je prispeval pesmi tudi za druge izvajalce, kot so Miki Jevremović, Maja Odžaklijevska, Bisera Veletanlić, Oliver Mandić, Generacija 5, Dejan Cukić in Legende. Prejel je srbsko odlikovanje za umetniške zasluge.
V 90. letih ob razpadu Jugoslavije je postal velik podpornik Slobodana Miloševića, član nacionalistične Nove demokratske stranke Srbije in promotor velikosrbske politike. Leta 1991 ob osamosvajanju Slovenije je Slovence označil za »bečke konjušare« (dunajske konjušnike).
S skupino je leta 2017 napolnil ljubljanske Stožice ob 40-letnici delovanja.
