Odbojka morda do letošnjega septembra ni bila šport, ki bi ga v Sloveniji povezovali z množičnim navijaškim navdušenjem. A se je zgodilo, tako na hitro, da so bili mnogi presenečeni. Nekateri pa so dobili poseben izziv, ne neposredno povezan z navijanjem, vsekakor pa z odbojkarsko reprezentanco.
Kdor je spremljal zadnji teden odbojkarskega dogajanja v Stožicah, je lahko ugotovil samo eno. V Sloveniji se je zgodil odbojkarski hit in če bi imeli dvorano za 20.000, 30.000 gledalcev, bi jo v tistih dneh napolnili.
Ljubitelji športa v najboljših letih so verjetno že malo pozabili - glede na stagnacijo nekdanjega košarkarskega velikana iz Ljubljane, na hude težave obeh hokejskih sredin in glede na to, da je krivulja rokometnih uspehov v Celju tudi že nekaj let oddaljena od evropskega vrha -, kako je doživeti peklensko navijaško vzdušje v polni dvorani v Sloveniji.
Tisti mlajši ga pa morda do letošnje odbojke sploh niso poznali. To je tisti občutek, ko med tekmo ne moreš govoriti niti z najbližjim sosedom, ker ga preprosto ne moreš slišati. Občutek, ko se pod teboj trese stol zaradi vibracij v dvorani. In občutek piskanja v ušesih, ko prideš domov in se končno znajdeš v tišini. Ja, dve ali tri ure na 80 decibelih pač pusti svoj davek ... In občutek zmagoslavja, ko se krik 12.000 navijačev združi v nepopisno slavje.
Tudi zato je bil pariški izziv tako vabljiv. Prijateljsko zbadanje v slogu "vsi bi šli za vikend v Pariz, tebe pa pošljejo službeno" se seveda sliši bolje, kot je nato videti v praksi.
Vikend v Parizu je v resnici bil videti kot vikend na tribuni za medije in v medijskem središču v dvorani Bercy z vmesnim skokom na trg Trocadero. Od Pariza je bilo to to, vse ostalo pa so prinesli odbojkarji in navijači.
Kajti neverjetni energiji, navdušenju in pozitivnim mislim na vsakem koraku se je bilo v nedeljo težko izogniti. Slovenci so preplavili Pariz in ko so uro pred tekmo začeli spuščati gledalce v dvorano, se je z vrha stopnic pred Bercyjem zdelo, kot da je tekma v Stožicah: množica, ki se je valila ob varnostni ograji do vhodov, je bila vsa v modrem, belem, zelenem, plapolale so skoraj samo slovenske zastave, povsod slovensko skakanje.
Pred tem na trgu Trocadero nekaj podobnega. Če ne bi videl Eifflovega stolpa v ozadju, bi prizorišče zlahka zamenjal recimo s Prešercem v Ljubljani. Vse se je treslo, turistom, ki se niso pravočasno umaknili navijaški invaziji Slovencev, pa ni bilo nič jasno. "Odbojka? Slovenci? Aha ..."
Dogajanje v dvorani pa spet nekaj izjemnega. Spet glasno zapeta slovenska himna, da gredo dlake pokonci, izjemno navijanje, vmes tudi ugibanja o tem, koliko je pravzaprav Slovencev v Parizu. Navsezadnje ni bilo važno. Vsi, ki so prišli, so dali v športnem žargonu vse od sebe in si nimajo česa očitati.
Le zadnje dejanje je imelo nato nekoliko žalosten prizvok. Res je navijaški zagon v tretjem ali četrtem nizu malo popustil, toda po tekmi, ko so slovenski fantje dobili srebrne medalje, je po tribunah spet zadonelo: Kdor ne skače, ni Slovenc!. Navijači so ostali ob svojih junakih do konca, nihče ni prehitro zapustil dvorane.
Hvala, fantje, za čudovito športno izkušnjo in hvala navijačem za prav tako noro podoživljanje najboljših športnih časov. Upam, da takšen vikend v Parizu ni bil zadnji. Morda bo pa naslednjič vikend z zlato medaljo ...