Pregledna razstava, ki predstavlja življenje in delo ene najbolj znanih slovenskih umetnic vseh časov Ivane Kobilca (1861-1926), je nastala ob stoletnici ustanovitve Narodne galerije. Je del slovesnosti ob tem jubileju, katerih častni pokrovitelj je predsednik republike Borut Pahor.
Kot je v nagovoru poudarila direktorica Narodne galerije Barbara Jaki, je bila "naša najbolj priljubljena umetnica" Ivana Kobilca ves čas aktivno povezana z Narodno galerijo, zadnjo pregledno razstavo njenih del pa so pripravili pred skoraj štirimi desetletji. Tedaj je izšel katalog z večinoma črno-belimi reprodukcijami, tokrat pa bodo njene slike znova zaživele v barvah, "v münchenski temno rjavi, pariških zeleni in melanholično modri, ki so se proti koncu njenega življenja umirile in združile v cvetličnih tihožitjih, v rumeno in rdečo".
Ivana Kobilca se je, je nadaljevala direktorica, rodila leta 1861 v ljubljanski meščanski obrtniški družini, pri 16 letih pa se je odločila, da bo slikarka. Ker so bile za ženske uradne akademije zaprte, se je šolala v zasebnih slikarskih šolah na Dunaju, v Münchnu in v Parizu.
"Njena samozavestna in pragmatična narava, ki pa je bila cepljena na občutljivost in celo melanholijo, ji je omogočila prodor na najprestižnejše razstavišče v Parizu in takrat v celi Evropi, kjer je razstavljala ne le dvakrat, kot smo do sedaj vedeli, ampak kar trikrat, v letih 1891, 1892 in 1897," je dodala.
"Razstavljala je tudi drugod po Evropi, več desetletij je živela v tujini in zanesljivo lahko rečemo, da je bila njena kariera mednarodna in ena najodličnejših izmed vseh slovenskih umetnikov," je poudarila direktorica in zaključila s slikarkino mislijo, ki jo je v celoti moč prebrati tudi na razstavi: "Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno sonca. Ni mi žal."
Razstavo je nato s kratkim nagovorom odprl predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Tadej Bajd, ki je spomnil na tesne stike med obema ustanovama ter ob navezavi na Srečka Kosovela poudaril, da bo razstava "široko odprla vrata življenju".
Razstava je postavljena v prvo nadstropje Narodne galerije, kjer nekaj manj kot 130 umetničinih del iz vseh slogovnih obdobij in žanrov zaseda devet razstavnih dvoran novega krila. Njenima najbolj znanima deloma Poletje in Kofetarica so pridružene umetnine, skoraj neznane širši javnosti - kar 29 del je takšnih, ki so prvič na ogled. Vse odsevajo umetničino ustvarjalno moč in raznolike vplive evropskih umetnostnih središč - Dunaja, Münchna, Pariza, Sarajeva in Berlina.
V teh mestih je preživela večino odraslega življenja, v Ljubljano se je iz Berlina vrnila šele ob začetku prve svetovne vojne. Razstava tako predstavi tudi čas, ki ga je preživela na tujem ter ob tem v 12 sklopih raziskuje razvoj njenih motivov, od münchenskih portretnih študij in orientalizma, otroških portretov in žanrskih podob, žanrskega interierja do akta in meščanskega portreta. Poleg koraka k plenerizmu, modernega načina slikanja, so predstavljene še okoliščine nastanka alegorične podobe Slovenija se klanja Ljubljani.
Slikarko so z drugimi slovenskimi realisti njene generacije družili skupna ustvarjalna zanimanja in kraji šolanja, zato so razstavljena tudi ključna dela sodobnikov, in sicer Jurija Šubica, Antona Ažbeta, Jožefa Petkovška in Ferda Vesela. Postavitev dopolnjuje dokumentarno gradivo - fotografije in predmeti, med drugim slikarkina paleta in čopiči ter džezva, v kateri si je kuhala kavo, pa tudi njena posmrtna maska.
Razstava bo na ogled do 10. februarja 2019.