Eco je v romanesknem prvencu Ime rože z napeto zgodbo o umoru v nekem samostanu v 14. stoletju ustvaril prepričljiv dokument o relativnosti resnice in različnih perspektivah spoznavnega procesa. Roman, ki je preveden v 43 jezikov, tudi v slovenščino, je bil prodan v več milijonih izvodov, po njem pa je bil leta 1986 posnet film v režiji Jean-Jacquesa Annauda s Seanom Conneryjem v glavni vlogi.
Sledilo je še šest romanov, nazadnje je leta 2015 izšel roman "Numero Zero" (Številka nič). Poleg omenjenih dveh je napisal še romane Pokopališče v Pragi, Foucaultovo nihalo, Baudolino, Otok prejšnjega dne in Skrivnostni plamen kraljice Loane. Prvih šest je prevedenih tudi v slovenščino.
Eco je literarno kariero začel šele pri 50 letih. Čeprav je zaslovel z romani, pa je sebe videl predvsem kot znanstvenika.
Kot filozof se je Eco sprva ukvarjal z estetiko, pozneje pa s komunikacijo in z znakovno strukturo umetniškega dela. Med njegovimi deli o aktualnih filozofsko-teoloških vprašanjih velja omeniti "Opera aperta" (Odprto delo, 1962), "La struttura assente... (Definicija umetnosti, 1968), "A Theory of Semiotics" (Teorija semiotike, 1976) in "I limiti della interpretazione" (Meje interpretacije, 1990).
V slovenščino imamo med drugim prevedeno delo Vrtinec seznamov, v kateri se je Eco posvetil tistim območjem v umetnosti, ki jih zaznamuje naštevanje, seštevanje, dodajanje, zbiranje in kopičenje elementov. Knjiga je izšla pri založbi Modrijan. Prav tako pri založbi Modrijan sta izšli tudi knjigi Zgodovina lepote, za katero je uvod in posamezna poglavja napisal Eco, ostala poglavja pa Girolamo de Michele, in Ecova knjiga Zgodovina grdega.
Pri založbi Učila International pa je izšla knjiga O literaturi. V njej je zbranih devet razprav, ki jih je Eco napisal ob različnih priložnostih. V njih obravnava probleme, povezane z literaturo, njenim ustvarjanjem in učinkovanjem. Pri tem se osredotoča na tiste velikane svetovne književnosti, ki so ga najbolj zaznamovali: Dante, Nerval, Borges.
Umberto Eco se rodil leta 1932 v mestu Alessandria v italijanski deželi Piemont. Leta 1954 je končal študij filozofije in se začel ukvarjati z novinarstvom. Leta 1961 je pomagal pri ustanovitvi časopisa Marcatre, med letoma 1966 in 1969 je bil profesor vizualnih komunikacij v Firencah, leta 1971 je postal profesor semiotike na univerzi v Bologni.
Leta 1963 se je Eco pridružil italijanskemu avantgardnemu gibanju "Gruppo 63", v katerem so bili umetniki, glasbeniki in pisatelji, ki so iskali nove oblike literarnega in estetkega izražanja. Prav članstvo v tem gibanju ga je kasneje navdihnilo pri pisanju.
Proti koncu 70. let prejšnjega stoletja je bilo Ecovo akademsko znanje že uveljavljeno, a je šele leta 1980 z uspehom romana Ime rože, s katerim je požel svetovno slavo, postal znan tudi zunaj akademskih krogov. Eco je sicer prejel zaslužne doktorate na več kot 30 univerzah po svetu.
Eco je bil od leta 1962 poročen z nemško učiteljico umetnosti Renate Ramge, s katero je imel sina in hčer. Zadnja leta je živel v stanovanju v Milanu, veliko časa pa je preživljal tudi v počitniški hiši blizu Riminija.