Reporter
E-novice
Digitalna naročnina
Reporter
Naroči

Za suito iz baleta Labodje jezero dobili stoječe ovacije


Simfonični orkester RTV Slovenija, Barry Douglas (klavir) in dirigent: Lio Kuokman; Tretji koncert cikla Kromatika; Cankarjev dom, 20. novembra 2025

KRITIKA Kromatika 3, foto arhiv RTVSlovenija.JPG
Foto arhiv RTV Slovenija
Simfonični orkester RTV Slovenija

 

Velikost pisave

Manjša
Večja
 

Tokratni koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija je privabil predvsem ljubitelje klavirja in ljubitelje enega najlepših romantičnih klavirskih koncertov. Prvi klavirski koncert v b-molu opus 23 Petra Iljiča Čajkovskega. Nastopil je izjemni pianist Barry Douglas, lavreat tekmovanja Čajkovskega. Irec, ki se je zagnal in predal inštrumentu črno-belih tipk.

Douglas razume Čajkovskega kot svojega zaveznika. Pianist nam je podal jasno glasbeno misel v interpretaciji z odtenki, kot jih Ljubljana še ni slišala. Na splošno je izbral hiter tempo, kar je ob izredno zapletenih in zahtevnih tehničnih pasažah izjemno tvegano, vendar je bil za Douglasa mala malica in ga je do obisti obvladal.

Orkester ga je mestoma stežka, a vendarle lepo ujel. Imeli smo občutek, da se pianistu s tempom na eni strani nekoliko mudi, kot da mu je koncert že nekoliko odveč, a v resnici ni bilo povsem tako.

Silni rubati tega koncerta so mu postali prej izziv same interpretacijske vrednosti kot bolj melodična preigravanja. Z vso resnostjo in težko roko se je lotil prvega stavka. Sunkovito. Odločno.

Jasno – vse note izigrane, brez packanja in akustično polno. Veliko zvoka, harmonij in predvsem Čajkovskega. Zvokovno je postavil zven klavirja v jasno decidirano barvo, nekoliko jeklen ton, ki ga je s pedalom lepo obarval. To mu je omogočilo pridobivanje različnih barvnih spektrov samega inštrumenta. Odločen ton, ta je nepopustljiv in jasen. Zelo dobro učinkuje.Emocionalno drži poslušalca v negotovosti in ga ne izpusti do zadnjega akorda.

Povsem druga realnost se odpira v drugem stavku. Tu Douglas pokaže tisto, česar v prvem še ni bilo slutiti in smo mislili, da tega ne premore. Izjemna liričnost, čuječnost, čutečnost in preciznost jasnega tona. Tu je mojster v teh finesah, ki so izjemno lepo naštudirane, orkester ne sledi povsem.

Razkorak je opazen. A klavir dobi ob pritisku njegovih prstov povsem drug pomen. Gradacije so jasne in predvsem izčisti ton, odvzame pedalno igro, kar daje temu koncertu drug prizvok, ki ga nismo običajno vajeni.

Tudi triole in druge tehnične zahtevnosti, kot so portati, izzvenijo na drug način, samosvoj in nekako logičen. Agogične oznake jemlje resno. Karakterno zelo premeša narativ drugega stavka. Liričnost je v ospredju. Tretji stavek je zvokovni bum. Hiter tempo in neverjetno izjemen zaključek, ki je povrh za nagrado z bučnim in gromozanskim aplavzom napolnil Gallusovo dvorano.

Njegova interpretacija tega klavirskega koncerta Čajkovskega postavi v drugo prizmo, ki ga zvokovno orkester težko podpre. Slišati je mogoče, da mu je ta koncert jasen do zadnje napisane note. Tehnično zahtevni koncert je v njegovem sebstvu mala malica. Preprost. Morda celo preveč preprost. Naslov lavreata prestižnega tekmovanja Čajkovskega, ki poteka vsake štiri leta, je upravičil.

Notranja naravnanost pianista, ki je vejala iz koncerta, je nekako sama po sebi vodila do izvedenega dodatka. Za dodatek si je pianist izbral delo z naslovom Capuleti in Montegi iz baleta Romeo in Julija, prav tako ruskega skladatelja Sergeja Prokofjevega, kar je že napovedovalo drugi del koncertnega večera: baletno suito iz znamenitega Labodjega jezera skladatelja Čajkovskega.

Ta dodatek je pianist postavil v še jasnejši okvir s precizno igro, agogiko, gradacijo in neverjetno močjo roke in emocije. Tu je pianist dodatno pokazal razsežnost razumevanja ruske romantične glasbe. Nedvomno je: velja za enega boljših pianistov tega stoletja.

Kot zapisano, v drugem delu koncertnega večera je Simfonični orkester RTV Slovenija izvedel Suito iz baleta Labodje jezero.

Te izvedbe bi bili nekateri baletniki veseli, saj je dirigent Lio Kuokman kar ohranil hitri tempo iz prvega dela koncerta ter se v sami izvedbi osredotočil na ritem in ritmične poudarke. Morda vendarle nekoliko prehitro, a koncertna izvedba to dovoljuje. Dobra izbira tega dela za decembrski čas. Dvorano so orkestraši lepo osvojili, za nagrado pa dobili stoječe ovacije.

Uvodoma pa so zaigrali Simfonične plese mladega slovenskega skladatelja Leona Firšta, ki velja za enega najbolj nadarjenih mladih skladateljev, ki presega svoje profesorje in mentorje na Akademiji. Celotni koncertni večer je bil lepo pripravljen in oblikovan. Veselimo se naslednjega koncerta.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter

Ostanite obveščeni


Prejmite najboljše vsebine iz Reporterja neposredno v svoj poštni predal.

REPORTER MEDIA, d.o.o. © 2008-2025

 

Vse pravice pridržane.